Tišine

Zgodilo se je to, česar sem se najbolj bala oz. kar sem mislila, da se mi ne bo nikoli zgodilo. Pa se mi je. Izgubila sem se. Ne vem kako, kdaj  in zakaj je prišlo do tega, pa še ugotovila sem malo (pre)pozno. Mislim, da je dobro, da sem vsaj ugotovila in da sem si to priznala. Verjetno imamo vsi svoja obdobja, ko se izgubimo in ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ko smo manj produktivni in ko se sprašujemo o stvareh, o katerih se prej nismo.  O pomembnih in malo manj pomembnih stvareh. To se je zgodilo ravno v obdobju, ki že samo po sebi ni enostavno, ampak je novo in drugačno, težko obdobje za vse nas. V tem času ugotavljam, da je služba tista, ki pomeni, ogrodje mojih dni, ogrodje okrog katerega je zgrajeno vse ostalo. Navade in rutine so zaj***, ampak tako zelo zelo pomembne. Ko ostaneš brez njih je, kot da bi ostal brez samega sebe. Večkrat sem se »ulovila«,  da sedim ali ležim v tišini, »skrolam« po telefonu, brez energije, apatična. Stanje apatije oz. ravnodušnosti pa mi je bolj grozno od bolečine. Iz napak in bolečine, se lahko tudi kaj naučimo. Brezvoljnost pa uničuje, ko si pod steklenim zvonom in se te nič ne more »dotakniti«, hkrati pa čutiš in vidiš vse. Navade so zaj*** stvar. Težko je, ko ostaneš brez njih, še težje je ustvariti nove. Najtežje je začeti.

Začenjam s to objavo.  Eno od vprašanj zadnjega časa se je namreč nanašalo na te moje Psiho drobtinice, na moj Instagram profil, na Facebook stran, na blog, na spletno stran. Vse kar tukaj pišem in počnem sem postavila pod vprašaj. Zakaj, čemu, kakšen smisel ima to. Po eni strani se mi je zdelo, da s tem počnem nekaj dobrega, da z mojim načinom življenja, ki ga delno delim z drugimi,  pokažem in osvetlim, česar drugi ne vidijo in ne poznajo. Po drugi strani pa se mi je večkrat zdelo, da sem narobe razumljena. Pišem tudi o malo manj lepih, ker želim pokazati, da je tudi to del življenja, in ne zato, da bi me kdo vprašal kaj je narobe, ali ker bi se želela nekomu smiliti, ali ker bi rabila nasvet. Ne, ne rabim instant nasveta. Niti ne bom dajala instant nasvetov. Neprijetna čustva so tudi čustva. Čustva pa niso dejstva. Vsi imamo slabe in dobre dneve. Okej je biti tudi ne okej. Verjetno je tudi povsem okej, da pride obdobje, ko nekaj, kar se ti je zdelo prej zelo pomembno, da ti zdaj več ni. Ko pride do takih obdobij, je verjetno dobro pustiti času čas, tišinam tišino in srcu pot. Kor pravi Tone Pavček:

Tišine. Tišine. Srca samó
naj merijo čas,
kažejo pota.

wp-1588794573704.jpg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.