Iskra

kada kosu stavi iza ušiju
pretvori se u djevojčicu
svoje tajne poklanja,
zamuckuje,
nekako izroni iz očiju
njene ruke grle kao šal,
a tanki prsti bodu me pod rebra
sporo rasti mala vrbo
dug je put,
a ovaj svijet te čeka

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

iskrenost je rizik
na vlastiti račun
ti ćes čitav zivot plaćati
i nikad nećeš shvatiti
od koga te čuvaju
duge cijevi i žice.
svih devet krugova
putuju sa nama,
nekoga zlo uzbuđuje.
sporo rasti mala vrbo,
ovaj svijet
čeka već dugo
na tebe

čovjek je velik točno toliko,
koliko je ono što traži veliko…

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

kada stanu mašine,
strojevi
nestaju zemlje,
nestaju gradovi,
ti otvori svoje oči tad
i čudovišta
padaju…

Urban

 

20190518_145350.jpg

Frida ali o bolečini

20190507_162101.jpg

Frida Kahlo je bila mehiška slikarka, ki je najbolj znana po svojih avtoportretih. Zakaj je najpogosteje risala avtoporterete si lahko preberete v knjigi Slavenke Drakulić, Frida ali o bolečini. V knjigi, ki ni življenjepis, ampak pripoved o doživljanju ženske, obsojene na telo, ukleto v trpljenje.

Frida je moj navdih že dolgo… še preden je postala marketinško zanimiva. Menim, da se od nje lahko veliko naučimo, saj je pokazala, česa smo lahko sposobni.

»Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo.« (Frida Kahlo)

Kako opisati bolečino? Kako ubesediti bolečino? Kaj sploh je bolečina? Kako boli “strto srce”? Kako boli razočaranje? Kako boli osamljenost Kako živeti kljub bolečini, takšni ali drugačni?

Fridino življenje je bilo življenje polno bolečine. Tako fizične kot psihične. V otroštvu je prebolela paralizo in preživela prometno nesrečo s tramvajem – zlomljena hrbtenica, nešteto operacij, amputacija noge, življenje v korzetu … Potem se je pri 22 letih poročila z dvajset let starejšim moškim, slikarjem Diegom Rivera. Frida ga je brezpogojno ljubila, kljub temu, da je bil nezvest in se ji ni veliko posvečal, kar ji je povzročalo še dodatno psihično bolečino. Vendar se Frida kljub vsemu temu trpljenju ni predala, ni pozabila nase. Svoje zatočišče je našla v slikanju. Uči nas, da je pomembno izraziti, slikati, pisati, storiti vse, da bi “dali” jezo in žalost iz sebe. Uči nas, da lahko nekaj naredimo iz naše bolečine – nekaj lepega.

 

Kaj sem se naučila od triletnika?

Vid v glavni vlogi ali kaj sem se naučila od triletnika? 🎈
Moj nečak Vid me je včeraj pustil brez besed oz. mi dal misliti.

Kolektivno pritoževanje nad vremenom me je posrkalo vase, potem pa mi je on pokazal, da slabo vreme sploh ni slabo kot si mislimo, ampak ga sami označimo za slabo.
Njegov odgovor na moj predlog, da greva raje na sprehod, ko bo lepše vreme, je bil: “saj imava dežnik in škornje!”
Hvala Vid za to prizemljitveno “klofuto”, ker potem sva šla in se imela fino. 
Za otroka, ki ni obremenjen oz. ne razmislja o vseh možnih vidikih dežja, sploh ne obstaja vrednotenje vremena. Ujela sem se v past, saj je pritoževanje nesmiselno, na vreme nimamo vpliva, s pritoževanjem nič ne dosežemo, dež bo še naprej padal in mi bomo še naprej slabe volje. Narava je narava. 💚

#mindfulness #bemindful

IMG_20190516_184848_927.jpgIMG_20190516_184848_931.jpgIMG_20190516_184848_928.jpg

Kako naj se ti približajo

te roke
– tako si krhka in plaha -,
da ne vznemirijo brstiča,
ki v tebi spi?

Kako naj ti šepetajo
ti pogledi
– tako nevedna, tako svetla si-,
da ne skale globine
tvojih zenic?

Samo vzgib vetra mi bodi
v tišini,
da trave v meni
spet vzvalove,
samo odsvit zarje
v temo,
da rože v meni trudne oči
spet odpro,
samo daljen klic,

da samotno srce
spet vzdrhti,
da prisluhne
neslišnim stopinjam
vetra, zvezd, oblakov in ptic …

Gledaš me.
Ničesar ne reci.

20190429_153144.jpg

Kako si?

Za vas imam čisto enostavno vprašanje z željo, da si odgovorite čim bolj iskreno.

Kako si?

Kako pogosto vprašate sami sebe kako se počutite?

Vam je pomembno, da veste oz. ozavestite to kako se počutite?

20190512_123007.jpg

Moje današnje počutje je ponazorjeno s to fotografijo – zvita sem v klobčič.

 

 

Mah

03ccb0c6fac809f9b1bd50dc595e420eNEKAJ ostane
nazadnje vedno nekaj ostane

nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH

in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
ostane

nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu

Vinko Möderndorfer