Dež / RAIN

🌧Dež me je spomnil na tehniko RAIN – gre za akronim štirih stopenj v procesu – opis na fotografiji. ☝️
To tehniko namreč lahko uporabimo skoraj v vsaki situaciji, ne glede na to, kje se nahajamo. Našo pozornost usmerja na jasen in sistematičen način s katerim lahko presekamo zmedo oz. stres, ki ga doživljamo. 🌦
Včasih se je težko sprijazniti s tem kar čutimo. Lahko se resnično nameravamo ustaviti in biti pozorni, ko se pojavi nek stresni dogodek ali ko smo zmedeni. Naš ustaljen vzorec delovanja, da se takoj odzovemo, da pobegnemo ali da nas čustva preplavijo, pa je zelo močan – so trenutki, ko se nam zdi, da je biti prisoten enostavno nemogoče ali pretežko. Vendar pa se je dobro kljub temu potruditi. Ko nismo povezani z jasnostjo in prijaznostjo prisotnosti, je namreč večja verjetnost, da bomo zapadli v več nerazumevanja, konfliktov in oddaljenosti od drugih in sebe.

STOP tehnika

Se vem velikokrat zazdi, da dnevi kar minevajo in čas prehitro teče?

Je vaša glava polna negativnih misli?

Kaj storite, ko se znajdete v stresni situaciji?

🔻

Predlagam, da si rečete STOP, si vzamete 1 do 2 minuti in izvedete te 4 korake, ki so opisani na fotografiji..

Lahko poskusite kar takoj zdaj.

Kako se počutite?

Čuječnost

Čuječnost je odgovor na hiter tempo današnjega življenja. Čuječnost pomeni ustaviti se, biti v trenutku, tukaj in zdaj – ne cel čas hiteti okrog, ampak zavestno posvečati pozornost na to kaj se dogaja in kaj počnemo v tem trenutku. Čuječnost je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka – zavedamo se in to sprejmemo. Čuječnost pomeni ne jemati lastnih misli preveč resno in jim pustiti, da nas vodijo – so samo misli in ne dejstva. To so vse stvari, ki jih lahko vadimo – skozi meditacijo in s tem, ko se bolj zavedamo lastnih misli in odkrivamo vzorce, ki jim sledijo. Zakaj je pomembno, da se ukvarjamo z našimi mislimi? 90% naših misli je namreč »recikliranega materiala«, predvsem negativnih misli. Večino časa živimo v preteklosti ali prehodnosti. Premlevamo kako bi lahko ravnali drugače ali pa nas skrbijo stvari, ki bi se naj zgodile.  Pozabljamo pa na sedanjost, ki je najbolj pomembna – šteje samo ta trenutek. Biti prisoten tukaj in zdaj v tem trenutku se mogoče zdi povsem enostavno, vendar ni.  Čuječnost pomeni, da izstopimo iz tega vrtiljaka naših misli in pogledamo v svet s široko odprtimi očmi – kaj mi pravijo moji čuti v tem trenutku? To pomeni, da se v zdajšnjem trenutku zavedamo, kaj se dogaja z našim notranjim doživljanjem (npr. zavedamo se svojih misli, čustev, vedenja, telesnih občutkov), hkrati pa se zavedamo tudi dogajanja okrog sebe (torej tistega, kar vidimo, slišimo, vonjamo …).

S tem ko se zavemo svojih misli, čustev in telesnih občutkov, ki jih v nas vzbujajo določeni dogodki, nam daje možnost, da se osvobodimo avtomatskih odzivov, ki so le navada, ter se – namesto da bi reagirali – na dogodke odzivamo spretneje, skladno s trenutnim dogajanjem. Torej se na neki dogodek ne odzovemo tako, kot smo se vedno ali tako kot se je treba, ampak se odzovemo skladno z nastalo situacijo in doživljanjem te situacije. Posledično nam to daje večji občutek umirjenosti.

Čuječnost pa ni samo osredotočanje na tukaj in zdaj, ampak tudi nežnost in sprejemanje. Ljudje smo nagnjeni k kritiziranju in obsojanju samih sebe. Ne moremo narediti vsega tako kot je treba. Ljudje smo. Vsak od nas trpi, vsakega skrbi in vsak je negotov. Lažje je, če to sprejmemo kot naravno, človeško.

Čuječnost nas upočasni in nas pripravi do tega, da iščemo srečo v majhnih, enostavnih stvareh. Čuječnost pomeni uživati v majhnih stvareh (Kaj me osreči).   Iluzija je, da potrebujemo več stvari, več hobijev, več socialnih stikov, da bomo srečni. Nenehno hrepenenje in želja po več, nas ne naredi srečnih.

Zakaj je torej čuječnost dobra?

Znanstvene študije potrjujejo, da lahko pomaga pri anksioznosti (tesnobi), depresivnosti in počutju na splošno. Bolj smo umirjeni in sproščeni,  smo v globljem stiku s sabo. S tem, ko smo tukaj in zdaj se tudi naučimo bolj skrbeti zase – bolj se zavedamo naših občutkov in potreb. Pomaga lahko tudi pri uravnavanju telesne teže – ko jemo in pijemo počasi, s pozornostjo, se prej čutimo site oz. zadovoljene. Čuječnost pogosto pomeni narediti korak nazaj – kaj se dogaja? Kako se počutim? Sem v tem trenutku? Kako naj iz njega dobim čim več? Čuječnost nam pomaga  živeti bolj jasno, povezano s svetom okrog nas, da lahko rečemo, živel sem in ne, življenje je steklo mimo mene.

Kako vnesti čuječnost v vsakdanje življenje?

Začnemo morda lahko s tečajem.  Sama sem se v 2015 udeležila znanstveno dokazanega tečaja oz. programa MBSR (Mindfulness based stress reduction). Potem pa seveda nadaljujemo sami in/ali s pomočjo nekoga, ki ima več izkušenj. S področja čuječnosti v povezavi z duševnim zdravjem, sem prebrala tudi različne članke in knjige. Izkušnje in znanje, ki sem ga pridobila in ga pridobivam, z veseljem tudi delim – prijavi se na Psiho drobtinice in brezplačno boš prejel/a vaje čuječnosti na mail.

Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?