Belo se pere na devetdeset

Enostavno branje, ampak pretresljiva zgodba. Brutalno realističen popis dogajanja v življenju deklice, ki postaja ženska in si za vedno zapomni, da se belo pere na devetdeset.

Veliko več bi lahko napisala o tej zgodbi, pa je tako težko izbrati “prave” besede oz. besede, s katerimi bi lahko opisala vse tisto, kar sem čutila in podoživljala ob branju.
Že dolgo oz. sploh ne vem če kdaj, sem ob knjigi tako močno jokala.
Mogoče mi je zdaj malo bolj jasno kako je, ko ti življenje da klofuto, ali dve ali tri in jih potem sploh ne šteješ več.

20190227_174340.jpg

Cavazza

Danes praznuje svoj 80. rojstni dan Boris Cavazza. Tisti, ki še niste prebrali njegove biografije, jo dajte, ker vas ne bo pustila ravnodušnih.  Ganljivo, pretresljivo in težko branje – tako, ki vzbudi solze in da misliti. Prebrala sem jo pred štirimi leti pa je zgodba (ki jo je mojstrsko spisala Vesna Milek) v meni še vedno zelo živa in močna, tako kot on.

“Samo veliki ljudje, pa čeprav misliš, da so o sebi povedali že vse, na odru, v svojih tekstih, v knjigi … ostanejo skrivnost.”

20140826_094546

Branje v 2018

Skoraj bi pozabila na tradicionalno objavo – seznam prebranih knjig v preteklem letu. Poleg teh knjig s spodnjega seznama, sem brala tudi veliko poezije – kar lahko spremljate skoraj vsak ponedeljek, ki je pri meni poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovne knjige s področja psihologije, vendar velikokrat nisem prebrala celih knjig, ampak po delih – glede na to, kar sem iskala oz. potrebovala pri delu. Lani sem prišla do novega dosežka, dosežka zame, to pomeni, da se s knjigami, ki me po določenem številu strani niso pritegnile, nisem silila, ampak sem jih raje odložila. Teh je bilo kar nekaj, ampak jih ne bom naštevala, ker mogoče dobijo še drugo (ali tretjo) priložnost.

  1. Mazzantini – Ne premikaj se
  2. Mazzantini – Novorojen
  3. Schnabl – Razvezani
  4. Queneau – Vaje v slogu
  5. Krečič – Knjiga drugih
  6. Jančar – In ljubezen tudi
  7. Knausgard – Moj boj
  8. Cusset – Tisti, ki smo ga oboževali
  9. Hawkins – Pod gladino
  10. Viewegh – Vzgoja deklet na Češkem
  11. Aciman – Pokliči me po svojem imenu
  12. Golob – Kot bi Luna padla na Zemljo
  13. Kawakami – Aktovka
  14. Grondahl – Tišina v oktobru
  15. Šalehar – Duh česa
  16. Krese – Vsi moji božiči
  17. Pacher Eva – Jebopisi
  18. Ferrante – O tistih, ki ostanejo in tistih, ki grejo
  19. Hardy – Nepomemben

 

O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo

Kdo je pisateljica Elena Ferrante verjetno že veste. Veste verjetno tudi do, da te njeno pisanje posrka in te zlepa  ne spusti. S tretjo knjigo njene neapeljske tetralogije (O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo) je bilo tako. Prebrala sem jo v začetku novembra, kmalu po izidu v slovenščini, saj sem nestrpno čakala nanjo, pa me misli še vedno tu in tam zanesejo k njej.

65536293

Glavni akterki ostajata Elena in Lila.

Elena je odšla iz Neaplja, postala pisateljica, se dobro poročila v bogato družino in skupaj z možem skrbi za dva otroka.

Lila je ostala v Neaplju, dela v tovarni z mesnimi izdelki, ostaja zvesta svojim načelom, odšla je od moža in sama vzgaja sina.

