Psihološko svetovanje vs. psihoterapija

Vem, da sem v prejšnji objavi obljubila, da v naslednji, torej tej, pišem o različnih vrstah psihoterapije. Vendar se mi zdi smiselno, da preden začnem pisati o psihoterapiji opredelim pojma psihološko svetovanje in psihoterapija.  Treba je razlikovati med laično pomočjo človeku v stiski, psihološkim svetovanjem in psihoterapijo. Zato bo današnja objava namenjena temu.

Laična pomoč je to, ko greste s prijateljem/prijateljico na kavo, se pogovorite, delite svoje izkušnje, se nasmejite, potolažite, dobite kak nasvet in  se potem počutite bolje. Vsak od nas v vsakodnevnem življenju v pogovorih z ljudmi v stiski uporablja neke svetovalne veščine. Psihološko svetovanje pa zahteva posebno formalno strokovno izobrazbo in usposobljenost. Prav tako gre pri psihološkem svetovanju in psihoterapiji  za znanstveno utemeljene discipline, ki temeljijo na specifičnih teorijah, metodah in tehnikah.

PSIHOLOŠKO SVETOVANJE je strokovna obravnava psihičnih težav z različnimi psihološkimi metodami (Nelson Jones, 2006).
Poteka znotraj svetovalnega odnosa med strokovno usposobljenim svetovalcem in klientom v stiski.
SVETOVALEC uporablja specifične svetovalne metode/tehnike z namenom, da bi izboljšal klientovo psihično stanje (mišljenje, čustvovanje, samopodoba), da bi mu mu pomagal k pozitivnemu osebnostnemu razvoju ter izboljšanju kvalitete življenja.
KLIENT osvaja nove veščine, ki mu bodo v prihodnosti olajšale reševanje problemov ter spoprijemanje z različnimi življenjskimi situacijami.
Skozi pogovor klient razkriva svoje misli in občutke, ki so vezani na problem (aktivno ukvarjanje s težavami), svetovalec pa  ga pri tem na različne načine usmerja, da razmišlja o sebi in raziskuje svoj problem.
Tak pogovor vodi do čustvene razbremenitve klienta in do pridobivanja novih spoznanj o svoji vlogi pri nastalem problemu, ki jo lahko začne klient s tem aktivno spreminjati.

!!!Psihološko svetovanje ne pomeni informiranja oz. dajanja konkretnih nasvetov in usmeritev.

KDAJ psihološko svetovanje?
– nezadovoljstvo s samim seboj (partnerstvo, delo, družina, medosebni odnosi…)
– obvladovanje vsakodnevnega stresa
– partnerske težave, težave v družini
– vsakodnevni problemi
– pomembne življenjske odločitve
– blage čustvene težave

Namenjeno je tistim ljudjem, ki v življenju v psihološkem smislu relativno dobro funkcionirajo ter se ob prelomnih življenjskih situacijah in stresnih dogodkih znajdejo v prehodni psihični stiski. Gre namreč za nedirektivno obliko pomoči, ki temelji na podpori človekovih lastnih kapacitet za reševanje problemov.
Stiska še ni izražena do tolikšne mere, da bi dosegala naravo psihične motnje, ki zahteva obravnavo pri bolj speciliziranih strokovnjakih (specialisti klinični psihologi, specialisti psihiatri, psihoterapevti).
Svetovanje je torej namenjeno ljudem, ki se znajdejo v prehodni psihični stiski, ki jo bodo ob pomoči strokovnjaka hitreje in lažje prebrodili.

PSIHOTERAPIJA je samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem psihičnih motenj s psihološkimi metodami, ki jih izvaja ustrezno usposobljen in kvalificiran strokovnjak – psihoterapevt (Horton in Varma, 1997).

KDAJ psihoterapija?
– globlje osebnostne spremembe
– psihopatologija:
– depresivne motnje
– anksiozne motnje
– motnje hranjenja
– odvisnosti
– osebnostne motnje
– psihoze itd.

Cilj psihoterapije je ali odprava, izboljšanje bolezenskih simptomov, ki imajo psihološko ozadje ali sprememba človekove osebnosti (doživljanja). Problemov pa se v celoti oz. popolnoma vedno ne da rešiti, zato se pogosto moramo omejiti na doseganje malih koristnih sprememb, postopno izboljšanje v daljšem časovnem obdobju, zaustavitev poslabšanja, pomoč klientu da lažje živi s problemom, zmanjševanje vznemirjenosti zaradi težav.

Raziskave (Lambert, 1992) so pokazale, da je 40% sprememb v psihoterapiji odvisnih od izventerapevtskih dejavnikov (pacientova motivacija, resnost težav/motenj), 30% sprememb je posledica kvalitete terapevtskega odnosa, 15% sprememb je odvisnih od pričakovanj (placebo), 15% je posledica specifičnih uporabljenih tehnik.

Nasplošno pa je za psihološko pomoč značilna humanistična naravnanost: pomagati človeku v psihični stiski in osredotočenost na posameznika – na njegovo mišljenje, čustvovanje, vedenje.
Pri tem seveda gre za strokovnost, temelji na znanstvenih spoznanjih psihologije in drugih ved. Pomembna je etika in spoštovanje posameznikove integritete, saj gre za ljudi, ki so praviloma ranljivejši od drugih.

Featured image

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s