Umik

Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.20200330_203727.jpg
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.

Esad Babačić

Tretji ponedeljek v izolaciji

Pred 14 dni, ko je bila pomlad v razcvet, sem spekla sem limonin kolač, šla na sprehod, brala in spala. Dva tedna nenapovedanega dopusta se mi sploh nista zdela tako slaba.
Danes se mi več ne zdi, da sem na dopustu. Uradno sem tako ali tako na čakanju na delo.
Ne čakam(o) pa samo na delo, čakam(o) da bo konec tega obdobja strahu, negotovosti, skrbi za prihodnost… vedno in tudi v tem obdobju je okej, če nisi okej.
Normalno je, da imamo tudi v času karantene boljše in slabše dneve (jaz imam danes očitno slabega). Normalno je, da nam je težko. Normalno je, da smo si različni in da se različni ljudje s tem soočajo na različne načine.

wp-1584723417460.jpg

Cel čas poslušamo, da je na nas samo to, da sedimo doma, med tem ko nekateri drugi delajo za nas in namesto nas. Dejstvo je, da je izolacija oz. karantena nujna. Nad tem se ne pritožujem. Samo nehajmo se pretvarjati, da imamo najbolj enostavno nalogo, da sedimo na kavču, gledamo TV in tako rešimo svet. Ni tako enostavno. Ni lahko ostati doma, ko to ni naša lastna izbira, niti en dan, niti en tedne, niti mesec, kaj šele dlje. Ni lahko, še posebej, ko je razlog za to pandemija. Ni lahko osmisliti časa, komu tudi življenja, niti v “normalnih” razmerah, kaj šele zdaj.

 

 

(Pre)živeti

Zaprla si se vase.
Zaklenila srce.
Ustavila dihanje.
Z debelo odejo pokrila čez glavo.
Prijateljicam odpisuješ z zamikom.
Avto je kot igračka pred blokom.
Prisluškuješ sosedom.
Gledaš čez balkon.
Do zdaj nisi vedela, da starejši par s sosednje hiše gre dvakrat na sprehod.
Cesta je bolj ali manj prazna.
Ponoči, ko se že tretjič v eni noči prebudiš, pa zagledaš luči avta, ki se približuje.
Sprašuješ se, kam neki se pelje, ob dveh zjutraj.
Greš nazaj v posteljo, zapreš oči in se spominjaš.
Občutka, ko sonce na tvoji koži suši morske kapljice.
Vetra v laseh med vožnjo s kolesom.

wp-1585153693599.jpg

Zaspiš in se drugo jutro zbudiš, v vonj po kavi.
Zavedaš se, da te štiri stene med katerimi živiš, lahko tudi pobarvaš.
Z majhnimi stvarmi, vsak dan.
Z upanjem, da bo vse v redu. Ker bo.In ker boš samo tako (pre)živela to pomlad.
Spomniš se, da lahko greš vsak dan na sprehod.
Mimo magnolije, na kateri so se odprli cvetovi, ki so pomrznili.
Nanje zdaj še sneži.

O izolaciji

Velikokrat sem tu pisala o tem, kako pomembno je, da skrbimo zase. V začetku prejšnjega tedna sem imela celo idejo,da bom vsak dan objavila kako v tem času izolacije oz. karantene skrbeti zase in kaj vse lahko počnemo doma. Ne vem, očitno je bilo to začetno navdušenje, ki pa je potem nekam hitro splahnelo. Saj sem že vedela,  da skrb zase včasih ni lepa, da skrb zase ni samo to, da si daš masko na obraz, da meditiraš ali da greš na sprehod. Očitno sem morala še sama ugotoviti, da skrb zase pomeni tudi, da preživljaš brisanje solz med tem, ko si že tretjič pričel z branjem iste strani v knjigi, ker sploh ne veš, kaj si prebral, pomeni tudi, da te tišči v prsih, da to opaziš in želiš to odpraviti, pomeni tudi poslušanje ene in iste pesmi neštetokrat, ki vzbudi vse tiste spomine. Izolacija ali karantena ali ostajanje doma ni za vse enaka. Nekomu izolacija pomeni čas, ki ga lahko posveti sebi in tistim stvarem, za katere drugače mogoče nima časa. Za nekoga pa je izolacija kot gledališka drama, gledanje v zrak in panični napadi. Ne moremo vsi na isti način skrbeti zase. Sedaj tudi ni primeren čas, da razmišljamo kateri način življenja v izolaciji je bolj ali manj pravi. Kdo sem jaz, da bom govorila kaj počni med tem ko si doma. Ne rabimo vsi peči kruha z droži in meditirati. Tudi pred izolacijo smo živeli vsak drugače.  Bolj pomembno od tega kako kdo preživlja dan, je to, da se zavedamo, da smo vsi v tem in da upoštevamo navodila, da se bomo čimprej izvlekli iz te situacije, zdravi. Vsem nam je težko, vsakemu po svoje. Nekateri morajo delati. Nekateri smo na prisilnem dopustu ali čakanju. Drugim med delom od doma po glavi skačejo otroci. Nekaterim so propadli veliki poslovni načrti. Nekateri so ostali ujeti v tuji državi. Vsi pa imamo verjetno isti cilj – da bodo naša življenja spet taka, kot so bila prej, tudi če vemo, da nikoli več ne bodo čisto enaka.