Lastovka

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz.
Strmo uporno gre trpki mir
v srca se vseda, neba ni nikjer.
Takrat zaihtiš za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to se nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
mislit kaj še pride je več kot odveč.
Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš
in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš.
In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti.
Vate je prišla drobna, drobna ptica
in ona bridko žalost zvabi ti na lica.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo;
toplo, zato ker smo ljudje.

19247809_10213340498209243_4758298560929873616_n

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s