Kdaj imaš servis?

20181010_174300.jpg

Na fotografiji je moj avto.
Zakaj objavljam svoj avto na svetovni dan duševnega zdravja?
Ker lahko potegnem vzporednico med skrbjo za avto in skrbjo za duševno zdravje.
Sploh Slovenci smo znani po tem, da nam naši jekleni konjički veliko pomenijo in da lepo skrbimo zanje, saj veste, avto je treba zglancat. Tudi na servis vozimo svoje avte in vsako leto na tehnični pregled.  Ponavadi gremo na servis tudi preventivno, preden nam odpove motor zaradi pomanjkanja olja.  Za vsako stvar, sicer res ne gremo na servis. Jaz na primer, tekočino za steklo in antifris znam naliti sama. Tudi gume sem že menjevala  – pri menjavanju gum smo tudi vestni – še predpis imamo, da jih je potrebno menjati do 15. marca oz. novembra.

Zakaj ni oz. ne bi bilo tako tudi pri servisiranju samih sebe – pri servisiranju našega duševnega zdravja?
Kdaj ste nazadnje “menjali gume” pri sebi, se prej pripravili na težke in nepredvidene razmere, ter se tako zaščitili?
Določene stvari lahko naredimo sami, ko pa menjavanje prestav več ne gre gladko, ko luči več ne svetijo,  ko zjutraj preprosto več ne morete vžgati, pa je potrebno poiskati strokovno pomoč. Če vas ni sram peljati avta k mehaniku, zakaj bi vas bilo sram iti k duševnemu mehaniku? Če vas kdo vpraša, kaj vam je v življenju bolj pomembno, vaš avto ali to, kako se vi počutite, kaj bi odgovorili?

Za vas se gre.

Dejstvo je, da je duševno zdravje neločljiv del celotnega zdravja posameznika. Naše duševno zdravje zajema preplet naših misli, čustev in doživljanja ter vpliva na to, kako razmišljamo, komuniciramo in osebnostno rastemo. Zato je dobro duševno zdravje eden izmed pogojev za dobre medosebne odnose in uspešnost ter posledično temelj za kakovost življenja.

Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

20180923_221033

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Samomor

Naslov današnje objave je samomor, ker je danes svetovni dan preprečevanja samomor. Ko govorimo o samomorih ponavadi citiramo in navajamo številke. Vsi vemo, da Slovenci izstopamo, v negativnem smislu. Ne bom navajala številk, ker jih ne maram, ker smo samo zaprepadeni nad njimi in nas šokirajo, nahranijo naš del, ki je željan črne kronike in rumenega tiska. Na tisto kar pa je res pomembno, pa hitro pozabimo. Res je to širši problem,  ampak se lahko vprašamo, kaj lahko jaz naredim, da te številke, ne bodo tako grozljive?

Samomor je namreč v veliki meri možno preprečiti in pri tem lahko sodeluje vsak od nas. Zato to pišem, ne zaradi številk, ampak zato, da bi se vsak od vas, ki to bere, pomislil pri sebi in pogledal po ljudeh okrog sebe. Odprimo oči in bodimo pozorni na ljudi s katerimi smo v stiku. Včasih moramo sami narediti prvi korak, se spustiti in vprašati kako se nekdo počuti. Mišljenje “če je kaj narobe, mi bo že sam povedal” je lahko usodno, ker, lahko da to tega ne bo prišlo nikoli, ker bo prepozno. Vem, da se se to prebere grozno. In res je grozno. Ampak ne bo nič manj grozno, če se o tem ne bomo pogovarjali. Ko nekdo naredi samomor, opazimo vsi. Žal je takrat prepozno ravno zato, ker se prej nismo pogovarjali, ker nismo bili dovolj pozorni, ker nismo imeli dovolj odprtih oči, ker prej nismo opazili znakov. Ker znaki so.

Ti, ki to bereš in se morda ne počutiš najbolje, ne pozabi, da nisi sam. Vedno je nekje nekdo, ki  te ceni in mu je mar zate. Tudi če ti tega ne pove ali ne pokaže tako pogosto, verjemi, da te bo poslušal, ko mu boš želel povedati, da te nekaj skrbi. Če pa v tvoji bližini res ni nikogar, na kogar bi se lahko obrnil in ki bi mu zaupal, pa obstaja vrsta anonimnih telefonskih številk na katerih so na voljo usposobljeni ljudje, ki so te pripravljeni poslušati in ti pomagati.

Življenje je samo eno. Je dragoceno in neprecenljivo. Je pa tudi negotovo in nepredvidljivo. Ampak nikoli ne pozabi, da nisi sam, da se je  vredno boriti. Najprej zase in potem za druge, ker si pomemben in vreden, tak kot si.

20180910_194532.jpg

 

Piši mi na zeleno adreso poletja

20180702_171033.jpgPiši mi na zeleno adreso poletja.
Poljubi, ki mi jih pošiljaš, naj bodo zadnje večerne vesti.
Glavo imam polno nekakih čudnih sonetov,
a ni nikogar, da mi oprosti ali ne oprosti.

Danes so se spet nekaj razpisali okrog moje najnovejše zbirke.

Izmislili prave štorije o tem, kdo vse da name vpliva. 
Najbolj je name vplivala neka absolventka germanistike.
A to so zamolčali, kajti, zaboga, le koga to briga.

Kaj koga briga, da si zame Honolulu in Madagaskar in Meksiko,
zgodovina, ki sem navzdolž in počez jo predelal s krvjo.
Tvoje ime ni zašlo v prav noben leksikon,
ni te v nobeni enciklopediji, v nobenem “Kdo je kdo…”

Toda zame si vse. Kot vojaku prvi dan mira
postelja, solze in v vazi cvet.
Tvoje oči so mi edina lektira
v tem dnevu, ki je tu, da odide spet.

(Izet Sarajlić)

Postdelovno popoldne

V poslušanje priporočam intervju z dr. Evo Boštjančič na moji najljubši radijski postaji Val 202. Eva Boštjančič je moja bivša profesorica, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo na FF v Ljubljani.

https://val202.rtvslo.si/2018/05/sopotnik-v-postdelovno-popoldne-65/

Vem, da vsak sliši predvsem tisto, kar želi slišati. Jaz sem slišala veliko vsega kar že vem in je samo potrdilo moje razmišljanje oz. razmišljanje nas psihologov. Živimo v družbi, kjer je pomemben samo rezultat. Vendar pa je na poti do rezultata vedno vključen in sodeluje tudi človek. Človek s čustvi, potrebami, razmišljanjem, napakami, dobrimi in slabimi dnevi. Ker si vedno najprej človek s svojimi potrebami (fizičnimi in psihičnimi), ki se jih zavedaš ali pa tudi ne, venomer pa stremiš k njihovi zadovoljitvi. Šele za tem pride vse drugo.

78c850d013ba90f39b283d8aa18b82f9

 

 

 

Pris(o)ten april

To objavo sem nameravala napisati prvega aprila. Pa sem si potem premislila, ker je pač dan namenjen šalam in ta objava ni šala. Torej bi jo naj napisala drugega aprila, to je bilo včeraj in je spet nisem, ker je bil preveč lep dan, ki sem ga skoraj celega preživela zunaj (beri prvi pomladanski dan kot se spodobi, ki ga je bilo škoda zamuditi). Danes smo že tretjega aprila in objava je končno tu.

Zakaj se tako vrtim okrog datuma objave? Ker imam za vas koledar za mesec april. In to ne kakršenkoli koledar, ampak koledar za bolj prisoten april 2018 , ki ga lahko prenesete, sprintate in obesite na hladilnik. Ta moj koledar pa je še toliko boljši, ker se ga ni potrebno nujno držati v takem vrstnem redu, kot si sledijo dnevi. Brez skrbi lahko menjujete aktivnosti med dnevi. Pomembno je le, da katero izmed aktivnosti res naredite, da bo vaš april vseboval tudi kak poln in pris(o)ten trenutek.

Zajeta slika

 

Intervju z mano

https://motiviran.si/mateja-hergula-psiho-drobtinice/

IMG_20180313_210612_131.jpg

Ja, dala sem intervju. Ena izmed stvari za katero bi nekaj časa nazaj verjetno rekla, da se ne bo nikoli zgodila, pa se je. Ko sem dobila povabilo, sem sprva oklevala, ker vsi vemo kaj pomeni dati intervju. Pomeni, da se izpostaviš in razgališ pred javnostjo. Seveda vedno sam odločiš koliko in kaj poveš, v vsakem primeru pa si izpostavljen.

Po prespani noči sem vseeno sem rekla ja in na tej povezavi si lahko preberete intervju z mano. Spregovorila sem o tem kdo sem, kaj počnem in kaj me navdihuje.

Zakaj šele sedaj pišem o tem, tukaj na tem blogu, ki je bil pravzaprav povod za ta intervju. Priznam, da sem kar malo zamolčala ta intervju, nikomur nisem posebej razlagala. Potem pa se je vsak dan pojavil kak komentar oz. odziv na blog, ki me je res pozitivni presenetil in sem zanj hvaležna.

Pozdravljena, danes sem ob jutranji kavi prebrala tvoj intervju na spletni strani motiviran.si. Čestitam za tako iskren in pristen intervju. Tako sem ga začutila kot bralka. Že dolgo nisem prebrala intervjuja, ki bi me tako posrkal vase.

Zakaj sem se odločila, da dam intervju. Ker sem s tem naredila v bistvu to, o čem govorim, kar je v skladu z eno izmed mojih ljubših misli –  »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Torej upala sem se izpostaviti, kar pomeni, da sem avtomatsko ranljiva, ker sem upala stopiti v areno kot pravi Brene Brown. Pri tem sem bila pristna, ker si želim, da bi tudi več drugih ljudi bilo takih, pristnih. Ampak začela sem torej pri sebi.