Zaprla si se vase.
Zaklenila srce.
Ustavila dihanje.
Z debelo odejo pokrila čez glavo.
Prijateljicam odpisuješ z zamikom.
Avto je kot igračka pred blokom.
Prisluškuješ sosedom.
Gledaš čez balkon.
Do zdaj nisi vedela, da starejši par s sosednje hiše gre dvakrat na sprehod.
Cesta je bolj ali manj prazna.
Ponoči, ko se že tretjič v eni noči prebudiš, pa zagledaš luči avta, ki se približuje.
Sprašuješ se, kam neki se pelje, ob dveh zjutraj.
Greš nazaj v posteljo, zapreš oči in se spominjaš.
Občutka, ko sonce na tvoji koži suši morske kapljice.
Vetra v laseh med vožnjo s kolesom.

Zaspiš in se drugo jutro zbudiš, v vonj po kavi.
Zavedaš se, da te štiri stene med katerimi živiš, lahko tudi pobarvaš.
Z majhnimi stvarmi, vsak dan.
Z upanjem, da bo vse v redu. Ker bo.In ker boš samo tako (pre)živela to pomlad.
Spomniš se, da lahko greš vsak dan na sprehod.
Mimo magnolije, na kateri so se odprli cvetovi, ki so pomrznili.
Nanje zdaj še sneži.