Prebrane knjige v 2020

  1. Elena Ferrante – O izgubljeni deklici
  2. Aljoša Bagola – Kako izgoreti
  3. Tadej Golob – Dolina rož
  4. Kenan Crnkič – Pazi katerega volka hraniš
  5. Hector Garcia – Šinrin-joku
  6. Margaret Atwood – Deklina zgodba
  7. Marguerite Duras – Ljubimec
  8. Nhat Hanh – Resnična ljubezen
  9. M.Scott Peck – Ljubezen in duhovna rast
  10. Gary Chapman – 5 jezikov ljubezni
  11. Ute Erhardt – Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod
  12. Renata Ažman – Depra
  13. Emily Pine – Pišem sebi
  14. Sheila Heti – Materinstvo
  15. Margaret Atwood – Testamenti
  16. Leila Slimani – Uspavanka
  17. Daniela Krien – Ljubezen v stiski
  18. Rumena Bužarovska – Moj mož
  19. Helena Cestnik – Klepet s seboj
  20. Erling Kagge – Hoja
  21. Marc Levy – Ona in on
  22. Marco Misssiroli – Zvestoba
  23. Paolo Giordano – V času epidemije
  24. Sergio Bambaren – Kristalna reka
  25. Tara Westover – Osvobojena
  26. Vesna Milek – Ogledala
  27. Andre Aciman – Najdi me
  28. Renata Salecl – Človek človek virus
  29. Brina Svit – Nove definicije ljubezni
  30. Tadej Golob – Virus

Branje v 2020

Zdelo se mi je, da letos nisem veliko brala… potem sem pa malo brskala po galeriji in ugotovila, da se je nabral že kar lep kupček knjig. 🖤 Koliko knjig pa si letos že ti prebral/a? 

Na slikah so prebrane:

  • Renata Ažman – Depra
  • Emily Pine – Pišem sebi
  • Sheila Heti – Materinstvo
  • Margaret Atwood – Testamenti
  • Leila Slimani – Uspavanka
  • Daniela Krien – Ljubezen v stiski
  • Rumena Bužarovska – Moj mož

Prebrala pa sem tudi:

  • Elena Ferrante – O izgubljeni deklici
  • Aljoša Bagola – Kako izgoreti
  • Tadej Golob – Dolina rož
  • Kenan Crnkič – Pazi katerega volka hraniš
  • Hector Garcia – Šinrin-joku
  • Margaret Atwood – Deklina zgodba
  • Marguerite Duras – Ljubimec
  • Nhat Hanh – Resnična ljubezen
  • M.Scott Peck – Ljubezen in duhovna rast
  • Gary Chapman – 5 jezikov ljubezni
  • Ute Erhardt – Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod

Nekatere od prebranih knjig sem že podrobneje predstavila, nekatere pa še pridejo na vrsto.

Svetovni dan poezije

wp-1584814272572.jpg

Današnji svetovni dan poezije, ki ga preživljamo v karanteni, je bil kot zanalašč za urejanje knjig in prebiranje pesmi. Ko bom velika, bom imela svojo knjižnico, zaenkrat pa imam police in knjige, med njimi tudi knjige poezije, ki jih vidite na fotografiji.

Pa vi, imate doma kako knjigo poezije? Jo prebirate? Kdo je vaš najljubši pesnik? Katera je vaša najljubša pesem?

Meni je težko izbrati najljubšega pesnika in najljubšo pesem. Zelo pri srcu so mi naši, slovenski pesniki, ki se so tudi v moji zbirki. Veliko pesmi, ki so mi več, pa najdete v rubriki Poetični ponedeljek. 

 

Sprehod v gozd

wp-1583084427964.jpgNarava nam lahko pomaga na več različnih načinov. Že 15 minut hoje po mirnem zelenem območju, na primer gozdu ali parku, nam pomaga razbistriti um in zmanjšati stres ali tesnobo.  Japonci to imenujejo gozdna kopel oz. šinrin – joku. Pod takim naslovom je pri Mladinski knjigi izšla tudi knjiga, v kateri je bolj podrobno opisano, kakšne so koristi preživljanja časa v gozdu. Japonsko ministrstvo za gozdove je celo oblikovalo državni program za spodbujanje zdravja v katerem so opredelili, da gozdne kopeli koristijo človekovemu zdravju in so jih začeli predpisovati “na recept”.  V tem programu so prvič uporabili izraz šinrin-joku (šinrin = gozd, joku = kopati se) in dokazali, da sprehod po gozdu in vdihovanje svežega gozdnega zraka, bogatega s fitoncidi, znižuje količino stresnih hormonov, srčni utrip in posledično tudi krvni tlak, bilo pa naj bi tudi odlična preventiva proti malignim obolenjem.

S knjigo sem tako dobila potrditev, da moji sprehodi v gozd niso izguba časa, niso samo način preživljanja prostega časa ali preganjanje dolgčasa, ampak so hkrati tudi dobra naložba v zdravje. Poleg te potrditve, pa sem preko knjige še malo bolj spoznala japonsko kulturo in se naučila japonske besede z čudovitim pomenom – jugen. To je tisto, kar občutimo, ko opazujemo nočno nebo, posejano z zvezdami, ko se nenadoma razblini naš ego, ko se zavemo, da smo del nečesa večjega od nas. To je čustvo, ki ga v nas vzbudi narava: trenutek, ko dojamemo, da nismo nekaj ločenega od sveta, temveč smo svet.