Teorija žalosti

 

20190411_230203

 

Na svetovni dan knjige objavljam knjigo, ki me je nazadnje presunila.

V bistvu naslov knjige pove vse in ne bi mogel biti boljši… ker točno o tem govori, o žalosti. Ta žalost zajame tudi bralca, če ima vsaj malo empatije.
Knjiga je še en dokaz, da stvari niso vedno kot so videti.

Koliko ljudi ve, da je za velikim Einsteinom bila velika Mileva?

In da brez nje mogoče ne bi bilo njegovih velikih odkritij?

Belo se pere na devetdeset

Enostavno branje, ampak pretresljiva zgodba. Brutalno realističen popis dogajanja v življenju deklice, ki postaja ženska in si za vedno zapomni, da se belo pere na devetdeset.

Veliko več bi lahko napisala o tej zgodbi, pa je tako težko izbrati “prave” besede oz. besede, s katerimi bi lahko opisala vse tisto, kar sem čutila in podoživljala ob branju.
Že dolgo oz. sploh ne vem če kdaj, sem ob knjigi tako močno jokala.
Mogoče mi je zdaj malo bolj jasno kako je, ko ti življenje da klofuto, ali dve ali tri in jih potem sploh ne šteješ več.

20190227_174340.jpg

Cavazza

Danes praznuje svoj 80. rojstni dan Boris Cavazza. Tisti, ki še niste prebrali njegove biografije, jo dajte, ker vas ne bo pustila ravnodušnih.  Ganljivo, pretresljivo in težko branje – tako, ki vzbudi solze in da misliti. Prebrala sem jo pred štirimi leti pa je zgodba (ki jo je mojstrsko spisala Vesna Milek) v meni še vedno zelo živa in močna, tako kot on.

“Samo veliki ljudje, pa čeprav misliš, da so o sebi povedali že vse, na odru, v svojih tekstih, v knjigi … ostanejo skrivnost.”

20140826_094546

Branje v 2018

Skoraj bi pozabila na tradicionalno objavo – seznam prebranih knjig v preteklem letu. Poleg teh knjig s spodnjega seznama, sem brala tudi veliko poezije – kar lahko spremljate skoraj vsak ponedeljek, ki je pri meni poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovne knjige s področja psihologije, vendar velikokrat nisem prebrala celih knjig, ampak po delih – glede na to, kar sem iskala oz. potrebovala pri delu. Lani sem prišla do novega dosežka, dosežka zame, to pomeni, da se s knjigami, ki me po določenem številu strani niso pritegnile, nisem silila, ampak sem jih raje odložila. Teh je bilo kar nekaj, ampak jih ne bom naštevala, ker mogoče dobijo še drugo (ali tretjo) priložnost.

  1. Mazzantini – Ne premikaj se
  2. Mazzantini – Novorojen
  3. Schnabl – Razvezani
  4. Queneau – Vaje v slogu
  5. Krečič – Knjiga drugih
  6. Jančar – In ljubezen tudi
  7. Knausgard – Moj boj
  8. Cusset – Tisti, ki smo ga oboževali
  9. Hawkins – Pod gladino
  10. Viewegh – Vzgoja deklet na Češkem
  11. Aciman – Pokliči me po svojem imenu
  12. Golob – Kot bi Luna padla na Zemljo
  13. Kawakami – Aktovka
  14. Grondahl – Tišina v oktobru
  15. Šalehar – Duh česa
  16. Krese – Vsi moji božiči
  17. Pacher Eva – Jebopisi
  18. Ferrante – O tistih, ki ostanejo in tistih, ki grejo
  19. Hardy – Nepomemben

 

O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo

Kdo je pisateljica Elena Ferrante verjetno že veste. Veste verjetno tudi do, da te njeno pisanje posrka in te zlepa  ne spusti. S tretjo knjigo njene neapeljske tetralogije (O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo) je bilo tako. Prebrala sem jo v začetku novembra, kmalu po izidu v slovenščini, saj sem nestrpno čakala nanjo, pa me misli še vedno tu in tam zanesejo k njej.

65536293

Glavni akterki ostajata Elena in Lila.

Elena je odšla iz Neaplja, postala pisateljica, se dobro poročila v bogato družino in skupaj z možem skrbi za dva otroka.

Lila je ostala v Neaplju, dela v tovarni z mesnimi izdelki, ostaja zvesta svojim načelom, odšla je od moža in sama vzgaja sina.

Dve prijateljica iz otroštva, ki ostaja prijateljici, kljub temu, da živita vsaka svoje življenje, v svojem svetu. Na prvi pogled je njuno življenje čisto drugačno, kar na nek način tudi je, hkrati pa imata njuni življenji veliko podobnosti. Njuno prijateljstvo se cel čas spreminja, se zbližujeta in razhajat, nihata od odtujenosti do pripadnosti.

Katera je po vašem mnenju bolj srečna in zadovoljna?

Odgovor (ali pa tudi ne) najdete v knjigi.

20181206_163439.jpg

 

Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.

IMG_20181103_130458_699.jpg