Kot ótrok bom šel preko trat
pomladi iskàt.
Šel bom čez mlado poljé:
ob zori,
ko bo škrjanček drobil nad razori –
in na stežaj bom odprl srce.
Stopal bom preko dobrav:
napil se vonjav preorane prsti
in tam, koder leska rumena cveti,
bom šopek trobentic in zvončkov nabral.
Nabral bom šumečih pomladnih vetrov,
sinjine in žarkov in ptičjega petja;
in ko bo srce kot vrt, polno cvetja,
bom z lahkim korakom privriskal domov.
Potem pa bom šel od vasi do vasi
s svetlim nasmehom v očeh,
in vsakomur, ki mu težkó je v teh dneh,
podaril bom košček srcá:
da slednjemu smeh čez obraz zaigra
in sonce v očeh zažari.
Ivan Minatti
