Aprilski utrinek

Utrinek današnjega dne, ko sem na birmanskem kolesu z domačimi šparglji in čebulo v košari znova ugotovila, da čas/življenje teče po svoje – tudi, če se mi zdi, da se nič kaj ne dogaja, da je vse isto in da samo živim iz dneva v dan, ko pogledam nazaj, vidim, da se vse spreminja in da sem tudi jaz drugačna. 💓
Za birmo (15 let nazaj ?!) sem dobila kolo, ki ga imam še vedno. Takrat sem bila carka, ker ima 21 prestav, medtem ko je večina ostalih imela kolesa “samo” z 18 prestavami. Kolo je znamke Rog, katere ime se v zadnjem času pojavlja v čudnih kontekstih.
Sprašujem se, kaj danes dobiš, ko greš k birmi? Če sploh greš.
S tem kolesom sem odraščala in rasla – prišel je zvonec za preganjanje pešcev z ljubljanskih kolesarskih stez. Zaželela sem si tudi košaro, da je prevoz domačih dobrot bolj enostaven. Parkrat je bilo potrebno menjati zračnice. Bremze so ostale iste in jaz sem še vedno tista, ki nadzoruje balanco.

20190409_173203.jpg

 

Ona

Njena glava je v oblakih,
njeno bistvo je v njeni duši,
njena prava čustva so zaklenjena,
globoko v ječi srca, ki nima rešetk,
ki bi ukradle njeno vedrino ali risale sence na lica.

Kljub tej igri izrazov na obrazu je vedno ista,
sama sebi svoja,
taka kot so njeni dnevi.
Zaljubljeni v življenje,
se ji dogajajo trenutki,
ki niso tipični,
ki se pojavijo redko,
kot se ona redko pojavi v mislih drugih.

Ona ne igra glavne vloge,
ker ta vloga ne bi bila ekskluzivna,
ker bi bila enostavna in hipna,
kot vloga slučajnega mimoidočega,
ki ti vzbudi zanimanje in potem izgine,
ker ima njeno življenje zatemnjene luči in diši po mirnosti

ampak …

med vrsticami te kletke brez rešetk obstaja svet,
obsijan z roza neonskimi lučmi,
poln vznemirljive drame,
nekonvencionalen in za druge zaklenjen.
Njen.

20190408_195822.jpg

Spomladanska utrujenost

Po dolgem času malo bolj resna objava. Tisti, ki me spremljate, veste, da sem bolj aktivna na Instagram profilu, kjer vas večkrat tudi kaj vprašam. Pred kratkim sem spraševala, če je spomladanska utrujenost za vas dejstvo ali mit. Da ne bo ostalo samo pri vprašanju, sedaj ponujam še odgovor.

Spomladanska utrujenost obstaja!

IMG_20190228_182933_778.jpgGre za evoucijski pojav. Naši predniki oz. pračlovek je pozimi miroval, spomladi pa je postal bolj aktiven, saj je moral poskrbeti za svoje preživetje – začel je loviti, nabirati in ustvarjati. Zaradi povečane aktivnosti je porabil več energije, kar je povzročilo utrujenost. Ob menjavi letnih časov se torej mora naše telo prilagoditi spremembam, kar privede do neravnovesja v telesu in obremeni organizem. Pozimi naš imunski sistem oslabi zaradi vitaminsko manj bogate hrane, pomanjkanja sončne svetlobe in nezadostne telesne aktivnosti. V hladnejših mesecih se presnova upočasni in hranile snovi iz hrane se težje absorbirajo. Zaradi toplejšega vremena se nam žile razširijo, poveča se pretok krvi,  pospeši se tudi  metabolizem. Za to naš organizem potrebuje veliko energije, kar ga utrudi. Za večino ljudi je seveda to neko prehodno stanje, ki ga brez težav premagamo. Če pa težave (velika utrujenost, pomanjkanje volje, nespečnost, nihanje razpoloženja, ….) trajajo dlje čase, lahko to kaže na začetek resnejših težav, npr. depresije.

Lastovka

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz.
Strmo uporno gre trpki mir
v srca se vseda, neba ni nikjer.
Takrat zaihtiš za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to se nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
mislit kaj še pride je več kot odveč.
Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš
in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš.
In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti.
Vate je prišla drobna, drobna ptica
in ona bridko žalost zvabi ti na lica.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo;
toplo, zato ker smo ljudje.

19247809_10213340498209243_4758298560929873616_n

Išči me

7f31fd18569575.562cba721d781V dneh samote
me išči med stvarmi,
ki se morejo iz ljubezni dati.

V pomladnem spreletanju ptic,
v oblakih in večerni zarji,
krvaveči,
ko se spaja s soncem.
V poletnih kresovih,
trepetajočih,
kadar jih jemlje vase
temina neba.
V divjanju vetróv,
prepletajočih se med sabo
in v vejah dreves,
ki so objemajoče rôke.
V vsem me najdeš.

Ko zabredeš v vódo,
me išči v valu
in se ti bom zapletla med nóge.
Školjka,
ki se je prisesala na skalo
in je več ne izpusti,
sem jaz.

V šelestenju trav me išči,
ki jih veter upogiba
in se mu s slastjo vdajajo,
v koreninah sem,
segajočih v srcé zemlje.

V vseh stvareh,
ki se morejo iz ljubezni dati
in iz ljubezni jemljejo,
me išči.
Povsod sem jaz,
je moja ljubezen.

Mila Kačič

Dolgo nisva pila

ker prjatu, dolgo nisva pila in bojim se, da bova pozabila …
da se flaše spraznijo, da se zgodbe zvečajo, se spomini najdejo …

Ne, ne nagovarjam k alkoholizmu. Nagovarjam vas k pogovarjanju – takemu iskrenemu, pristnemu, odkritemu, …. ki smo ga žal velikokrat zmožni šele takrat, ko nekaj spijemo.

Pesem Dolgo nisva pila govori o prijateljstvu, pogrešanju in želji po druženju z ljudmi, ki so nam blizu. Ob pisanju besedila (pod domačo češnjo na vrtu) je Hamo imel v mislih Rudija (kako brezdelno poležava pod domačo figo na vrtu), prijatelje in prijateljice, s katerimi se premalokrat sreča, jih objame, jih poljubi in jim prisluhne. Vse to seveda ob kozarčku, ki je vseslovenska metafora za druženje, čeprav minister za zdravje, ki ga trenutno nimamo, to neprestano odsvetuje.