Makova polja

Kaj me osreči?
33. Cvetoči mak. 

 

20190530_171753.jpgMakova polja
zelena obzorja
me greje lepota
osvaja toplota.

Nastavlja mi lice
bojim se resnice
a mehke so sanje
ko zbujam se vanje.

Le tvoji obrisi
na srcu odtisi
občutki kot misli
sladki in kisli.

Kaj če začetek
ne bi imel konca,
bi me razvajal
na poti do sonca?

V zraku odmevajo tvoje besede
igro metulja in ko me zmede,
na koncu izberem to kar mi sede,
spet mislim na tebe.

Sanjam, na strehi iz neba
sanjam, u vetru upanja
plavam v oblaku cimeta
in sanjam samo za naju dva.

Gušti in Polona

Iskra

kada kosu stavi iza ušiju
pretvori se u djevojčicu
svoje tajne poklanja,
zamuckuje,
nekako izroni iz očiju
njene ruke grle kao šal,
a tanki prsti bodu me pod rebra
sporo rasti mala vrbo
dug je put,
a ovaj svijet te čeka

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

iskrenost je rizik
na vlastiti račun
ti ćes čitav zivot plaćati
i nikad nećeš shvatiti
od koga te čuvaju
duge cijevi i žice.
svih devet krugova
putuju sa nama,
nekoga zlo uzbuđuje.
sporo rasti mala vrbo,
ovaj svijet
čeka već dugo
na tebe

čovjek je velik točno toliko,
koliko je ono što traži veliko…

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

kada stanu mašine,
strojevi
nestaju zemlje,
nestaju gradovi,
ti otvori svoje oči tad
i čudovišta
padaju…

Urban

 

20190518_145350.jpg

Lastovka

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz.
Strmo uporno gre trpki mir
v srca se vseda, neba ni nikjer.
Takrat zaihtiš za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to se nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
mislit kaj še pride je več kot odveč.
Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš
in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš.
In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti.
Vate je prišla drobna, drobna ptica
in ona bridko žalost zvabi ti na lica.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo;
toplo, zato ker smo ljudje.

19247809_10213340498209243_4758298560929873616_n

Dolgo nisva pila

ker prjatu, dolgo nisva pila in bojim se, da bova pozabila …
da se flaše spraznijo, da se zgodbe zvečajo, se spomini najdejo …

Ne, ne nagovarjam k alkoholizmu. Nagovarjam vas k pogovarjanju – takemu iskrenemu, pristnemu, odkritemu, …. ki smo ga žal velikokrat zmožni šele takrat, ko nekaj spijemo.

Pesem Dolgo nisva pila govori o prijateljstvu, pogrešanju in želji po druženju z ljudmi, ki so nam blizu. Ob pisanju besedila (pod domačo češnjo na vrtu) je Hamo imel v mislih Rudija (kako brezdelno poležava pod domačo figo na vrtu), prijatelje in prijateljice, s katerimi se premalokrat sreča, jih objame, jih poljubi in jim prisluhne. Vse to seveda ob kozarčku, ki je vseslovenska metafora za druženje, čeprav minister za zdravje, ki ga trenutno nimamo, to neprestano odsvetuje.

Sebi

Ko so tvoje misli polne,
lahko poslušaš, kako mi bije srce.
Ko težko je tvoje breme,
k meni se lahko zatečeš.

Vprašaj, kaj me vodi dalje,
so dosežki in razdalje.
Kot list gre z vetrom in se mu upira,
jaz grem s tokom in se mu upiram.

Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«

Solze v tvojih so očeh,
pusti, da tečejo.
Ko najine želje so različne,
sprejmeš me in sprejmem te.

Poglej me,
ni nujno, da ima vse pomen.
Večnost in ta planet nista prijatelja
in jaz sem kot snežinka, ki čaka na pomlad.

Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«

Ni ti treba se dokazovat,
vežejo nas iste solze, isti strah.