Normalni ljudje

Normalni ljudje je naslov knjige, ki sem jo ravnokar prebrala. Na dušek. V par urah. 🖤
Na platnici piše, da je “bodoča klasika”. Tega sicer sama ne bi rekla, tako navdušena nisem, je pa mi roman zelo všeč. Bolj kot prvi roman pisateljice Sally Rooney, Pogovori s prijatelji, ki sem ga prebrala v začetku septembra. Všeč mi je, ker je pripoved intimna, deluje bolj resnično oz. se lažje poistovetim z glavnima likoma. Izpostavi več tem, ki so v 21.stoletju aktualne in prisotne. Dejstvo je, da se svet bogatih razlikujs od sveta revnih in od sveta “srednjega sloja”. Duševne stiske so tu, med nami, čisto vsakdanje in močno vplivajo na naše odnose. Da ne zaidem preveč, lepa zgodba, vsekakor vredna branja. 💛

20191110_144147.jpg

Tam, kjer pojejo raki

Tu nekje v širjavi spleta sem izvedela za knjigo Tam, kjer pojejo raki. Med drugim je bilo omenjeno tudi, da jo je priporočala Reese Witherspoon. Mislim, da sem enkrat že pisala, da me to odbija, če se kako knjigo zelo opeva in reklamira… še celo Hollywoodski zvezdniki. Ker se vedno vprašam, zakaj bi naj tudi jaz brala ravno to knjigo, ravno zdaj, ko jo berejo “vsi” drugi. Potem pa sem šla v mojo najljubšo Knjižnico Ormož in jo zagledala na izpostavljeni polici. Kot da je tam čakala na mene. In sem si rekla, zakaj pa ne,  pa da vidimo, če je samo reklama ali je kaj na oz. v njej … in glej, zelo vesela sem, da sem ji dala priložnost. Ni literarni presežek, ampak se lepo bere, ni zapletena, malo napeta, ni potrebno pretiranega razmišljanja – vse to kar sem očitno v tem trenutku potrebovala. Izpostavila bi par stvari, ki so mi ostale…
– spet sem se še bolj začela zavedati kakšno moč imajo predsodki in kakšno škodo lahko naredijo
– spet malo bolj verjamem v človeško dobroto
– je še ena potrditev, kako pomembno za razvoj je otroštvo
– osamljenost (ne samota!) je zelo huda stvar
– …

20190812_174712.jpg

Poletno branje

Pred dnevi sem na Instagramu spraševala, če vas zanima kaj bom brala to poletje. IMG_20190629_155052_870.jpgBili ste soglasni, saj ste čisto vsi, ki ste sodelovali v anketi, odgovorili, da ja.

Zato je tu, seznam mojih knjig. Čeprav sem najprej dolžna pojasnilo, da ponavadi ne ločujemo knjig, na poletno branje in preostaloletno branje, zato je to izjema. Berem namreč čez vse leto, ne samo poleti, niti ne ločujem knjig po tem, katere so bolj primerne za branje na plaži, katere pa pred kaminom. Ko berem(o) se tako prestavim v tisto zgodbo, ki se odvija v knjigi, tako da v bistvu sploh ni pomembno kje jo berem(o). Je pa res, da na plaži težko oz. sploh ne berem strokovnih knjig, ker si ob teh ponavadi želim kaj izpisati ali pa me misli odnesejo k službi, tega pa si na plaži ne želim.

Kako izbiram knjige?

Ponavadi sem to počela tako, da sem se sprehodila med policami s knjigami in jih izbrala čisto po nekem trenutnem navdihu. V zadnjem času (oz. času socialnih omrežij) pa malo pogledam kaj berejo ostali. Tako da je moj trenutni seznam navdahnjen oz. podoben seznamu tistih, ki jih spremljam: Gospodična knjiga, Literarna lekarna, Samo Rugelj, …

Še dodatno pojasnilo: ni nujno, da bom te knjige ki so na seznamu tudi dejansko prebrala. Če me ne bodo “potegnile”, jih ne bom.

Trenutno izposojene knjige:

20190628_192634.jpg

  • Peščeni planet (vsi jo hvalijo, je pa videti kar zalogaj)
  • Delikatno (z Audrey Tautou na naslovnici me je kupila, še preden sem prebrala opis)
  • Prepovedane barve (izbrala sem jo, ker je moj najljubši pisatelj Haruki Murakami, pa sem od njega že vse prebrala in sem si rekla, da moram dati priložnost še kakemu Japoncu)
  • Obris
  • Priročnik za čistilke
  • Za oženit (ta mi deluje še najbolj taka, ki bi jo lahko uvrstili v kategorijo “plaža”)
  • Ivana pred morjem (Ivana je eno izmed mojih ljubših ženskih imen, v  morje pa sem zaljubljena odkar sem ga prvič videla, tako da dvomov ni bilo)
  • Majhne podlosti (ker je v zbirki Roman, ki je moja najljubša zbirka)

