Nov dan

20191023_211629.jpg

Včeraj sem bila utrujena in brez volje kot že dolgo ne. Ponavadi oz. skoraj vedno v službi hodim po stopnicah (zgradba ima 3. nadstropja) in ne uporabljam dvigala. Včeraj sem naredila izjemo. In to ovekovečila (ne vem zakaj je tako. Naložena s torbico, vrečko in jakno, ki se ne vidi, kot se ne vidi vse ostalo, kar nosim(o) s sabo – slaba vest, bolečina, bolezen, skrbi …

20191023_210437.jpg

Potem sem celo popoldne oz. večer preležala, predremala, prespala, skratka delala nič in šla spat v upanju, da bo danes bolje. In je bilo. Danes sem “drug človek”. Ker je danes nov dan. Novih 24 ur, ki jih lahko preživim drugače. Življenje ni to, kar sem nekoč bila ali to kaka sem bila včeraj. Življenje je to, kdo sem zdaj, v tem trenutku in to kar še lahko postanem.

72687856_2611596805529547_1854752150417047552_n

“Finish each day and be done with it. You have done what you could […] tomorrow is a new day. You shall begin it serenely and with too high a spirit to be encumbered with your old nonsense.” – Ralph Waldo Emerson

Tišine

Jesensko tiho je v meni. In zunaj. Lepo, kamor pomislim. 🖤
~ Srečko Kosovel

En mesec tišine. Moje, jesenske. Skoraj en mesec je minil, odkar sem nekaj objavila. V tem času sem prebrala roman Tišine in malo razmišljala o sebi, o življenju.

Je nekaj v jeseni, da te istočasno boli in si vesel, da si srečen in jokaš, kot da nas na nek način osvobaja in iz nas vleče nekaj za kar nismo vedeli niti da obstaja. Mogoče sploh to ni jesen, ampak se meni samo tako zdi … (na glas razmišljam). Jesenske barve, pozno popoldanska svetloba, odpadanje listja, barve neba ob sončnem zahodu, mrak ob šestih popoldne …. kot da me vse to, v meni prebudi melanholijo in razmišljanje o življenju. Na primer o tem, kako smo sebični, kako grdo delamo z naravo, kako pozabljamo na revne in šibke, … kako življenje jemljemo kot samoumevno. To pišem kot nek opomnik, sebi in tistim, ki to berete, ki smo vsi vsakodnevno zatopljeni v svoja popolno načrtovana življenja, da je danes nekje nekomu umrl bližnji, da imam mogoče jutri lahko prometno nesrečo, da je nekje nekdo ostal brez službe. Ni vedno vse lepo, čudovito in krasno. Mogoče je dobro, da vsake toliko malo zbolim, da se spomnim, da sveta in življenja ne smem jemati “zdravo za gotovo”.

20191021_200544.jpg

“Ni za jednu zivotnu stazu ne postoji vodic, svaka je neispitana, neponovljiva, zato je u zivotu avantura pravilo, a ne izuzetak, jer je putovanje kroz neispitane predjele, koje niko poslije nas ne moze ponoviti, sve se staze potiru, uvijek nanovo se stvara nova konfiguracija, uvijek se ukazuje drugi pejzaz, druga klima, za svakog posebno. Zato moram da budem vlastiti vodic, prvi i posljednji putnik na putu kojim samo ja mogu proci. lako cu pregaziti opasne bujice ne gazeci do clanka ili cu se udaviti u smijesnom potocicu, kao niko. Ali ne mogu da stojim, i sve cu vidjeti tek kad se desi.”
― Meša Selimović, Tišine

Od kod pride veter?

Na ptujskem gradu je bila na ogled zelo zanimiva instalacija japonske umetnice Yu Kato.  Na prvi pogled se mi je mogoče zdelo “kar nekaj” in mi sploh ni bilo jasno kaj predstavlja. Potem pa sem prebrala spodnje besede, stopila v središče, zapihal je  veter in vse mi je bilo jasno.

Origin of the wind

Where did you come from?

I’ve always wondered that ever since I was little and also when I was traveling anroud the world.

Where does the wind come from?

This wind on my cheek might have dried the tears of someone faraway.

Just imagining that made the world seem cloeser.

There is no distant place.

There is no separate land.

No matter where you are, we are all connected by wind.

The wind that blows here now.

The dappled sunlight.

The bird song.

Noticing every little thing around us this very moment.

It is the same as thinking of a distant land.

Where you are now is connected to everything.

It is all here.

Yu Kato

20190807_175253.jpg

Super sobota

Danes sem vstala pred 8, v miru spila kavo, bila na treningu, spucala stanovanje, nabavila špecerijo, oprala cote, zavila darilo, naredila šopek, skuhala kosilo, obesila cote, spekla pecivo, obiskala družino, umila lase, zdaj sem na kavču s kozarcem vina in knjigo, pa dneve še kar ni konec. 💓
No, so pa tudi sobote, ko spim do 9, prvo kavo pijem ob 11, ne prižgem ne pomivalnega in ne pralnega stroja, ko se povabim na kosilo k mami, dvakrat pomežiknem in sobote več ni.
Včasih sem praktična žena, včasih razočarana gospodinja, vedno sem superwoman.

 

20190914_162831.jpg