Moja maska

Nošenje maske je nova realnost. Da sem to dejansko dojela, je trajalo par tednov. Zato sem si jo zdaj končno naredila oz. sešila. Sama. Z mini šivalnim priborom iz dm-a. Nima žičke, gumice so malo prekratke in me tiščijo za ušesi, na eni strani je grdo zarobljena…. je pa “moja”. 💓

wp-1587977070699.jpg

I think everything in life is art. What you do. How you dress. The way you love someone, and how you talk. Your smile and your personality. What you believe in, and all your dreams. The way you drink your tea. How you decorate your home. Or party. Your grocery list. The food you make. How your writing looks. And the way you feel. Life is art.

~ Helena Bonham Carter

Svetovni dan Zemlje

22. aprila obeležujemo svetovni dan Zemlje.

Moja prva asociacija je bila spodnja pesnitev Lorda Byrona.

“There is a pleasure in the pathless woods,
There is a rapture on the lonely shore,
There is society, where none intrudes,
By the deep Sea, and music in its roar:
I love not Man the less, but Nature more,
From these our interviews, in which I steal
From all I may be, or have been before,
To mingle with the Universe, and feel
What I can ne’er express, yet cannot all conceal.”

wp-1587548245521.jpg

 

 

Slutnja poletja

Kaj me osreči?
Slutnja poletja.
Danes sem zaslutila poletje. 💙 Potem sem dvakrat pogledala skozi vse fotografije z lanskega morja. Potem še enkrat vse fotografije s predlanskega morja.
Potem sem zaprla računalnik, šla na balkon, sezula nogavice, nastavila noge sončnim žarkom, naštimala Na plaži od Jinx-ov, zaprla oči ter se prepustila sanjarjenju o kapljicah morja na koži, vetru v laseh in soncu v očeh. Potem je bila moja duša za en odtenek odtenek modre bolj svobodna. 🌊
Morje imam rada, ker morje pomeni, da je vse v redu.
20190710_164351

Ko bo konec

Ko bo tega konec, upam, da ne bomo preprostih stvari v življenju spet pričeli jemati kot samoumevnih. Kava (ali gin tonic) s prijateljico. Petek zvečer na koncertu. Stisk roke z neznancem. Čas, preživet pri babicah in dedkih. Objemi tistih, ki jih imamo radi. Pogovori s sosedi. Jutranja vožnja v službo (ki jo sedaj res pogrešam). Polne police v trgovini. Tipičen četrtek zvečer. Življenje samo.

Objemi in poljubi so postali nevarni. Z neobiskovanjem in nesrečavanjem povemo, da imamo radi. Ti časi niso enostavni, so zahtevni. Lahko pa si kljub temu dovolimo, da se upočasnimo in razmislimo o tistem, kar nam je najbolj pomembno. Moč, lepota in denar nam ne morejo prinesti kisika, za katerega se vsi borimo. Ni samoumevno, da smo tu in da živimo. Zemlja nam sporoča, da nas ne potrebuje. Zrak, zemlja, voda in nebo so brez nas čisto v redu. Gosti smo na Zemlji, ne njeni vladarji.

Ko bo tega enkrat konec, ko se  bo prah polegel, ko se nam bo svet zdel spet bolj varen,  ko bomo spet svobodni, bomo morda ugotovili, da smo postali ljudje, kakršni smo si želeli biti, in takšni kot smo vedno upali, da bomo, in da bomo vsi boljši drug do drugega, ker smo šli skozi nepredstavljivo. V tem času je pomembno upanje, ljubezen, empatija. Tega si želim, da  da nam to ostane tudi za kasneje in da doživljamo več ljubezni in človečnosti med in po vsem tem. Upam, da nam bo uspelo.

wp-1587119599626.jpg

Velika noč

Letošnji velikonočni prazniki so drugačni, ker je vse drugače. Ko vse to mine, bo verjetno še veliko vsega drugače. Kakšni smo in kakšni pa bomo mi, ljudje?

Veselje ob velikonočnem ustvarjanju pa je pri meni ostalo enako.

Lepe praznike vam želim.

wp-1586765535848.jpg

wp-1586765626539.jpg