Ko bo tega konec, upam, da ne bomo preprostih stvari v življenju spet pričeli jemati kot samoumevnih. Kava (ali gin tonic) s prijateljico. Petek zvečer na koncertu. Stisk roke z neznancem. Čas, preživet pri babicah in dedkih. Objemi tistih, ki jih imamo radi. Pogovori s sosedi. Jutranja vožnja v službo (ki jo sedaj res pogrešam). Polne police v trgovini. Tipičen četrtek zvečer. Življenje samo.
Objemi in poljubi so postali nevarni. Z neobiskovanjem in nesrečavanjem povemo, da imamo radi. Ti časi niso enostavni, so zahtevni. Lahko pa si kljub temu dovolimo, da se upočasnimo in razmislimo o tistem, kar nam je najbolj pomembno. Moč, lepota in denar nam ne morejo prinesti kisika, za katerega se vsi borimo. Ni samoumevno, da smo tu in da živimo. Zemlja nam sporoča, da nas ne potrebuje. Zrak, zemlja, voda in nebo so brez nas čisto v redu. Gosti smo na Zemlji, ne njeni vladarji.
Ko bo tega enkrat konec, ko se bo prah polegel, ko se nam bo svet zdel spet bolj varen, ko bomo spet svobodni, bomo morda ugotovili, da smo postali ljudje, kakršni smo si želeli biti, in takšni kot smo vedno upali, da bomo, in da bomo vsi boljši drug do drugega, ker smo šli skozi nepredstavljivo. V tem času je pomembno upanje, ljubezen, empatija. Tega si želim, da da nam to ostane tudi za kasneje in da doživljamo več ljubezni in človečnosti med in po vsem tem. Upam, da nam bo uspelo.
