Cesta

Cesta zavetje nemirnih ljudi
izginja in skozi stopinje drsi
ko odhaja in glasna obzorja rodi
tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan
prav tam na cesti
med klasjem hitečih ljudi,
ki živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo po stezah stoletnih sledi.
Sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi
in ujeti so vanje, ko cesta prižge jim luči
in pogrne s tiho temo jim klopi
zidove in parke in stebre dreves
da zaspijo v sanje razbitih noči.
Večni tujci polnih naročij prijateljstva
prav tam na cesti zagrnjeni s plaščem dežja
brez odhodov ker so povsod doma
na cesti prebodeni z mečem sonca
morda iščejo več kot posmeha zaklenjenih glav
morda iščejo tujo besedo odprtih oči
polne dneve svobodnih trenutkov nemirnih poti
ko visijo med kupi sprhnelih smeti
in drvijo od mesta do mesta brez sna
in zgubijo na tisoče srečanj vse dni.

Tomaž Pengov

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s