Postdelovno popoldne

V poslušanje priporočam intervju z dr. Evo Boštjančič na moji najljubši radijski postaji Val 202. Eva Boštjančič je moja bivša profesorica, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo na FF v Ljubljani.

https://val202.rtvslo.si/2018/05/sopotnik-v-postdelovno-popoldne-65/

Vem, da vsak sliši predvsem tisto, kar želi slišati. Jaz sem slišala veliko vsega kar že vem in je samo potrdilo moje razmišljanje oz. razmišljanje nas psihologov. Živimo v družbi, kjer je pomemben samo rezultat. Vendar pa je na poti do rezultata vedno vključen in sodeluje tudi človek. Človek s čustvi, potrebami, razmišljanjem, napakami, dobrimi in slabimi dnevi. Ker si vedno najprej človek s svojimi potrebami (fizičnimi in psihičnimi), ki se jih zavedaš ali pa tudi ne, venomer pa stremiš k njihovi zadovoljitvi. Šele za tem pride vse drugo.

78c850d013ba90f39b283d8aa18b82f9

 

 

 

Intervju z mano

https://motiviran.si/mateja-hergula-psiho-drobtinice/

IMG_20180313_210612_131.jpg

Ja, dala sem intervju. Ena izmed stvari za katero bi nekaj časa nazaj verjetno rekla, da se ne bo nikoli zgodila, pa se je. Ko sem dobila povabilo, sem sprva oklevala, ker vsi vemo kaj pomeni dati intervju. Pomeni, da se izpostaviš in razgališ pred javnostjo. Seveda vedno sam odločiš koliko in kaj poveš, v vsakem primeru pa si izpostavljen.

Po prespani noči sem vseeno sem rekla ja in na tej povezavi si lahko preberete intervju z mano. Spregovorila sem o tem kdo sem, kaj počnem in kaj me navdihuje.

Zakaj šele sedaj pišem o tem, tukaj na tem blogu, ki je bil pravzaprav povod za ta intervju. Priznam, da sem kar malo zamolčala ta intervju, nikomur nisem posebej razlagala. Potem pa se je vsak dan pojavil kak komentar oz. odziv na blog, ki me je res pozitivni presenetil in sem zanj hvaležna.

Pozdravljena, danes sem ob jutranji kavi prebrala tvoj intervju na spletni strani motiviran.si. Čestitam za tako iskren in pristen intervju. Tako sem ga začutila kot bralka. Že dolgo nisem prebrala intervjuja, ki bi me tako posrkal vase.

Zakaj sem se odločila, da dam intervju. Ker sem s tem naredila v bistvu to, o čem govorim, kar je v skladu z eno izmed mojih ljubših misli –  »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Torej upala sem se izpostaviti, kar pomeni, da sem avtomatsko ranljiva, ker sem upala stopiti v areno kot pravi Brene Brown. Pri tem sem bila pristna, ker si želim, da bi tudi več drugih ljudi bilo takih, pristnih. Ampak začela sem torej pri sebi.

Izgube

Ne vem zakaj, ampak smrt Jerneja Šugmana se me je zelo dotaknila. Še bolj se zavedam, da v življenju time management tudi odpove. Pri 49 letih verjetno človeka čaka še kar nekaj alinej na življenjskem to do seznamu. Ampak včasih očitno nekatere alineje ostanejo brez kljukic ali križcev, ker prej umremo. Kaj potem pomeni živeti? Delati kljukice na našem to do seznamu življenja?

Nam se morda zdi, da je normalen človek tisti, ki rad dela kot nor, ampak v tisti njihovi načelni lenobi sem začutil nekakšno modrost. Da lahko zapravljaš čas po mili volji, ješ, piješ, pa malo jahaš… Mar to ni več življenje? Pa še kakšno! Še malo, pa bomo umrli, nekaj let nam je še ostalo, mi pa se ukvarjamo s storilnostjo, učinkovitostjo in se pehamo za kdo ve čim – pri tem pa se obenem vsi zavedamo, da smisel življenja ni to, da umreš čim bolj bogat.

~ Jernej Šugman (23. december 1968 – 10. december 2017)

jernej_sugman_jure_erzen3

Dovolj dobra

Dobra.
Moraš biti dobra.
Moraš biti dovolj dobra.
Moraš biti najboljša.
Zaradi mame in očeta, da sta ponosna.
Zaradi otrok v vrtcu, da te ne porivajo vstran in ti ne jemljejo igrač.
Zaradi učiteljice, da je ne osramotiš na šolskem tekmovanju.
Zaradi sošolcev in sošolk, da za vse zrihtaš prosto uro.
Zaradi fanta, da si mu še bolj všeč.
Zaradi bivšega fanta,da slučajno ne pomisli, da te je njegov način, kako te je zapustil, prizadel.
Zaradi vpisa na fakulteto, da zbereš dovolj točk.
Zaradi štipendije, da imaš dovolj visoko povprečje, da jo obdržiš.
Zaradi tega, da dobiš službo.
Zaradi tega, da si izboriš višjo plačo.
Zaradi tega, da si prepričljiva, da ti drugi verjamejo.

Dobra.
Moraš biti dobra.

Pozabi.
Vedno si dovolj dobra.
Dovolj si.
Taka kot si.
Moraš biti le v skladu s tem kar čutiš in kako se počutiš.

K temu razmišljanju oz. zapisu me je spodbudil intervju s Petrom Praprom, kliničnim psihologom.

Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer. To, da si zmagovalec, pomeni, da moraš izpolniti idealizirana in nerealna pričakovanja. Ne vem, kdaj je biti povprečen, postalo tako sramotno. Veliko težav lahko povzroči, če v sebi obdržiš koncept, da moraš biti edinstven, vsemogočen in vseveden. Ker dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Nismo in ne moremo biti vsi nadpovprečni. Najbolj pomembno je, da sprejmeš samega sebe, takšnega kot si.

a4f00dc00f8aa6f34ab905dec9397d0e

Magnifico in modre misli

Pred kratkim je bil v Sobotni prilogi  super intervju z Magnificom. Še posebej so mi všeč spodnje misli s katerimi dobro opiše, da je okej, če kdaj nisi okej.

Nam govorijo samo, kako moraš biti nenehno srečen, vesel, zadovoljen, kar se najverjetneje ne da, tako kot ne moreš biti ves čas na višku orgazma. Telo tega ne bi preneslo. Zakaj potem hočemo, da bi bili ves čas srečni, hepi za vsako ceno? Zato se v stanjih tesnobe včasih vprašam – kaj pa če je to čisto normalno stanje? Zakaj se potem tako trudimo, da bi minilo, da bi čim prej prilezli ven? Ker smo tako naučeni. Ker biti v strahu, tesnobi, paniki ni okej. Kaj pa če je tesnobnost čisto okej agregatno stanje za nekaj, ampak nam nihče ni povedal, za kaj točno. ”