OPROSTI.

PROSIM.

HVALA.

Kako zanimivo, vse tri besede so kratke, pa jih tako težko izrečemo.

Zdi se mi, da se ljudje radi ravnamo po nekem občutku samoumevnosti.

Res je, da imamo neke določene dolžnosti,kar počnemo vsak dan znova, ampak ni lepo, če kdo to opazi in se zahvali? Ko nekoga prosimo za uslugo ali si kaj želimo, je tako težko zraven dodati prosim? Da ne govorimo o tem, kako težjo je priznati lastno napako in se opravičiti ter reči oprosti.

Mogoče pa ni vse tako samoumevno, pomislite kdaj na to?

Zakaj ne bi bili za kanček bolj prijazni kot je nujno?