Življenje

Ko gremo na pogreb človeka, ki je prehitro izgubil življenje, npr. v prometni nesreči ali zaradi kake hude bolezni, se spomnimo, da tistim, ki smo jih užalili ali prizadeli, rečemo oprosti, da tistim, ki jih imamo radi, rečemo, da jih imamo radi, spomnimo se biti prijazni do sodelavcev, spomnimo se, da moramo biti boljši ljudje. Spomnimo se tudi, kolikokrat smo bili tiho, namesto da bi povedali tisto kar čutimo ali pa smo rekli tisto, česar sploh nismo mislili. Na vse to (in še več) se spomnimo, ko nekdo umre in gremo na pogreb, potem še par dni to nosimo s sabo in premlevamo, se malo mučimo in ob tem par dni trpimo. Potem se pa hitro vrnemo na stare tire, potegnejo nas vse možne obveznosti,  ki si jih sami interpretiramo kot nujne, pozabimo na tisto, kar je res pomembno, medtem ko delamo stvari, ki jih sploh ne želimo.

Ne vem, koliko ljudi bo še moralo umreti, koliko solz še moramo videti, koliko sebe izgubiti, da se bomo prebudili in nehali izgubljati čas za brezveznosti in se nehali ukvarjati z napačnimi stvarmi ter “nepravimi”  ljudmi.

Tisti, ki imate koga, ki mu lahko poveste, da ga imate radi, mu povejte to vsak dan. Pošljite tisti sms, ki je še vedno osnutek. Poglejte v oči blagajničarko v Hoferju. Pohvalite mamino novo frizuro. Se nasmejte neznancu, ki mu ustavite na prehodu za pešče. Častite sodelavcu kavico, na katero hodita že pol leta. Ni neumno, ni preveč vsiljivo in nikoli ne bo ven iz mode. In da ne bo jutri ali pojutrišnjem prepozno. Ni samoumevno, da se vsak dan ko greste v službo, iz nje tudi vrnete.

20181216_124319.jpg

December in imperativ sreče

20181209_192326.jpgŽe devet dni je december, veseli december, čas druženja in praznovanja. Na svojem Instagram profilu sem izvedla mini anketo – spraševala sem vas, če je december  najlepši čas v letu. Za večino ljudi je december najljubši mesec, za druge pa december pomeni tudi čas doživljanja neprijetnih čustev. Občutki osamljenosti in otožnosti so v decembru zelo pogosti. Predvsem je težko tistim, ki živijo sami, ki so se ločili, ki so izgubili ljubljeno osebo, ki so daleč od doma, oddaljeni od družine in prijateljev, … saj jim okolje sporoča oz. ukazuje: uživaj, praznuj, veseli se. Ljudje pa nismo tako enostavni, da bi preklopili iz OFF na ON. Na ukaz se na da biti dobre volje, ker je pač veseli december in so vsi veseli in sepričakuje, da si tudi ti vesel.

December pa je lahko naporen tudi za tiste, ki ga imajo radi in se ga veselijo. Preživljanje časa z družino ali prijatelji lahko zelo vznemirljivo, lahko pa v nas vzbudi tudi neprijetne spomine, lahko vodi v konflikte ali razočaranja. Tudi stresen je lahko december. Poleg službe in vsakdanjih obveznosti je potrebno v urnik dodati še vse družbene aktivnosti, večerje, zabave in druga srečanja – zaključek v službi, zaključek na telovadbi, kosilo pri eni družini, večerja pri drugih sorodnikih, božičkovanje v vrtcu, dedek mraz za otroke v službi…. Ženska seveda ne smemo pozabiti na kupovanje daril, na peko keksov in na iskanje perfektne obleke z bleščicami za novoletno zabavo.. Zmanjkati ne sme še zlet na božični sejem ali v mesto, na lučke in kuhanček.

a7fdd5193e909f3411e5d4a22e531607

In potem se nekje vmes med vsem tem izgubiš in prestaviš na avtomatskega pilota ter čakaš, da vsa evforija mine. Vsaj jaz, ki praznikov ne dojemam kot lova za darili in dirjanja z enega obiska na drugega. Upam, da ne izgleda, kot da sem proti decembru in praznikom. Sem za veseli december in za praznike, ampak takšne, ki  res prinesejo mir, povezanost in srečo. Prazniki pridejo samo enkrat na leto in trajajo kratek čas, zato si naredite takšne, ki vam bodo fajn.

 

Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.

IMG_20181103_130458_699.jpg

 

22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.