Apatija

apatíja  -e ž (stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost

To objavo pišem iz jeze in ni me sram. Poleg tega, da sem jezna, sem še žalostna in razočarana, ker se mi zdi, da sem “človek, ki veliko čuti, v svetu, ki zelo malo oz. skoraj nič ne čuti”. Mogoče sem res samo preveč občutljiva, kot si verjetno tudi kdo misli, ampak res ne morem verjeti, ne morem razumeti apatičnosti, ki vlada okrog mene. Ne vem kdaj oz kako smo prišli tako daleč, da je bolje biti brezizrazen, kot se naglas smejati ali iskreno zajokati.

Čustva, vsa čustva so v redu. Saj ne rabimo biti cel čas veseli in nasmejani(čeprav imamo občutek, da se to od nas pričakuje, sploh zdaj, ko je veseli december). V redu je tudi, če smo jezni, žalostni, prestrašeni, zgroženi…. Vsa čustva so v redu, zato psihologi ne govorimo o pozitivnih in negativnih čustvih, ampak o prijetnih in neprijetnih čustvih. Doživljati moramo vsa čustva, res pa je, da je z nekaterimi (prijetnimi) pač lažje živeti,  z drugimi (neprijetnimi) pa težje. Najbolj pomembno pa je, da  nekaj smo, da prepoznamo in si priznamo to, kako se počutimo. Da sploh čutimo in da nismo otopeli, ker najhuje je, če nisi nič, če si apatičen, če ti je za vse vseeno. Potem imaš problem, velik problem.

tumblr_o24ozxqBG71v4a8wfo1_1280.jpg

Izrezek iz filma Mladost (“Youth”; Paolo Sorrentino, 2015)

 

 

 

One thought on “Apatija

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s