Branje v 2017

Po tem, ko sem v letu 2015 in 2016 prebrala po 22 knjig, sem jih lani, torej v 2017, prebrala le 13. Za mene je to le, za koga pa celo. Še en dokaz, da minulo leto ni bilo moje leto. Toda, 2017 je mimo in kar je bilo je bilo, zato sem zdaj že prebrala prvo knjigo v 2018, roman Novorojen.
Pretresljivo, globoko branje, ki se te dotakne. “To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti,” pravi o svoji knjigi avtorica Margaret Mazzantini. Priporočam.

Tradicionalno pa objavljam seznam prebranih knjig v 2017:

IMG_20170710_180629_614-1.jpg

 

  1. Ferrante: Genialna prijateljica
  2. Kurniawan – Lepota je pogubna
  3. Moyes – Zadnje ljubezensko pismo
  4. Paukovič – Poletje v gostilni
  5. Garcia – Ikigaj
  6. Berest – Kako biti Parižanka
  7. Perko – Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene počakala v negližeju
  8. Joyce – Nenavadno romanje Harolda Frya
  9. Vojnović – Figa
  10. Mazzantini – Sijaj
  11. Ferrante – O novem priimku
  12. Barnes – Smisel konca
  13. Bignardi – Popolna akustika

 

Dnevi Elene Ferrante

Kdo je Elena Ferrante? Pisateljica. Zame je to dovolj. Medijem žal ne, zato se že nekaj časa trudijo odkriti kdo dejansko stoji za tem psevdonimom. Ne razumem, zakaj je to tako pomembno. Lahko smo veseli, da beremo to, kar je ustvarila in to je tisto, kar naredi vtis.

Zakaj sem tako navdušena nad njo? Ker zelo dobre opiše notranje stiske in neprijetna čustva človeka: ponižanje, osamljenost, bolečino, obup, sram, zavist, žalost, …  Opiše jih tako realno, tako neposredno, da je skoraj težko prenesti.

Moja prva knjiga so bili Dnevi zavrženosti, ki se začne s stavkom: “Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.”  Dneve zavrženosti sem prebrala pozimi 2016, kar je več kot eno leto nazaj, pa lahko takoj podoživim, kako sem se ob branju počutila: dušilo me je, kot da bi nekaj temnega viselo nad mano. Pa sem samo brala zgodbo in se poistovetila z Olgo, glavno junakinjo, ki jo je zapustil mož in je ostala sama z dvema otrokoma. Kako se šele mora počutiti oseba, ki se ji dejansko to zgodi? Ne samo v tistem trenutku, ko ti dolgoletni parter pove, da odhaja. Vse tiste trenutke, dneve in noči, ki temu sledijo.

Potem sem letos v januarju prebrala Genialno prijateljico. Prvo knjigo v njenem Neapeljskem ciklu. Opisuje odnos med dvema prijateljicama, revnima neapeljskima deklicama, Eleni in Lili, ki se giblje od globokega prijateljstva in zavezništva, pa vse do prikritega ljubosumja in tekmovalnosti. Ni bila enostavna za branje, spomnim se cmoka v grlu ob koncu branja, saj se je končala z grenko napetostjo. Zato sem komaj čakala na drugo knjigo cikla, O novem priimku, ki je nadaljevanje prve. Elena in Lila se znajdeta na življenjskem razpotju, njuno prijateljstvo pa je znova na preizkušnji. Tudi ta knjiga me je popolnoma prevzela. Pisateljica me je s svojim slogom tako priklenila na knjigo, da sem jo prebrala v enem vikendu, pa ima več kot 400 strani.

Pri branju ne gre le za besede. Gre za občutja, ki se med branjem pojavijo pri bralcu.

 

Noro življenje

Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po  šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.

Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.

Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.

Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.

Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi  bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.

Branje v 2016

Lani sem v januarju objavila seznam knjig, ki sem jih prebrala v minulem letu. Seznam objavljam, ker me velikokrat kdo vpraša kaj berem oz. katero knjigo priporočam. Kar pa je težko, saj je vsakomur všeč kaj drugega. Ni nujno, da če je neka knjiga všeč meni, da bo tudi vam. Katerokoli knjigo že berete, najbolj pomembno je da berete, saj nam branje lahko prej koristi kot škodi. Tone Pavček je celo rekel: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo”. Zato berite.

