Danes praznuje svoj 80. rojstni dan Boris Cavazza. Tisti, ki še niste prebrali njegove biografije, jo dajte, ker vas ne bo pustila ravnodušnih. Ganljivo, pretresljivo in težko branje – tako, ki vzbudi solze in da misliti. Prebrala sem jo pred štirimi leti pa je zgodba (ki jo je mojstrsko spisala Vesna Milek) v meni še vedno zelo živa in močna, tako kot on.
“Samo veliki ljudje, pa čeprav misliš, da so o sebi povedali že vse, na odru, v svojih tekstih, v knjigi … ostanejo skrivnost.”
Skoraj bi pozabila na tradicionalno objavo – seznam prebranih knjig v preteklem letu. Poleg teh knjig s spodnjega seznama, sem brala tudi veliko poezije – kar lahko spremljate skoraj vsak ponedeljek, ki je pri meni poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovne knjige s področja psihologije, vendar velikokrat nisem prebrala celih knjig, ampak po delih – glede na to, kar sem iskala oz. potrebovala pri delu. Lani sem prišla do novega dosežka, dosežka zame, to pomeni, da se s knjigami, ki me po določenem številu strani niso pritegnile, nisem silila, ampak sem jih raje odložila. Teh je bilo kar nekaj, ampak jih ne bom naštevala, ker mogoče dobijo še drugo (ali tretjo) priložnost.
Kdo je pisateljica Elena Ferrante verjetno že veste. Veste verjetno tudi do, da te njeno pisanje posrka in te zlepa ne spusti. S tretjo knjigo njene neapeljske tetralogije (O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo) je bilo tako. Prebrala sem jo v začetku novembra, kmalu po izidu v slovenščini, saj sem nestrpno čakala nanjo, pa me misli še vedno tu in tam zanesejo k njej.
Glavni akterki ostajata Elena in Lila.
Elena je odšla iz Neaplja, postala pisateljica, se dobro poročila v bogato družino in skupaj z možem skrbi za dva otroka.
Lila je ostala v Neaplju, dela v tovarni z mesnimi izdelki, ostaja zvesta svojim načelom, odšla je od moža in sama vzgaja sina.
Dve prijateljica iz otroštva, ki ostaja prijateljici, kljub temu, da živita vsaka svoje življenje, v svojem svetu. Na prvi pogled je njuno življenje čisto drugačno, kar na nek način tudi je, hkrati pa imata njuni življenji veliko podobnosti. Njuno prijateljstvo se cel čas spreminja, se zbližujeta in razhajat, nihata od odtujenosti do pripadnosti.
Katera je po vašem mnenju bolj srečna in zadovoljna?
Odgovor (ali pa tudi ne) najdete v knjigi.
V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.
“Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.”
https://motiviran.si/mateja-hergula-psiho-drobtinice/
Ja, dala sem intervju. Ena izmed stvari za katero bi nekaj časa nazaj verjetno rekla, da se ne bo nikoli zgodila, pa se je. Ko sem dobila povabilo, sem sprva oklevala, ker vsi vemo kaj pomeni dati intervju. Pomeni, da se izpostaviš in razgališ pred javnostjo. Seveda vedno sam odločiš koliko in kaj poveš, v vsakem primeru pa si izpostavljen.
Po prespani noči sem vseeno sem rekla ja in na tej povezavi si lahko preberete intervju z mano. Spregovorila sem o tem kdo sem, kaj počnem in kaj me navdihuje.
Zakaj šele sedaj pišem o tem, tukaj na tem blogu, ki je bil pravzaprav povod za ta intervju. Priznam, da sem kar malo zamolčala ta intervju, nikomur nisem posebej razlagala. Potem pa se je vsak dan pojavil kak komentar oz. odziv na blog, ki me je res pozitivni presenetil in sem zanj hvaležna.
Pozdravljena, danes sem ob jutranji kavi prebrala tvoj intervju na spletni strani motiviran.si. Čestitam za tako iskren in pristen intervju. Tako sem ga začutila kot bralka. Že dolgo nisem prebrala intervjuja, ki bi me tako posrkal vase.
Zakaj sem se odločila, da dam intervju. Ker sem s tem naredila v bistvu to, o čem govorim, kar je v skladu z eno izmed mojih ljubših misli – »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Torej upala sem se izpostaviti, kar pomeni, da sem avtomatsko ranljiva, ker sem upala stopiti v areno kot pravi Brene Brown. Pri tem sem bila pristna, ker si želim, da bi tudi več drugih ljudi bilo takih, pristnih. Ampak začela sem torej pri sebi.
Po tem, ko sem v letu 2015 in 2016 prebrala po 22 knjig, sem jih lani, torej v 2017, prebrala le 13. Za mene je to le, za koga pa celo. Še en dokaz, da minulo leto ni bilo moje leto. Toda, 2017 je mimo in kar je bilo je bilo, zato sem zdaj že prebrala prvo knjigo v 2018, roman Novorojen.
Pretresljivo, globoko branje, ki se te dotakne. “To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti,” pravi o svoji knjigi avtorica Margaret Mazzantini. Priporočam.
Tradicionalno pa objavljam seznam prebranih knjig v 2017:
