Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.
“Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.
Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.
Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.
Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.”