Letos torej nadaljujem tradicijo in objavljam seznam knjig, ki sem jih prebrala v letu 2016:

  1. Jančar – To noč sem jo videl
  2. Giordano – Črnina in srebro
  3. Williams – Stoner
  4. Ferrante – Dnevi zavrženosti
  5. Brooks – Pogovor
  6. Doerr –  Vsa ta nevidna svetloba
  7. Nicholls – Midva
  8. Modiano – Nočna nezgoda
  9. Dicker – Resnica o aferi Harry Quebert
  10. Hardbach – Umetnost obrambe in napada
  11. Duhigg – Moč navade
  12. Rasmussen – Razmerja v ogledalu
  13. Cestnik – Deseteronočje
  14. Harper Lee – Pojdi, postavi stražarja
  15. Maron – Animal triste
  16. Dekleva – Telo iz črk
  17. Murakami – Hear the wind sing
  18. Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti
  19. Scurati – Nezvesti oče
  20. Roth – Umirajoča žival
  21. Cvetko Vah – Opravičilo človeka
  22. Yalom – Rabelj ljubezni
  23. Murakami – Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

 

Brala sem tudi poezijo. Predvsem pesmi slovenskih pesnikov.

Brala sem tudi lyricse, ker je poslušanje glasbe veliko bolj zanimivo, če tudi razumeš in ne samo slišiš glas.

Brala sem tudi časopise, spletne portale, torej vse možne svetovne in domače novice.
Pa bi morda bilo bolje, če jih ne bi.

Kaj pa ti bereš?

Odkar znam brati, berem. Večkrat sem že dobila vprašanje: zakaj bereš? Če sem iskrena, na to vprašanje ne znam dobro odgovoriti, ker je zame branje nekaj tako pomembnega, da se ne sprašujem o smiselnosti tega početja.

Branje lahko vzamete kot potovanje, pa za to ne rabite nikamor iti. Tu in tam samo do kuhinje po kavo ali čaj. 🙂

V letu 2015 sem prebrala 22 knjig. Poleg teh knjig pa sem prebrala tudi veliko pesmi različnih avtorjev.

  1. Cain – Tihi
  2. Fallaci – Bes in ponos
  3. Baricco – Mr. Gwyn
  4. –  Trikrat ob zori
  5. Gilbert – Pečat stvarjenja
  6. Majerle – Zavestno prehranjevanje
  7. Glavan – Noč v Evropi
  8. Kafka – Proces
  9. Milburn in Nicodemus – Minimalizem
  10. Palacio – Čudo
  11. Krečič – Ni druge
  12. Grunberg – Tirza
  13. Štaudohar – Magija za realiste
  14. Orwell – Živalska farma
  15. Milivojević – Ulovimo ljubezen
  16. Hawkins – The girl on the train
  17. Murakami – Kafka na obali
  18. – O čem govorim, ko govorim o teku
  19. Bignardi – Popolna akustika
  20. Shafak – Štirideset pravil ljubezni
  21. Simson – Projekt otrok
  22. Bucay – To ni žalostna zgodba

 

 

 

 

Tirza – čudovito grozljiva knjiga

Tirza je knjiga, ki je ne moreš odložiti. Pisatelj, Arnon Grunberg, te cel čas drži v napetosti in imaš občutek, da se bo vsak čas nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgoditi. Zato bereš in bereš. Na koncu pa ugotoviš, da bi mogoče bilo bolje, če si ne bi tako zelo želel, da se nekaj zgodi. Zato jaz vedno pravim, da pri branju knjig ni pomemben srečen konec, pomembno je branje samo.

Je knjiga izjemnih dialogov, samoporajajočih vprašanj, začudenja, iskanja smisla, razmišljanja o zankah medosebnih odnosov. Par citatov iz knjige:
– “Ne oči”,je rekla, “če nisem najboljša, me nima nihče rad.”
– “Razmišljal je lahko le o nedoumljivem dejstvu: zgodi se zmerja, ko to najmanj pričakuješ. Kot da se zgodi samo zato, ker tega ne pričakuješ.”
– “Ljudje odidejo z razlogom, to je gotovo. In tudi vrnejo se z razlogom. Po treh letih ne stojiš pred vrati po naključju.”

Featured image

Iz recenzije Damjana Zorca: “Grunberg bralca ves čas spretno vodi po miselnih labirintih Hofmeestrovega uma, v katerem se kot spremljevalec njegovih ranljivosti, šibkosti in napak hitro zaplezaš. Besede so ostre, pomenljive, vate vedno znova neprijetno zarežejo, spolnost, nasilje in občutek prihajajočega propada so ves čas tik pod površjem, kjer vse brbota, vre, se peni. Tako kot Hofmeester tudi bralec stalno išče nekaj oprijemljivega, nekaj trdnega, na kar bi se lahko oprl, toda tega izhoda Grunberg ne ponudi. Ko je Hofmeestru mučno, je mučno bralcu. Ko Hofmeestru spodrsne, mu bralec ponudi roko. Bralec je ves čas z njim. In v njem. Od prve vrstice.”