Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?

 

22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Tako – tako nedelja

Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,

fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).

549892_10151762038981562_1453983522_n

Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.

 

Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.

 

 

 

 

 

Savoring

Ve kdo kaj je savoring?
Tisti, ki veste, kako bi to prevedli v slovenščino?
Jaz ne vem, zato sem pustila naslov objave kar savoring.
Torej, za kaj se gre?

Savoring je kapaciteta človeka, da je prisoten, da ceni in da daje pomen pozitivnim izkušnjam v svojem življenju. Gre za to, da naše misli in vedenje uporabimo, da povečamo intenzivnost, trajanje in vrednost naših pozitivnih življenjskih izkušenj. Ta pojem spada v področje pozitivne psihologije, ki je žal malo zlorabljena, ampak ima dober namen, saj ne govori le o spoprijemanju z neprijetnimi čustvi o čemer je običajno največ govora.

Po domače bi lahko rekli, da je savoring “konzerviranja občutkov sreče”, ki pa lahko poteka na različne načine.
Ena od tehnik, ki je meni zelo pri srcu, je razvijanje fotografij in lepljene le teh v album.
Ja, jaz sem ena tista old school, predpotopnih oseb, ki še vedno fotografije razvija in jih razporeja v albume.

Tako pri srcu mi je,IMG_20171122_184331_421.jpgker gre za cel proces:  fotografiranje je tako ali tako moj hobi; izbiranje fotografij za razvijanje; kdaj tudi oblikovanje; pričakovanje, da prispejo; sortiranje po datumih oz. mesecih; razporejanje in lepljenje v album; ujemanje velikosti in barv; ter na koncu še opremljanje s podnapisi, naslovi in datumi.

Ko izbiramo fotografije, izdelujemo album ali kasneje listamo po albumu, se spominjamo prijetnih dogodkov, obujamo stare spomine, podoživljamo prijetne dogodke, se ob tem tudi smejimo, te spomine s kom delimo – vse to v nas vzbudi prijetne občutke.

 

Poskusite kdaj tudi vi, menim, da vam ne bo žal.

Sicer res vzame čas, da pa tudi toplino v srcu.