Hvala, da si zaprl vrata in pustil čas ledeneti zunaj.
Hvala, da sva se pogovarjala, ko sva molčala.
Hvala, da sva postala dve polobli iste Zemlje.
Hvala tvojemu gostoljubnemu posluhu,
da sem se lahko zatekla,
dobrohotnosti, ki je moj sram sprejela.
Hvala očem, če so videno shranile.
Hvala, če bova ostala, kar sva bila.
(Saša Pavček)
