Tam, kjer pojejo raki

Tu nekje v širjavi spleta sem izvedela za knjigo Tam, kjer pojejo raki. Med drugim je bilo omenjeno tudi, da jo je priporočala Reese Witherspoon. Mislim, da sem enkrat že pisala, da me to odbija, če se kako knjigo zelo opeva in reklamira… še celo Hollywoodski zvezdniki. Ker se vedno vprašam, zakaj bi naj tudi jaz brala ravno to knjigo, ravno zdaj, ko jo berejo “vsi” drugi. Potem pa sem šla v mojo najljubšo Knjižnico Ormož in jo zagledala na izpostavljeni polici. Kot da je tam čakala na mene. In sem si rekla, zakaj pa ne,  pa da vidimo, če je samo reklama ali je kaj na oz. v njej … in glej, zelo vesela sem, da sem ji dala priložnost. Ni literarni presežek, ampak se lepo bere, ni zapletena, malo napeta, ni potrebno pretiranega razmišljanja – vse to kar sem očitno v tem trenutku potrebovala. Izpostavila bi par stvari, ki so mi ostale…
– spet sem se še bolj začela zavedati kakšno moč imajo predsodki in kakšno škodo lahko naredijo
– spet malo bolj verjamem v človeško dobroto
– je še ena potrditev, kako pomembno za razvoj je otroštvo
– osamljenost (ne samota!) je zelo huda stvar
– …

20190812_174712.jpg

Ne vem veliko

20190713_183641.jpg

Ne vem veliko,
vem pa sanjati z odprtimi očmi,
vem, da ne verjamem ljudem z narejenimi nasmehi,
vem, da sem rada sama,
vem, da preveč rada jem,
vem, da sem včasih lena,
vem, da večkrat pomislim na smrt,
vem, da imam rada dež sredi poletja,
vem, da imam raje sončni zahod kot vzhod,
vem, da ne verjamem vedno vase,
in vse to poleg njega vem,
le da na malo bolj smešen in vesel način.

 

Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?