te roke
– tako si krhka in plaha -,
da ne vznemirijo brstiča,
ki v tebi spi?

Kako naj ti šepetajo
ti pogledi
– tako nevedna, tako svetla si-,
da ne skale globine
tvojih zenic?

Samo vzgib vetra mi bodi
v tišini,
da trave v meni
spet vzvalove,
samo odsvit zarje
v temo,
da rože v meni trudne oči
spet odpro,
samo daljen klic,

da samotno srce
spet vzdrhti,
da prisluhne
neslišnim stopinjam
vetra, zvezd, oblakov in ptic …

Gledaš me.
Ničesar ne reci.