Enostavno branje, ampak pretresljiva zgodba. Brutalno realističen popis dogajanja v življenju deklice, ki postaja ženska in si za vedno zapomni, da se belo pere na devetdeset.

Veliko več bi lahko napisala o tej zgodbi, pa je tako težko izbrati “prave” besede oz. besede, s katerimi bi lahko opisala vse tisto, kar sem čutila in podoživljala ob branju.
Že dolgo oz. sploh ne vem če kdaj, sem ob knjigi tako močno jokala.
Mogoče mi je zdaj malo bolj jasno kako je, ko ti življenje da klofuto, ali dve ali tri in jih potem sploh ne šteješ več.

Skoraj bi pozabila na tradicionalno objavo – seznam prebranih knjig v preteklem letu. Poleg teh knjig s spodnjega seznama, sem brala tudi veliko poezije – kar lahko spremljate skoraj vsak ponedeljek, ki je pri meni poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovne knjige s področja psihologije, vendar velikokrat nisem prebrala celih knjig, ampak po delih – glede na to, kar sem iskala oz. potrebovala pri delu. Lani sem prišla do novega dosežka, dosežka zame, to pomeni, da se s knjigami, ki me po določenem številu strani niso pritegnile, nisem silila, ampak sem jih raje odložila. Teh je bilo kar nekaj, ampak jih ne bom naštevala, ker mogoče dobijo še drugo (ali tretjo) priložnost.

1. Mazzantini – Ne premikaj se
2. Mazzantini – Novorojen
3. Schnabl – Razvezani
4. Queneau – Vaje v slogu
5. Krečič – Knjiga drugih
6. Jančar – In ljubezen tudi
7. Knausgard – Moj boj
8. Cusset – Tisti, ki smo ga oboževali
9. Hawkins – Pod gladino
10. Viewegh – Vzgoja deklet na Češkem
11. Aciman – Pokliči me po svojem imenu
12. Golob – Kot bi Luna padla na Zemljo
13. Kawakami – Aktovka
14. Grondahl – Tišina v oktobru
15. Šalehar – Duh česa
16. Krese – Vsi moji božiči
17. Pacher Eva – Jebopisi
18. Ferrante – O tistih, ki ostanejo in tistih, ki grejo
19. Hardy – Nepomemben

Kdo je pisateljica Elena Ferrante verjetno že veste. Veste verjetno tudi do, da te njeno pisanje posrka in te zlepa  ne spusti. S tretjo knjigo njene neapeljske tetralogije (O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo) je bilo tako. Prebrala sem jo v začetku novembra, kmalu po izidu v slovenščini, saj sem nestrpno čakala nanjo, pa me misli še vedno tu in tam zanesejo k njej.

Glavni akterki ostajata Elena in Lila.

Elena je odšla iz Neaplja, postala pisateljica, se dobro poročila v bogato družino in skupaj z možem skrbi za dva otroka.

Lila je ostala v Neaplju, dela v tovarni z mesnimi izdelki, ostaja zvesta svojim načelom, odšla je od moža in sama vzgaja sina.

Dve prijateljica iz otroštva, ki ostaja prijateljici, kljub temu, da živita vsaka svoje življenje, v svojem svetu. Na prvi pogled je njuno življenje čisto drugačno, kar na nek način tudi je, hkrati pa imata njuni življenji veliko podobnosti. Njuno prijateljstvo se cel čas spreminja, se zbližujeta in razhajat, nihata od odtujenosti do pripadnosti.

Katera je po vašem mnenju bolj srečna in zadovoljna?

Odgovor (ali pa tudi ne) najdete v knjigi.