Normalni ljudje

Normalni ljudje je naslov knjige, ki sem jo ravnokar prebrala. Na dušek. V par urah. 🖤
Na platnici piše, da je “bodoča klasika”. Tega sicer sama ne bi rekla, tako navdušena nisem, je pa mi roman zelo všeč. Bolj kot prvi roman pisateljice Sally Rooney, Pogovori s prijatelji, ki sem ga prebrala v začetku septembra. Všeč mi je, ker je pripoved intimna, deluje bolj resnično oz. se lažje poistovetim z glavnima likoma. Izpostavi več tem, ki so v 21.stoletju aktualne in prisotne. Dejstvo je, da se svet bogatih razlikujs od sveta revnih in od sveta “srednjega sloja”. Duševne stiske so tu, med nami, čisto vsakdanje in močno vplivajo na naše odnose. Da ne zaidem preveč, lepa zgodba, vsekakor vredna branja. 💛

20191110_144147.jpg

Od mene k tebi

20191104_083945.jpg

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš “da” ali “ne”.

Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

Neža Maurer

Zanos

Kako pogosto “padete” v neko aktivnost, da vam nič drugega ni pomembno in izgubite občutek za čas?

Meni se je to zgodilo v četrtek, ko sem izdelovala cvetne aranžmaje za na okrasitev grobov ob dnevu spomina na mrtve oz. na praznik vseh svetih. Bila sem v stanju zanosa.

Zanos (ang. flow) je stanje popolnega osredotočanja in usmerjene pozornosti na izvajanje določene aktivnosti. Je trenutna, subjektivna izkušnja, pri čemer je bistvenega pomena posameznikovo dojemanje naloge, sebe in okolja. V stanju zanosa posameznik v celoti izkorišča svoj potencial, je notranje motiviran za opravljanje naloge, zmanjša se njegova stopnja samozavedanja in občutek za čas.

Na zanose se najbolj spozna madžarski psiholog in dolgoletni raziskovalec zanosa, Mihaly Csikszentmihalyi-ju (izgovori se: Mihajli Čiksentmihajli). Zanj sem prvič slišala na faksu in si seveda najbolj zapomnila samo posebno ime. Kasneje sem ugotovila, da se gospod ukvarja z zelo zanimivimi pojavi – raziskuje kaj je značilno za ljudi, ki s(m)o v zanosu, kaj ga spodbuja in kakšne so posledice zanosa.

Csikszentmihalyi pravi, da ljudje v stanju zanosa najdejo pristno zadovoljstvo. V tem stanju se počutijo, da jih je aktivnost popolnoma posrkala vase in običajno gre za aktivnost, ki zahteva določeno mero ustvarjalnosti. V tem stanju ˝optimalnega doživljanja˝ se počutijo močne, pozorne, na vrhuncu svojih zmogljivosti in ustvarjalnosti, niso negotovi vase in imajo občutek kontrole in obvladanosti, brez posebnega napora.

V zanosu smo komaj, ko smo močno notranje motivirani, da nekaj naredimo, ob tem čutimo zadovoljstvo, hkrati pa ob tem doživljamo občutek kontrole,

20191031_191212.jpg

ki gre z roko v roki v tem, da se zavedamo, da nekaj tudi ZMOREMO narediti (čeprav v stanju zanosa naredimo še več in bolje kot smo mislili, da znamo). V stanju zanosa nimamo občutka, da smo pasivno deblo, ki ga premetava voda sem in tja, temveč imamo občutek, da vemo kam gremo in da imamo določeno mero nadzora nad našo zavestjo. Nismo kontrolirani od zunanjih stvari, temveč naša moč prihaja od znotraj. V stanju zanosa svojo pozornost zavestno usmerimo na določen cilj, naša psihična energija dobesedno TEČE (ang. flows) v smer tega cilja in rezultat je nova ureditev ter občutek harmonije znotraj sebe.
V tem stanju imamo občutek, da takrat ni pomembno nič drugega, da je izkušnja zelo prijetna in da želimo to doživljati še naprej, ne glede na ceno, ki jo bomo za to plačali.
Več o zanosu oz. flowu je povedno v spodnjem TED talku.

