Moja vožnja

Minil je osmi teden odkar sem doma, odkar ne hodim v službo in sem na čakanju na delo. Sprva, ko sem še mislila, da bo izolacija trajala dva tedna, se mi niti ni zdelo tako slabo, dva tedna dopusta, da si odpočijem in s tem naredim nekaj dobrega, zase in za človeštvo. Dva tedna sta se spremenila v neznano število tednov. Po osmih tednih namreč še ne vem, kdaj se bom vrnila na delovno mesto, niti ne vem, kaj trenutno stanje na svetu pomeni za moje delovno mesto. Vse kar vem je, da moram počakati, tako kot vsi ostali. Verjetno je za koga moja situacija sanjska, sem doma, ne rabim delati nič in za to dobim 80% plače. Res mi nič ne manjka, sanjsko pa se mi kljub temu ne zdi. Pogrešam “službo” – ne samo dela ter občutkov  koristnosti in kompetentnosti, ki jih to prinese, ampak celotno rutino povezano s službo. Zgodnjega vstajanja sicer ne pogrešam preveč, pogrešam pa urejanje, vožnjo v službo, zajtrk za pisalno mizo, jutranji zeleni čaj, skupno malico s sodelavci, popoldansko kavico, vožnjo iz službe… vse te malenkosti, ki spadajo zraven in ki v bistvu niso malenkosti. Od vse te rutine še posebej pogrešam vožnjo v službo in iz službe. Mojih trideset minut jutra in mojih trideset minut popoldneva. Te minute so ponavadi minile v družbi moje najljubše radijske postaje, Val 202. Res je, da se z Val 202 lahko družim tudi doma, vendar ni isto. Če ne bi bilo tako kot je, če ne bi bilo vse drugače, bi se sedaj vozila domov ob poslušanju izbiranja popevke tedna in mislimi na vikend, ki je pred vrati. Sedaj pa sedim za kuhinjsko mizo in ravno izbiranje popevke me je opomnilo, da je danes petek…

So se pa na Val 202 v tem času korona virusne karantene zelo potrudili, da še dalje promovirajo kvalitetno slovensko glasbo. Že od začetka prirejajo koncerte doma – najdeš jih na https://val202.rtvslo.si/koncert-doma/ in na youtube-u. 

 

 

Mavrica

Včasih si je treba sam narediti svojo mavrico, da potem lahko sanjamo, kako je na drugi strani te mavrice.

wp-1587795579614.jpg

Somewhere over the rainbow way up high, there’s a land that I heard of once in a lullaby …

Somewhere over the rainbow skies are blue and the dreams that you dare to dream, really do come true.
Someday I’ll wish upon a star and wake up where the clouds are far behind me, where troubles melt like lemon drops away above the chimney tops that’s where you’ll find me …

Somewhere over the rainbow bluebirds fly, birds fly over the rainbow, why then, oh, why can’t I?

 

Čas bo zacelil svet

Svet se ustavlja. Upam, da si bo tudi malo oddahnil. Medtem pa čas in življenje tečeta naprej. To pomeni tudi, da je danes ponedeljek in s tem čas za poetični ponedeljek.

Čas bo zacelil svet,
čas bo pomlajšal ta planet
in ko naju ne bo,
ostalo bo rožnato nebo.

wp-1584384060429.jpg

Čas bo ohranil “good look”,
vzel bo v usta ves ta hrup
in ko naju ne bo,
ostala bo duša, ne telo.

Potovanja od misli do misli,
od mesta do mesta,
ta dolga cesta
pričakovanja, od tebe do mene,
od mene do tebe…

Noči brez spanja, dnevi čakanja
in zrno upanja,
iskanja drugih načinov
za isto početje, srčno vnetje.

Čas bo rekel “stop”!
Čas je še za en krog,
čas je še za en krog…

Bodi z mano do konca

Tinkara Kovač je moja najljubša slovenska glasbenica. Prvi CD, ki sem ga v življenju kupila, je bil njen – Orange, in sicer leta 2003, ko sem bila v osmem razredu osnovne šole. Takrat me je navdušila s pesmijo Med zemljo in zrakom. Danes, 15 let kasneje pa me navdušuje njena pesem Bodi z mano do konca, s katero je zmagala na Melodijah morja in sonca 2019.

Tinkara Kovač – Bodi z mano do konca

Čez dan in ponoči zvoni
v mestu iz zrna soli
Kako je lep ta svet
v tvojih ulicah ujet

Gibek je korak,
razpihan je oblak
Za njim ostaja sled svetlobe
in tu pa tam kak sinji cvet

Pobarvaj me v rdeče, v globino srca
Pobarvaj me v belo čistega neba
To je pot, moja pot
Blizu so zvezde in daleč tla.

Bodi z mano do konca
na pomolu iz sonca
V naročju morskih trav
Tam živim tako narobe in prav
Pusti, naj govorijo
in pred sabo bežijo
Jaz vem, da svet ni raven
Je strm, vijugast in vse zraven

Gledam v tvoje oči
V njih vidim vse, ki so odšli
Se skrivam za oboki
pred pogledi ljudi

Pobarvaj me v rdeče, v globino srca
Pobarvaj me v belo čistega neba
To je moč, moja moč
Blizu so zvezde in daleč tla.

Skozi odprta okna hiš
Ti me po strehah loviš
Skrij me v svoj najljubši predal,
nariši me od stropa do tal.