Dve prijateljica iz otroštva, ki ostaja prijateljici, kljub temu, da živita vsaka svoje življenje, v svojem svetu. Na prvi pogled je njuno življenje čisto drugačno, kar na nek način tudi je, hkrati pa imata njuni življenji veliko podobnosti. Njuno prijateljstvo se cel čas spreminja, se zbližujeta in razhajat, nihata od odtujenosti do pripadnosti.

Katera je po vašem mnenju bolj srečna in zadovoljna?

Odgovor (ali pa tudi ne) najdete v knjigi.

20181206_163439.jpg

 

Branje v 2017

Po tem, ko sem v letu 2015 in 2016 prebrala po 22 knjig, sem jih lani, torej v 2017, prebrala le 13. Za mene je to le, za koga pa celo. Še en dokaz, da minulo leto ni bilo moje leto. Toda, 2017 je mimo in kar je bilo je bilo, zato sem zdaj že prebrala prvo knjigo v 2018, roman Novorojen.
Pretresljivo, globoko branje, ki se te dotakne. “To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti,” pravi o svoji knjigi avtorica Margaret Mazzantini. Priporočam.

Tradicionalno pa objavljam seznam prebranih knjig v 2017:

IMG_20170710_180629_614-1.jpg

 

  1. Ferrante: Genialna prijateljica
  2. Kurniawan – Lepota je pogubna
  3. Moyes – Zadnje ljubezensko pismo
  4. Paukovič – Poletje v gostilni
  5. Garcia – Ikigaj
  6. Berest – Kako biti Parižanka
  7. Perko – Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene počakala v negližeju
  8. Joyce – Nenavadno romanje Harolda Frya
  9. Vojnović – Figa
  10. Mazzantini – Sijaj
  11. Ferrante – O novem priimku
  12. Barnes – Smisel konca
  13. Bignardi – Popolna akustika

 

Dnevi Elene Ferrante

Kdo je Elena Ferrante? Pisateljica. Zame je to dovolj. Medijem žal ne, zato se že nekaj časa trudijo odkriti kdo dejansko stoji za tem psevdonimom. Ne razumem, zakaj je to tako pomembno. Lahko smo veseli, da beremo to, kar je ustvarila in to je tisto, kar naredi vtis.

Zakaj sem tako navdušena nad njo? Ker zelo dobre opiše notranje stiske in neprijetna čustva človeka: ponižanje, osamljenost, bolečino, obup, sram, zavist, žalost, …  Opiše jih tako realno, tako neposredno, da je skoraj težko prenesti.

Moja prva knjiga so bili Dnevi zavrženosti, ki se začne s stavkom: “Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.”  Dneve zavrženosti sem prebrala pozimi 2016, kar je več kot eno leto nazaj, pa lahko takoj podoživim, kako sem se ob branju počutila: dušilo me je, kot da bi nekaj temnega viselo nad mano. Pa sem samo brala zgodbo in se poistovetila z Olgo, glavno junakinjo, ki jo je zapustil mož in je ostala sama z dvema otrokoma. Kako se šele mora počutiti oseba, ki se ji dejansko to zgodi? Ne samo v tistem trenutku, ko ti dolgoletni parter pove, da odhaja. Vse tiste trenutke, dneve in noči, ki temu sledijo.

Potem sem letos v januarju prebrala Genialno prijateljico. Prvo knjigo v njenem Neapeljskem ciklu. Opisuje odnos med dvema prijateljicama, revnima neapeljskima deklicama, Eleni in Lili, ki se giblje od globokega prijateljstva in zavezništva, pa vse do prikritega ljubosumja in tekmovalnosti. Ni bila enostavna za branje, spomnim se cmoka v grlu ob koncu branja, saj se je končala z grenko napetostjo. Zato sem komaj čakala na drugo knjigo cikla, O novem priimku, ki je nadaljevanje prve. Elena in Lila se znajdeta na življenjskem razpotju, njuno prijateljstvo pa je znova na preizkušnji. Tudi ta knjiga me je popolnoma prevzela. Pisateljica me je s svojim slogom tako priklenila na knjigo, da sem jo prebrala v enem vikendu, pa ima več kot 400 strani.

Pri branju ne gre le za besede. Gre za občutja, ki se med branjem pojavijo pri bralcu.