Pesem o rožah

 

Moje življenje so rože, je rekla.
Rože, zasanjane in tihe,
sklanjajo rdeče glave.

Morje rož, ki so odprle
pod nočno nebo modre cvetove,
nage v svojem hrepenenju.

Moje življenje so rože.

Divje v nemiru.
Otožne in tihe in nežne.
Utrujene od lastne lepote
sklanjajo glave
in čakajo vdano
na tvoj poljub.

Dane Zajc

20191011_160713.jpg

Nov dan

20191023_211629.jpg

Včeraj sem bila utrujena in brez volje kot že dolgo ne. Ponavadi oz. skoraj vedno v službi hodim po stopnicah (zgradba ima 3. nadstropja) in ne uporabljam dvigala. Včeraj sem naredila izjemo. In to ovekovečila (ne vem zakaj je tako. Naložena s torbico, vrečko in jakno, ki se ne vidi, kot se ne vidi vse ostalo, kar nosim(o) s sabo – slaba vest, bolečina, bolezen, skrbi …

20191023_210437.jpg

Potem sem celo popoldne oz. večer preležala, predremala, prespala, skratka delala nič in šla spat v upanju, da bo danes bolje. In je bilo. Danes sem “drug človek”. Ker je danes nov dan. Novih 24 ur, ki jih lahko preživim drugače. Življenje ni to, kar sem nekoč bila ali to kaka sem bila včeraj. Življenje je to, kdo sem zdaj, v tem trenutku in to kar še lahko postanem.

72687856_2611596805529547_1854752150417047552_n

“Finish each day and be done with it. You have done what you could […] tomorrow is a new day. You shall begin it serenely and with too high a spirit to be encumbered with your old nonsense.” – Ralph Waldo Emerson

Tišine

Jesensko tiho je v meni. In zunaj. Lepo, kamor pomislim. 🖤
~ Srečko Kosovel

En mesec tišine. Moje, jesenske. Skoraj en mesec je minil, odkar sem nekaj objavila. V tem času sem prebrala roman Tišine in malo razmišljala o sebi, o življenju.

Je nekaj v jeseni, da te istočasno boli in si vesel, da si srečen in jokaš, kot da nas na nek način osvobaja in iz nas vleče nekaj za kar nismo vedeli niti da obstaja. Mogoče sploh to ni jesen, ampak se meni samo tako zdi … (na glas razmišljam). Jesenske barve, pozno popoldanska svetloba, odpadanje listja, barve neba ob sončnem zahodu, mrak ob šestih popoldne …. kot da me vse to, v meni prebudi melanholijo in razmišljanje o življenju. Na primer o tem, kako smo sebični, kako grdo delamo z naravo, kako pozabljamo na revne in šibke, … kako življenje jemljemo kot samoumevno. To pišem kot nek opomnik, sebi in tistim, ki to berete, ki smo vsi vsakodnevno zatopljeni v svoja popolno načrtovana življenja, da je danes nekje nekomu umrl bližnji, da imam mogoče jutri lahko prometno nesrečo, da je nekje nekdo ostal brez službe. Ni vedno vse lepo, čudovito in krasno. Mogoče je dobro, da vsake toliko malo zbolim, da se spomnim, da sveta in življenja ne smem jemati “zdravo za gotovo”.

20191021_200544.jpg

“Ni za jednu zivotnu stazu ne postoji vodic, svaka je neispitana, neponovljiva, zato je u zivotu avantura pravilo, a ne izuzetak, jer je putovanje kroz neispitane predjele, koje niko poslije nas ne moze ponoviti, sve se staze potiru, uvijek nanovo se stvara nova konfiguracija, uvijek se ukazuje drugi pejzaz, druga klima, za svakog posebno. Zato moram da budem vlastiti vodic, prvi i posljednji putnik na putu kojim samo ja mogu proci. lako cu pregaziti opasne bujice ne gazeci do clanka ili cu se udaviti u smijesnom potocicu, kao niko. Ali ne mogu da stojim, i sve cu vidjeti tek kad se desi.”
― Meša Selimović, Tišine