Rezervirane knjige:

  • Farma
  • Najini valovi
  • Jezero

Že prebrane, pa bi vam jih priporočala kot poletno branje, tudi tistim, ki sicer ne berete veliko – o teh sem tudi že pisala o njih tukaj na PD:

  • Belo se pere na devetdeset (pred dnevi je dobila nagrado Kresnik za najboljši roman lanskega leta)
  • O koncu žalosti
  • triologija Elene Ferrante (komaj čakam četrto)
  • Leninov park (baje sem zafrknila, ker sem ga prebrala prej kot Jezero)
  • Pogodba
  • Sijaj (to bi najraje prebrala še enkrat, ker sem jo takrat kar pogoltnila in se ne spomnim vsega čisto dobro)
  • Cavazza (biografija)

O koncu žalosti

O koncu žalosti je naslov romana, ki sem ga prebrala pred kratkim. Izšel je pri Mladinski knjigi v zbirki Roman.  Avtor  je Benedict Wells, za to knjigo je prejel je evropsko nagrado za književnost.  V romanu O koncu žalosti na zelo subtilen način piše o vplivu otroštva in družinskega življenja na razvoj in odraščanje. Ne piše v očitnih vzročno posledičnih povezavah. Ampak piše

o izgubi,
o bolečini,
o osamljenosti,
o otopelosti,
o nepripadanju,
o drugačnosti.

Na drugi strani pa piše tudi
o ljubezni,
o prijateljstvu,
o trenutkih spokojnosti,
o skrbi za bližnje.

Piše o življenju.

Z naslova romana bi lahko sklepali, da bo po branju konec žalosti. Vendar temu ni bilo tako. S tem, ko sem (pre)brala to knjigo, je nastopila žalost. Vsaj pri meni. Zgodba mi je ostala nekje pod kožo. Več kot en teden se nisem mogla lotiti branja druge knjige, ker je bil vtis po tej preveč močan. To se mi redko zgodi.

V opisih knjig nikoli ne želim povedati preveč. Vsak bere s svojimi očmi, vsak ob tem razmišlja s svojimi možgani, vsak doživlja svoja čustva. Preberite jo in si ustvarite svojo zgodbo o zgodbi.

20190609_184542.jpg

Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion

Pogodba

V nedeljo zvečer sem do konca prebrala knjigo Pogodba, ki jo je napisala Mojca Širok, verjetno večini znana kot novinarka na naši nacionalni televiziji. Še danes imam cmok v grlu, ki je nastal, ko sem zaprla zadnjo platnico. Ne bom povedala zakaj. Lahko povem, da zadnje dni veliko razmišljam o zaupanju. Zaupanju do drugih, najbližjih in neznanih, o zaupanju sebi. Želim si verjeti, da je dobro, če ne dvomim in zaupam, vendar pa sem potem vse prevečkrat razočarana.

Kaj mislite oz. kakšne izkušnje pa imate z zaupanjem vi? “Trust no one.” ?

20190529_191345.jpg

 

Frida ali o bolečini

20190507_162101.jpg

Frida Kahlo je bila mehiška slikarka, ki je najbolj znana po svojih avtoportretih. Zakaj je najpogosteje risala avtoporterete si lahko preberete v knjigi Slavenke Drakulić, Frida ali o bolečini. V knjigi, ki ni življenjepis, ampak pripoved o doživljanju ženske, obsojene na telo, ukleto v trpljenje.

Frida je moj navdih že dolgo… še preden je postala marketinško zanimiva. Menim, da se od nje lahko veliko naučimo, saj je pokazala, česa smo lahko sposobni.

»Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo.« (Frida Kahlo)

Kako opisati bolečino? Kako ubesediti bolečino? Kaj sploh je bolečina? Kako boli “strto srce”? Kako boli razočaranje? Kako boli osamljenost Kako živeti kljub bolečini, takšni ali drugačni?

Fridino življenje je bilo življenje polno bolečine. Tako fizične kot psihične. V otroštvu je prebolela paralizo in preživela prometno nesrečo s tramvajem – zlomljena hrbtenica, nešteto operacij, amputacija noge, življenje v korzetu … Potem se je pri 22 letih poročila z dvajset let starejšim moškim, slikarjem Diegom Rivera. Frida ga je brezpogojno ljubila, kljub temu, da je bil nezvest in se ji ni veliko posvečal, kar ji je povzročalo še dodatno psihično bolečino. Vendar se Frida kljub vsemu temu trpljenju ni predala, ni pozabila nase. Svoje zatočišče je našla v slikanju. Uči nas, da je pomembno izraziti, slikati, pisati, storiti vse, da bi “dali” jezo in žalost iz sebe. Uči nas, da lahko nekaj naredimo iz naše bolečine – nekaj lepega.