Reka

20181113_072718.jpg

 

Do novega vprašanja zate me je pripeljal Vlado Kreslin s čudovito pesmijo Reka.

Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil, kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel?

Reka. Sonce. Oblaki. Drevo. Ptica. Most. Kamen. Sončni vzhod. Človek. Ti.

?

Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.

IMG_20181103_130458_699.jpg

 

22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Pred jutrom

Prebudim se pred tabo
in te gledam.

Obdana si v spanje
kot v varno kopreno.

Tvoj obraz je
pred jutrom
še bolj droben
še bolj moj.

Čas miruje
kot navzgor zalučan kamen,
ki je obstal v najvišji točki.

Vse se bo začelo,
vse se bo končalo.

Približam se ti.

Tvoj topel dih
se me narahlo dotakne.

Tisti ki ima ljubezen
ima ves čas,
mi sporočaš iz sna.

In dan
se lahko začne.

(V. Möderndorfer)