Plesati z demoni

 

Kaj me osreči?

23. Dober oz. izjemen videospot.

Videospot za Hozierjevo pesem Take me to church je že od izida eden izmed mojih najljubših videospotov. Po tem, ko sem pogledala dokumentarec o Sergeju Poluninu, ki v videospotu nastopa oz. pleše, pa mi je pri srcu še veliko bolj. Sergej je ukrajinski plesalec, ki so ga imenovali tudi poredni deček baleta. Po dveh letih pri Kraljevem baletu je dal  odpoved, ker je “umetnik v njem umiral”. Umetnika v njem pa je odlično obudil v tem videospotu, ki bi naj bil njegov zadnji nastop, vendar se to ni zgodilo, ker spet pleše v novem Hozierjevem videospotu Movement in spomladi pride v Ljubljano.

Sama nimam pojma o baletu, ampak gledati ta ples in človeško telo v gibanju je čarobno. Seveda je tudi pesem izjemna. Sergej si je zaželel plesati na njo –  nekje je bilo zapisano, da pleše s svojimi demoni.

My lover’s got humour
She’s the giggle at a funeral
Knows everybody’s disapproval
I should’ve worshipped her sooner
If the heavens ever did speak
She’s the last true mouthpiece
Every Sunday’s getting more bleak
A fresh poison each week
“We were born sick,” you heard them say it
My church offers no absolutes
She tells me, “Worship in the bedroom.”
The only heaven I’ll be sent to
Is when I’m alone with you
I was born sick
But I love it
Command me to be well
Aaay. Amen. Amen. Amen.
Take me to church
I’ll worship like a dog at the shrine of your lies
I’ll tell you my sins and you can sharpen your knife
Offer me that deathless death
Good God, let me give you my life
If I’m a pagan of the good times
My lover’s the sunlight
To keep the Goddess on my side
She demands a sacrifice
Drain the whole sea
Get something shiny
Something meaty for the main course
That’s a fine-looking high horse
What you got in the stable?
We’ve a lot of starving faithful
This is hungry work
Take me to church
I’ll worship like a dog at the shrine of your lies
I’ll tell you my sins so you can sharpen your knife
Offer me my deathless death
Good God, let me give you my life
No Masters or Kings
When the Ritual begins
There is no sweeter innocence than our gentle sin
In the madness and soil of that sad earthly scene
Only then I am human
Only then I am clean
Ooh oh. Amen. Amen. Amen.
Take me to church
I’ll worship like a dog at the shrine of your lies
I’ll tell you my sins and you can sharpen your knife
Offer me that deathless death
Good God, let me give you my life

Reka

20181113_072718.jpg

 

Do novega vprašanja zate me je pripeljal Vlado Kreslin s čudovito pesmijo Reka.

Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil, kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel?

Reka. Sonce. Oblaki. Drevo. Ptica. Most. Kamen. Sončni vzhod. Človek. Ti.

?

Drevo

Spet je tu poetični ponedeljek ter eden in edini, Tomaž Pengov.

wp-1517246639540..jpg

 

rad bi vedel kako drevo ljubi
sonce zvezde veter viharje
tiha jutra megleno barje
pripoved ptic večerne zarje

rad bi čutil kako drevo snubi
razvejano med nebom in zemljo
vsak nov dan za dih spremenjeno
vsako leto znova rojeno

rad bi slišal kako se zasmeje
ko mu ptice naselijo veje
ko ga zjutraj sonce pogreje
ko svež veter v krošnjo zaveje

rad bi čutil kako zadrhti
ko ga zima ogrne v belo
ko spomladi zeleno šumi
rad bi videl njegove oči

Vse lepe stvari

Kaj me osreči?

15. Dobra glasba.

NICK CAVE & THE BAD SEEDS  – transcedentalna glasbena izkušnja.

Včerajšnji koncert ni bil dober. Bil je odličen. Bil je vse in še več. Občutja, ki jih je vzbudil se težko opiše z besedami. Ko je Nick med koncertom rekel: “tudi jaz imam vas rad”, je to resno mislil, ker se je to dalo začutiti.

»Ne zanima me tisto, kar lahko razumem v polnosti. Besede, ki sem jih napisal skozi leta, so le furnir. So resnice, ki ležijo pod površjem besed. Resnice, ki se kot grbe morske pošasti pojavijo brez opozorila in spet izginejo. Izvedba pesmi je zame iskanje poti za to, da pošast primamiš na površje. Da ustvariš prostor, v katerem stvor prodre skozi resnico in tisto, kar nam je znano. Svetleč prostor, kjer se križata domišljija in stvarnost. Prostor, kjer obstaja vsa ljubezen, solze in veselje. Prostor, v katerem živimo.«

2017-10-31 11.13.18.jpg

Cesta

Cesta zavetje nemirnih ljudi
izginja in skozi stopinje drsi
ko odhaja in glasna obzorja rodi
tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan
prav tam na cesti
med klasjem hitečih ljudi,
ki živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo po stezah stoletnih sledi.
Sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi
in ujeti so vanje, ko cesta prižge jim luči
in pogrne s tiho temo jim klopi
zidove in parke in stebre dreves
da zaspijo v sanje razbitih noči.
Večni tujci polnih naročij prijateljstva
prav tam na cesti zagrnjeni s plaščem dežja
brez odhodov ker so povsod doma
na cesti prebodeni z mečem sonca
morda iščejo več kot posmeha zaklenjenih glav
morda iščejo tujo besedo odprtih oči
polne dneve svobodnih trenutkov nemirnih poti
ko visijo med kupi sprhnelih smeti
in drvijo od mesta do mesta brez sna
in zgubijo na tisoče srečanj vse dni.

Tomaž Pengov