Ko bo konec

Ko bo tega konec, upam, da ne bomo preprostih stvari v življenju spet pričeli jemati kot samoumevnih. Kava (ali gin tonic) s prijateljico. Petek zvečer na koncertu. Stisk roke z neznancem. Čas, preživet pri babicah in dedkih. Objemi tistih, ki jih imamo radi. Pogovori s sosedi. Jutranja vožnja v službo (ki jo sedaj res pogrešam). Polne police v trgovini. Tipičen četrtek zvečer. Življenje samo.

Objemi in poljubi so postali nevarni. Z neobiskovanjem in nesrečavanjem povemo, da imamo radi. Ti časi niso enostavni, so zahtevni. Lahko pa si kljub temu dovolimo, da se upočasnimo in razmislimo o tistem, kar nam je najbolj pomembno. Moč, lepota in denar nam ne morejo prinesti kisika, za katerega se vsi borimo. Ni samoumevno, da smo tu in da živimo. Zemlja nam sporoča, da nas ne potrebuje. Zrak, zemlja, voda in nebo so brez nas čisto v redu. Gosti smo na Zemlji, ne njeni vladarji.

Ko bo tega enkrat konec, ko se  bo prah polegel, ko se nam bo svet zdel spet bolj varen,  ko bomo spet svobodni, bomo morda ugotovili, da smo postali ljudje, kakršni smo si želeli biti, in takšni kot smo vedno upali, da bomo, in da bomo vsi boljši drug do drugega, ker smo šli skozi nepredstavljivo. V tem času je pomembno upanje, ljubezen, empatija. Tega si želim, da  da nam to ostane tudi za kasneje in da doživljamo več ljubezni in človečnosti med in po vsem tem. Upam, da nam bo uspelo.

wp-1587119599626.jpg

Velika noč

Letošnji velikonočni prazniki so drugačni, ker je vse drugače. Ko vse to mine, bo verjetno še veliko vsega drugače. Kakšni smo in kakšni pa bomo mi, ljudje?

Veselje ob velikonočnem ustvarjanju pa je pri meni ostalo enako.

Lepe praznike vam želim.

wp-1586765535848.jpg

wp-1586765626539.jpg

 

Tretji ponedeljek v izolaciji

Pred 14 dni, ko je bila pomlad v razcvet, sem spekla sem limonin kolač, šla na sprehod, brala in spala. Dva tedna nenapovedanega dopusta se mi sploh nista zdela tako slaba.
Danes se mi več ne zdi, da sem na dopustu. Uradno sem tako ali tako na čakanju na delo.
Ne čakam(o) pa samo na delo, čakam(o) da bo konec tega obdobja strahu, negotovosti, skrbi za prihodnost… vedno in tudi v tem obdobju je okej, če nisi okej.
Normalno je, da imamo tudi v času karantene boljše in slabše dneve (jaz imam danes očitno slabega). Normalno je, da nam je težko. Normalno je, da smo si različni in da se različni ljudje s tem soočajo na različne načine.

wp-1584723417460.jpg

Cel čas poslušamo, da je na nas samo to, da sedimo doma, med tem ko nekateri drugi delajo za nas in namesto nas. Dejstvo je, da je izolacija oz. karantena nujna. Nad tem se ne pritožujem. Samo nehajmo se pretvarjati, da imamo najbolj enostavno nalogo, da sedimo na kavču, gledamo TV in tako rešimo svet. Ni tako enostavno. Ni lahko ostati doma, ko to ni naša lastna izbira, niti en dan, niti en tedne, niti mesec, kaj šele dlje. Ni lahko, še posebej, ko je razlog za to pandemija. Ni lahko osmisliti časa, komu tudi življenja, niti v “normalnih” razmerah, kaj šele zdaj.

 

 

O izolaciji

Velikokrat sem tu pisala o tem, kako pomembno je, da skrbimo zase. V začetku prejšnjega tedna sem imela celo idejo,da bom vsak dan objavila kako v tem času izolacije oz. karantene skrbeti zase in kaj vse lahko počnemo doma. Ne vem, očitno je bilo to začetno navdušenje, ki pa je potem nekam hitro splahnelo. Saj sem že vedela,  da skrb zase včasih ni lepa, da skrb zase ni samo to, da si daš masko na obraz, da meditiraš ali da greš na sprehod. Očitno sem morala še sama ugotoviti, da skrb zase pomeni tudi, da preživljaš brisanje solz med tem, ko si že tretjič pričel z branjem iste strani v knjigi, ker sploh ne veš, kaj si prebral, pomeni tudi, da te tišči v prsih, da to opaziš in želiš to odpraviti, pomeni tudi poslušanje ene in iste pesmi neštetokrat, ki vzbudi vse tiste spomine. Izolacija ali karantena ali ostajanje doma ni za vse enaka. Nekomu izolacija pomeni čas, ki ga lahko posveti sebi in tistim stvarem, za katere drugače mogoče nima časa. Za nekoga pa je izolacija kot gledališka drama, gledanje v zrak in panični napadi. Ne moremo vsi na isti način skrbeti zase. Sedaj tudi ni primeren čas, da razmišljamo kateri način življenja v izolaciji je bolj ali manj pravi. Kdo sem jaz, da bom govorila kaj počni med tem ko si doma. Ne rabimo vsi peči kruha z droži in meditirati. Tudi pred izolacijo smo živeli vsak drugače.  Bolj pomembno od tega kako kdo preživlja dan, je to, da se zavedamo, da smo vsi v tem in da upoštevamo navodila, da se bomo čimprej izvlekli iz te situacije, zdravi. Vsem nam je težko, vsakemu po svoje. Nekateri morajo delati. Nekateri smo na prisilnem dopustu ali čakanju. Drugim med delom od doma po glavi skačejo otroci. Nekaterim so propadli veliki poslovni načrti. Nekateri so ostali ujeti v tuji državi. Vsi pa imamo verjetno isti cilj – da bodo naša življenja spet taka, kot so bila prej, tudi če vemo, da nikoli več ne bodo čisto enaka.

Nedeljsko jutro

Čudno jutro ali nedeljsko jutro v karanteni, po potresu …

Na to, kako dolgo bo karantena trajala, nimam vpliva. Tudi na to ne, če se pojavi potres ali ne. Kontroliram lahko samo sebe, svoje razmišljanje in vedenje. Intenzivna čustva pri tem niso ravno v pomoč. Res ni enostavno, ker je situacija v kateri smo se znašli, daleč od enostavnega. Kljub temu pa, tudi če trenutno ni vse v redu, verjamem, da bo enkrat vse v redu. 💜

wp-1584868208354.jpg
One day you will wake up on a Sunday morning with the love of your life and you will make some coffee and pancakes and it will all be alright.