O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo

Kdo je pisateljica Elena Ferrante verjetno že veste. Veste verjetno tudi do, da te njeno pisanje posrka in te zlepa  ne spusti. S tretjo knjigo njene neapeljske tetralogije (O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo) je bilo tako. Prebrala sem jo v začetku novembra, kmalu po izidu v slovenščini, saj sem nestrpno čakala nanjo, pa me misli še vedno tu in tam zanesejo k njej.

65536293

Glavni akterki ostajata Elena in Lila.

Elena je odšla iz Neaplja, postala pisateljica, se dobro poročila v bogato družino in skupaj z možem skrbi za dva otroka.

Lila je ostala v Neaplju, dela v tovarni z mesnimi izdelki, ostaja zvesta svojim načelom, odšla je od moža in sama vzgaja sina.

Dve prijateljica iz otroštva, ki ostaja prijateljici, kljub temu, da živita vsaka svoje življenje, v svojem svetu. Na prvi pogled je njuno življenje čisto drugačno, kar na nek način tudi je, hkrati pa imata njuni življenji veliko podobnosti. Njuno prijateljstvo se cel čas spreminja, se zbližujeta in razhajat, nihata od odtujenosti do pripadnosti.

Katera je po vašem mnenju bolj srečna in zadovoljna?

Odgovor (ali pa tudi ne) najdete v knjigi.

20181206_163439.jpg

 

Piši mi na zeleno adreso poletja

20180702_171033.jpgPiši mi na zeleno adreso poletja.
Poljubi, ki mi jih pošiljaš, naj bodo zadnje večerne vesti.
Glavo imam polno nekakih čudnih sonetov,
a ni nikogar, da mi oprosti ali ne oprosti.

Danes so se spet nekaj razpisali okrog moje najnovejše zbirke.

Izmislili prave štorije o tem, kdo vse da name vpliva. 
Najbolj je name vplivala neka absolventka germanistike.
A to so zamolčali, kajti, zaboga, le koga to briga.

Kaj koga briga, da si zame Honolulu in Madagaskar in Meksiko,
zgodovina, ki sem navzdolž in počez jo predelal s krvjo.
Tvoje ime ni zašlo v prav noben leksikon,
ni te v nobeni enciklopediji, v nobenem “Kdo je kdo…”

Toda zame si vse. Kot vojaku prvi dan mira
postelja, solze in v vazi cvet.
Tvoje oči so mi edina lektira
v tem dnevu, ki je tu, da odide spet.

(Izet Sarajlić)

Branje v 2017

Po tem, ko sem v letu 2015 in 2016 prebrala po 22 knjig, sem jih lani, torej v 2017, prebrala le 13. Za mene je to le, za koga pa celo. Še en dokaz, da minulo leto ni bilo moje leto. Toda, 2017 je mimo in kar je bilo je bilo, zato sem zdaj že prebrala prvo knjigo v 2018, roman Novorojen.
Pretresljivo, globoko branje, ki se te dotakne. “To knjigo sem napisala z željo ujeti prejo lepote in človeške strasti med mnogimi krivicami, ki so jih utrpeli. To knjigo sem napisala, ker ne smemo pozabiti,” pravi o svoji knjigi avtorica Margaret Mazzantini. Priporočam.

Tradicionalno pa objavljam seznam prebranih knjig v 2017:

IMG_20170710_180629_614-1.jpg

 

  1. Ferrante: Genialna prijateljica
  2. Kurniawan – Lepota je pogubna
  3. Moyes – Zadnje ljubezensko pismo
  4. Paukovič – Poletje v gostilni
  5. Garcia – Ikigaj
  6. Berest – Kako biti Parižanka
  7. Perko – Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene počakala v negližeju
  8. Joyce – Nenavadno romanje Harolda Frya
  9. Vojnović – Figa
  10. Mazzantini – Sijaj
  11. Ferrante – O novem priimku
  12. Barnes – Smisel konca
  13. Bignardi – Popolna akustika

 

Dnevi Elene Ferrante

Kdo je Elena Ferrante? Pisateljica. Zame je to dovolj. Medijem žal ne, zato se že nekaj časa trudijo odkriti kdo dejansko stoji za tem psevdonimom. Ne razumem, zakaj je to tako pomembno. Lahko smo veseli, da beremo to, kar je ustvarila in to je tisto, kar naredi vtis.

Zakaj sem tako navdušena nad njo? Ker zelo dobre opiše notranje stiske in neprijetna čustva človeka: ponižanje, osamljenost, bolečino, obup, sram, zavist, žalost, …  Opiše jih tako realno, tako neposredno, da je skoraj težko prenesti.

Moja prva knjiga so bili Dnevi zavrženosti, ki se začne s stavkom: “Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.”  Dneve zavrženosti sem prebrala pozimi 2016, kar je več kot eno leto nazaj, pa lahko takoj podoživim, kako sem se ob branju počutila: dušilo me je, kot da bi nekaj temnega viselo nad mano. Pa sem samo brala zgodbo in se poistovetila z Olgo, glavno junakinjo, ki jo je zapustil mož in je ostala sama z dvema otrokoma. Kako se šele mora počutiti oseba, ki se ji dejansko to zgodi? Ne samo v tistem trenutku, ko ti dolgoletni parter pove, da odhaja. Vse tiste trenutke, dneve in noči, ki temu sledijo.

Potem sem letos v januarju prebrala Genialno prijateljico. Prvo knjigo v njenem Neapeljskem ciklu. Opisuje odnos med dvema prijateljicama, revnima neapeljskima deklicama, Eleni in Lili, ki se giblje od globokega prijateljstva in zavezništva, pa vse do prikritega ljubosumja in tekmovalnosti. Ni bila enostavna za branje, spomnim se cmoka v grlu ob koncu branja, saj se je končala z grenko napetostjo. Zato sem komaj čakala na drugo knjigo cikla, O novem priimku, ki je nadaljevanje prve. Elena in Lila se znajdeta na življenjskem razpotju, njuno prijateljstvo pa je znova na preizkušnji. Tudi ta knjiga me je popolnoma prevzela. Pisateljica me je s svojim slogom tako priklenila na knjigo, da sem jo prebrala v enem vikendu, pa ima več kot 400 strani.

Pri branju ne gre le za besede. Gre za občutja, ki se med branjem pojavijo pri bralcu.

 

Odgovori

Kar je drzno – ostane.
Ostalo je prevara.

Kar je živo – preživi.
Prebije se skozi besede.

Kar teče s tokom,
ga reka odplakne.
Svetloba prežari.

Kar samó živi – sámo umre.
Nebo leže nanj
in ga pokrije.

Temno temno modro
kot september,

ko so dnevi krajši
in vode deroče

in se nikoli ne sprašuješ

o ničemer.

Vinko Möderndorfer

la nuit etoilee

Noro življenje

Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po  šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.

Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.

Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.

Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.

Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi  bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.