22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Tako – tako nedelja

Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,

fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).

549892_10151762038981562_1453983522_n

Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.

 

Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.

 

 

 

 

 

Savoring

Ve kdo kaj je savoring?
Tisti, ki veste, kako bi to prevedli v slovenščino?
Jaz ne vem, zato sem pustila naslov objave kar savoring.
Torej, za kaj se gre?

Savoring je kapaciteta človeka, da je prisoten, da ceni in da daje pomen pozitivnim izkušnjam v svojem življenju. Gre za to, da naše misli in vedenje uporabimo, da povečamo intenzivnost, trajanje in vrednost naših pozitivnih življenjskih izkušenj. Ta pojem spada v področje pozitivne psihologije, ki je žal malo zlorabljena, ampak ima dober namen, saj ne govori le o spoprijemanju z neprijetnimi čustvi o čemer je običajno največ govora.

Po domače bi lahko rekli, da je savoring “konzerviranja občutkov sreče”, ki pa lahko poteka na različne načine.
Ena od tehnik, ki je meni zelo pri srcu, je razvijanje fotografij in lepljene le teh v album.
Ja, jaz sem ena tista old school, predpotopnih oseb, ki še vedno fotografije razvija in jih razporeja v albume.

Tako pri srcu mi je,IMG_20171122_184331_421.jpgker gre za cel proces:  fotografiranje je tako ali tako moj hobi; izbiranje fotografij za razvijanje; kdaj tudi oblikovanje; pričakovanje, da prispejo; sortiranje po datumih oz. mesecih; razporejanje in lepljenje v album; ujemanje velikosti in barv; ter na koncu še opremljanje s podnapisi, naslovi in datumi.

Ko izbiramo fotografije, izdelujemo album ali kasneje listamo po albumu, se spominjamo prijetnih dogodkov, obujamo stare spomine, podoživljamo prijetne dogodke, se ob tem tudi smejimo, te spomine s kom delimo – vse to v nas vzbudi prijetne občutke.

 

Poskusite kdaj tudi vi, menim, da vam ne bo žal.

Sicer res vzame čas, da pa tudi toplino v srcu.

 

Čuječa vožnja v službo

Ni skrivam od kod prihajam oz. kje živim. To sicer ni bistveno, pomembno je le, da veste, da moja pot v službo in iz službe, zaradi obnove starega ptujskega mostu traja nekoliko dlje. Ne nekoliko, veliko dlje. Ker zelo cenim svoj čas, priznam, da sem se zaradi tega že večkrat vznejevoljila in je moja potrpežljivost zaradi nestrpnih voznikov na preizkušnji.

Dejstvo pa je, da bo most zaprt še dolgo časa, če se jaz jezim zaradi gneče ali ne. Druge izbire, kot da sprejmem situacijo, torej nimam.
Zato sem si rekla, da si moram omisliti način, kako bom popestrila svoj čas, ki ga preživim v avtomobilu. Radio imam, Val 202 je zmeraj na frekvenci, tudi cd-ji so. Ampak več kot eno leto, vsak delovni dan eno in isto? Težka naloga zame, nisem človek rutine.  
Povsem spontano sem prišla do nove ideje … vsak teden bom posvetila nečemu. V ponedeljek sem se namreč ob jutranji vožnji v službo zapeljala pod veliko jato ptic. Ne vem katerih, ampak bilo je fascinantno. One v svojo smer, v jati, kakšna sinhronost njihovega gibanja.  In potem me je zadelo. Lahko, da so bile te ptice tukaj vsako jutro, pa jih sploh nisem opazila. Gledamo, pa ne vidimo. Zato sem v tem tednu imela nov izziv na poti domov: opaziti ptice. Veliko jih je bilo, pa jih nisem rabila prav iskati s pogledom, saj vendarle vozim in moram biti pozorna na promet. Vsak dan lahko opazimo toliko vsega okrog sebe, samo prisotni in pozorni, tukaj in zdaj moramo biti.

Pa vi, ste opazili katero ptico danes?

September

September je za te stvari, da ti vzame vse kar te boli … prepevajo Melodrom v eni izmed mojih ljubših slovenskih pesmi.

September je moj najljubši mesec. Zakaj?

Ker sem bila ena izmed tistih redkih otrok, ki je komaj čakal, da se prične šola. Ker sem vedno imela in še vedno imam rada vse, kar je povezano s papirjem – knjige, zvezke, penkala, ovijalni papir, svinčnike, …
Ker zame vedno september pomeni tudi neko novo obdobje.
Ker imam rada nove začetke.
Ker imam rada jutranje meglice.
Ker imam rada moje gumijaste rdeče škornje z belimi pikami.
Ker grem rada na sprehod v dežju.
Ker imam rada toplo pozno popoldansko sonce.
Ker se rada z melanholijo spominjam minulega poletja.
Ker ima rada prve odpadajoče liste.
Ker imam rada anemone.
Ker rada delam šopke z jesenskega cvetja.
Ker rada prižigam svečke.
Ker imam rada moje oxford čevlje.
Ker grem rada po kostanj z babico.
Ker imam rada grozdje.

Ker rada živim.

IMG_20170904_193504_483