Ni treba vsega reči.
Ne na odru.
Ne z zasebnem življenju.
Vedno je dobro, če ostane
nekaj nedorečenega –
nek nasmeh,
nek pogled,
nek ton,
neka gesta.
Nekaj v zraku.
Nekaj, kar pove manj, kot ve.
Kar podarja, a je manjše od nadarjenosti.
Nekaj prisotnega,
a neulovljivega.
Tisto nekaj, kar se zgodi –
kar samo sebe rodi.
Nekakšno nebo v moji koži,
ki v igri drži
gledalce in zemljo in zvezde …
Tisto nekaj v zraku,
česar se ne da izreči.
Lahko se le le vdihne.
Enes Kišević
