Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg

Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion