100 dni do 2021

Zanalašč nisem napisala, da je pred nami zadnjih sto dni leta 2020, ker mislim, da nas je veliko takih, ki nam leto 2020 ni preveč pri srcu. Imam pa za teh sto dni, ki sledijo, izziv, zase in za vas. Danes je do konca leta natanko 100 dni in odločila sem se, da bom vsak dan do konca leta, pisala dnevnik. Včasih je bila to moja stalnica, ki si jo že dlje časa želim obuditi.

Tudi vi si za teh sto dni lahko izberete izziv – aktivnost, ki bo prispevala k večji kakovosti vašega življenja (npr.: vsaj en zdrav obrok na dan, uvedba kakršnekoli telesne aktivnosti, uvedba jutranje/večerne rutine, učenje česa novega, vsak dan si nameniti par minut samo zase, …), Izberete lahko karkoli, dobro pa je, da vam aktivnosti nekaj pomeni, da si je želite, ne sme vam biti v breme. Bolje je, da si zastavite kaj manj ambicioznega, lažje dosegljivega, saj je bistveno, da vztrajate in se premikate po korakih – dan po dan.

Želim si dobiti izkušnjo kamo z majhnimi vsakodnevnimi koraki priti do priti do želene navade – kar upam, da bo prispevalo k zaupanju vase in boljšemu počutju.

Po dežju posije sonce

Danes, ko se poslavlja poletje in pričenja jesen in je do novega leta še 100 dni, prekinjam tišino na Psiho drobtinicah s vprašanjem in novim izzivom zate. Vprašanje je: katera je tvoja prva asociacija na dež? Zakaj te to sprašujem? V zadnji objavi, ki se je zgodila že več kot en mesec nazaj, sem pisala o dežju. Moja prva asociacija na dež ni dežnik, ampak sonce. Zakaj? Ker verjamem v to, da po dežju posije sonce. Ne samo tako zares, v naravi, ampak tudi v prenesenem pomenu, v življenju. Za to, da je naše življenje doživeto in polno, je potreben tako “dež” kot “sonce”. Včasih prideta en za drugim, včasih pa sočasno – v obliki mavrice. Pri meni se je v zadnjem mesecu tišine tukaj, zgodilo oboje. Moje “sonce”, ki se je pokazalo po dežju, je prišlo v obliki novega hobija – ustvarjanja z bombažnimi vrvicami in vrvmi. Makrame (macramé) je starodavna umetnost vezanja vozlov v določene vzorce, ki se lahko uporabljajo za različne ustvarjalne namene, od nakita (micro macrame), dekoracije doma, oblačil itd.

Vesela sem, da v mojih očeh spet sije sonce. Še bolj sem vesela, da je v mojih ušesih mavrica, ki sem jo izdelala sama. Še več izdelkov pokažem v naslednjih objavah. V jutrišnji objavi pa imam nov izziv zate. Se beremo.


Sonce v očeh ti sije, vse v temi je rumeno… Sonce v očeh, v tvojih očeh. Včasih pot odpelje te v daljavo, v barve mavrice. Vse kar manjka tukaj je rumena le. Sonce zate sije tudi ponoči, nekaj mi šepeta, le rumena, veš, je barva najina.

Vse lepo

Anyone who keeps the ability to see beauty never grows old. ~ Franz Kafka

Včeraj sem praznovala 30. rojstni dan. Veliko ljudi mi je reklo, da gre za prelomnico, da vstopam v najbolj zahtevna leta. Sama pa nisem razmišljala toliko o letih, kot o tem, kako si narediti čim bolj lep dan. Na koncu je tudi bil lep dan. Začel se je z lepim, počasnim jutrom, kavico v postelji in najljubšim zajtrkom. Nadaljeval se je z izletom po najlepše kolo – rojstnodnevno darilo. Lepo sem se oblekla in lepo uredila. Lepo pogostitev sem pripravila. Lepe fotografije so nastale. Lep dan je bil.

Zakaj tolikokrat lepo? Ker sem prebrala prispevek Alenke Rebula, Lepota je bistvena, s katerim sem samo potrdila moje razmišljanje.

V vsaki stvari, ki jo delamo, je možna izkušnja lepote, nege, vsega se lahko dotakne žar umetnosti. Lepota je ne le v očitnem videzu, v tem, kar zaznajo čutila. Izkušnja poteka tudi na nevidni ravni in nas dela prepustna za subtilne občutke in misli, ki privrejo iz globljega izvira v nas.  Lepota nam daje zavetje, da ostajamo nežni in mehki navznoter ter odporni in opremljeni navzven. Lepota je zlitina realnega in presežnega, zlati ščit pred vsem, kar uničuje naše dragoceno življenje.

“I am going to make everything around me beautiful – that will be my life.”

― Elsie de Wolfe

Moja vožnja

Minil je osmi teden odkar sem doma, odkar ne hodim v službo in sem na čakanju na delo. Sprva, ko sem še mislila, da bo izolacija trajala dva tedna, se mi niti ni zdelo tako slabo, dva tedna dopusta, da si odpočijem in s tem naredim nekaj dobrega, zase in za človeštvo. Dva tedna sta se spremenila v neznano število tednov. Po osmih tednih namreč še ne vem, kdaj se bom vrnila na delovno mesto, niti ne vem, kaj trenutno stanje na svetu pomeni za moje delovno mesto. Vse kar vem je, da moram počakati, tako kot vsi ostali. Verjetno je za koga moja situacija sanjska, sem doma, ne rabim delati nič in za to dobim 80% plače. Res mi nič ne manjka, sanjsko pa se mi kljub temu ne zdi. Pogrešam “službo” – ne samo dela ter občutkov  koristnosti in kompetentnosti, ki jih to prinese, ampak celotno rutino povezano s službo. Zgodnjega vstajanja sicer ne pogrešam preveč, pogrešam pa urejanje, vožnjo v službo, zajtrk za pisalno mizo, jutranji zeleni čaj, skupno malico s sodelavci, popoldansko kavico, vožnjo iz službe… vse te malenkosti, ki spadajo zraven in ki v bistvu niso malenkosti. Od vse te rutine še posebej pogrešam vožnjo v službo in iz službe. Mojih trideset minut jutra in mojih trideset minut popoldneva. Te minute so ponavadi minile v družbi moje najljubše radijske postaje, Val 202. Res je, da se z Val 202 lahko družim tudi doma, vendar ni isto. Če ne bi bilo tako kot je, če ne bi bilo vse drugače, bi se sedaj vozila domov ob poslušanju izbiranja popevke tedna in mislimi na vikend, ki je pred vrati. Sedaj pa sedim za kuhinjsko mizo in ravno izbiranje popevke me je opomnilo, da je danes petek…

So se pa na Val 202 v tem času korona virusne karantene zelo potrudili, da še dalje promovirajo kvalitetno slovensko glasbo. Že od začetka prirejajo koncerte doma – najdeš jih na https://val202.rtvslo.si/koncert-doma/ in na youtube-u. 

 

 

Moja maska

Nošenje maske je nova realnost. Da sem to dejansko dojela, je trajalo par tednov. Zato sem si jo zdaj končno naredila oz. sešila. Sama. Z mini šivalnim priborom iz dm-a. Nima žičke, gumice so malo prekratke in me tiščijo za ušesi, na eni strani je grdo zarobljena…. je pa “moja”. 💓

wp-1587977070699.jpg

I think everything in life is art. What you do. How you dress. The way you love someone, and how you talk. Your smile and your personality. What you believe in, and all your dreams. The way you drink your tea. How you decorate your home. Or party. Your grocery list. The food you make. How your writing looks. And the way you feel. Life is art.

~ Helena Bonham Carter