Kam naj grem?

Danes je tretji ponedeljek v januarju, ki bi naj bil najbolj depresiven dan v letu. To potem pomeni, da bodo vsi ostali dnevi boljši kot je bil današnji? Super, ker danes zame sploh ni bil tako slab dan. Še eden v nizu sivih zimskih ponedeljkov pač. Lažje jih je preživeti s sanjarjenjem o poletju in dobro pesmijo. Preverjeno.

Spodnja pesem v sklopu poetičnega ponedeljka, ki je hkrati tudi vprašanje zate.

50351a55385d7a7b761d6204062ce417

 

 

Bose noge
ne vedo več za skrite steze
v travi.

Kam naj grem?

Toliko ljudi je.
Z zlatom v očeh,
s kamnom v rokah,
s srcem iz drobiža,
z medenimi usti.

Kam naj grem?

Ivan Minatti

Branje v 2017

Po tem, ko sem v letu 2015 in 2016 prebrala po 22 knjig, sem jih lani, torej v 2017, prebrala le 13. Za mene je to le, za koga pa celo. Še en dokaz, da minulo leto ni bilo moje leto. Toda, 2017 je mimo in kar je bilo je bilo, zato sem zdaj že prebrala prvo knjigo v 2018, roman Novorojen.
Pretresljivo, globoko branje, ki se te dotakne. “To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti,” pravi o svoji knjigi avtorica Margaret Mazzantini. Priporočam.

Tradicionalno pa objavljam seznam prebranih knjig v 2017:

IMG_20170710_180629_614-1.jpg

 

  1. Ferrante: Genialna prijateljica
  2. Kurniawan – Lepota je pogubna
  3. Moyes – Zadnje ljubezensko pismo
  4. Paukovič – Poletje v gostilni
  5. Garcia – Ikigaj
  6. Berest – Kako biti Parižanka
  7. Perko – Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene počakala v negližeju
  8. Joyce – Nenavadno romanje Harolda Frya
  9. Vojnović – Figa
  10. Mazzantini – Sijaj
  11. Ferrante – O novem priimku
  12. Barnes – Smisel konca
  13. Bignardi – Popolna akustika

 

Hvala

Hvala.

Tistim, ki štejejo zvezde.
Tistim, ki so nam v navdih.
Tistim, ki so kadarkoli jokali.
Tistim, ki so kadarkoli poskušali drugače.
Tistim, ki so se pobrali s tal.
Tistim, ki najdejo ljubezen v srcu, ne glede na vse.
Tistim, ki barvajo svet z barvami svojih čustev.
Tistim, ki upajo.
Hvala tebi.
Hvala vsem, ki opominjate kaj pomeni živeti.

Ob ponedeljkih se velikokrat zalotim, da iščem prave besede za opis minulega vikenda in začetek novega tedna. Velikokrat gre lažje s pesmijo.
Zato bodo ponedeljki na Psiho drobtinicah po novem poetični ponedeljki. Danes je prvi, ostali sledijo.

24993555_1766397850069302_4999780216475898081_n

Magnifico in modre misli

Pred kratkim je bil v Sobotni prilogi  super intervju z Magnificom. Še posebej so mi všeč spodnje misli s katerimi dobro opiše, da je okej, če kdaj nisi okej.

Nam govorijo samo, kako moraš biti nenehno srečen, vesel, zadovoljen, kar se najverjetneje ne da, tako kot ne moreš biti ves čas na višku orgazma. Telo tega ne bi preneslo. Zakaj potem hočemo, da bi bili ves čas srečni, hepi za vsako ceno? Zato se v stanjih tesnobe včasih vprašam – kaj pa če je to čisto normalno stanje? Zakaj se potem tako trudimo, da bi minilo, da bi čim prej prilezli ven? Ker smo tako naučeni. Ker biti v strahu, tesnobi, paniki ni okej. Kaj pa če je tesnobnost čisto okej agregatno stanje za nekaj, ampak nam nihče ni povedal, za kaj točno. ”

Dnevi Elene Ferrante

Kdo je Elena Ferrante? Pisateljica. Zame je to dovolj. Medijem žal ne, zato se že nekaj časa trudijo odkriti kdo dejansko stoji za tem psevdonimom. Ne razumem, zakaj je to tako pomembno. Lahko smo veseli, da beremo to, kar je ustvarila in to je tisto, kar naredi vtis.

Zakaj sem tako navdušena nad njo? Ker zelo dobre opiše notranje stiske in neprijetna čustva človeka: ponižanje, osamljenost, bolečino, obup, sram, zavist, žalost, …  Opiše jih tako realno, tako neposredno, da je skoraj težko prenesti.

Moja prva knjiga so bili Dnevi zavrženosti, ki se začne s stavkom: “Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.”  Dneve zavrženosti sem prebrala pozimi 2016, kar je več kot eno leto nazaj, pa lahko takoj podoživim, kako sem se ob branju počutila: dušilo me je, kot da bi nekaj temnega viselo nad mano. Pa sem samo brala zgodbo in se poistovetila z Olgo, glavno junakinjo, ki jo je zapustil mož in je ostala sama z dvema otrokoma. Kako se šele mora počutiti oseba, ki se ji dejansko to zgodi? Ne samo v tistem trenutku, ko ti dolgoletni parter pove, da odhaja. Vse tiste trenutke, dneve in noči, ki temu sledijo.

Potem sem letos v januarju prebrala Genialno prijateljico. Prvo knjigo v njenem Neapeljskem ciklu. Opisuje odnos med dvema prijateljicama, revnima neapeljskima deklicama, Eleni in Lili, ki se giblje od globokega prijateljstva in zavezništva, pa vse do prikritega ljubosumja in tekmovalnosti. Ni bila enostavna za branje, spomnim se cmoka v grlu ob koncu branja, saj se je končala z grenko napetostjo. Zato sem komaj čakala na drugo knjigo cikla, O novem priimku, ki je nadaljevanje prve. Elena in Lila se znajdeta na življenjskem razpotju, njuno prijateljstvo pa je znova na preizkušnji. Tudi ta knjiga me je popolnoma prevzela. Pisateljica me je s svojim slogom tako priklenila na knjigo, da sem jo prebrala v enem vikendu, pa ima več kot 400 strani.

Pri branju ne gre le za besede. Gre za občutja, ki se med branjem pojavijo pri bralcu.

 

Odgovori

Kar je drzno – ostane.
Ostalo je prevara.

Kar je živo – preživi.
Prebije se skozi besede.

Kar teče s tokom,
ga reka odplakne.
Svetloba prežari.

Kar samó živi – sámo umre.
Nebo leže nanj
in ga pokrije.

Temno temno modro
kot september,

ko so dnevi krajši
in vode deroče

in se nikoli ne sprašuješ

o ničemer.

Vinko Möderndorfer

la nuit etoilee

Noro življenje

Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po  šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.

Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.

Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.

Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.

Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi  bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.