Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion

Pogodba

V nedeljo zvečer sem do konca prebrala knjigo Pogodba, ki jo je napisala Mojca Širok, verjetno večini znana kot novinarka na naši nacionalni televiziji. Še danes imam cmok v grlu, ki je nastal, ko sem zaprla zadnjo platnico. Ne bom povedala zakaj. Lahko povem, da zadnje dni veliko razmišljam o zaupanju. Zaupanju do drugih, najbližjih in neznanih, o zaupanju sebi. Želim si verjeti, da je dobro, če ne dvomim in zaupam, vendar pa sem potem vse prevečkrat razočarana.

Kaj mislite oz. kakšne izkušnje pa imate z zaupanjem vi? “Trust no one.” ?

20190529_191345.jpg

 

Frida ali o bolečini

20190507_162101.jpg

Frida Kahlo je bila mehiška slikarka, ki je najbolj znana po svojih avtoportretih. Zakaj je najpogosteje risala avtoporterete si lahko preberete v knjigi Slavenke Drakulić, Frida ali o bolečini. V knjigi, ki ni življenjepis, ampak pripoved o doživljanju ženske, obsojene na telo, ukleto v trpljenje.

Frida je moj navdih že dolgo… še preden je postala marketinško zanimiva. Menim, da se od nje lahko veliko naučimo, saj je pokazala, česa smo lahko sposobni.

»Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo.« (Frida Kahlo)

Kako opisati bolečino? Kako ubesediti bolečino? Kaj sploh je bolečina? Kako boli “strto srce”? Kako boli razočaranje? Kako boli osamljenost Kako živeti kljub bolečini, takšni ali drugačni?

Fridino življenje je bilo življenje polno bolečine. Tako fizične kot psihične. V otroštvu je prebolela paralizo in preživela prometno nesrečo s tramvajem – zlomljena hrbtenica, nešteto operacij, amputacija noge, življenje v korzetu … Potem se je pri 22 letih poročila z dvajset let starejšim moškim, slikarjem Diegom Rivera. Frida ga je brezpogojno ljubila, kljub temu, da je bil nezvest in se ji ni veliko posvečal, kar ji je povzročalo še dodatno psihično bolečino. Vendar se Frida kljub vsemu temu trpljenju ni predala, ni pozabila nase. Svoje zatočišče je našla v slikanju. Uči nas, da je pomembno izraziti, slikati, pisati, storiti vse, da bi “dali” jezo in žalost iz sebe. Uči nas, da lahko nekaj naredimo iz naše bolečine – nekaj lepega.

 

Teorija žalosti

 

20190411_230203

 

Na svetovni dan knjige objavljam knjigo, ki me je nazadnje presunila.

V bistvu naslov knjige pove vse in ne bi mogel biti boljši… ker točno o tem govori, o žalosti. Ta žalost zajame tudi bralca, če ima vsaj malo empatije.
Knjiga je še en dokaz, da stvari niso vedno kot so videti.

Koliko ljudi ve, da je za velikim Einsteinom bila velika Mileva?

In da brez nje mogoče ne bi bilo njegovih velikih odkritij?

Belo se pere na devetdeset

Enostavno branje, ampak pretresljiva zgodba. Brutalno realističen popis dogajanja v življenju deklice, ki postaja ženska in si za vedno zapomni, da se belo pere na devetdeset.

Veliko več bi lahko napisala o tej zgodbi, pa je tako težko izbrati “prave” besede oz. besede, s katerimi bi lahko opisala vse tisto, kar sem čutila in podoživljala ob branju.
Že dolgo oz. sploh ne vem če kdaj, sem ob knjigi tako močno jokala.
Mogoče mi je zdaj malo bolj jasno kako je, ko ti življenje da klofuto, ali dve ali tri in jih potem sploh ne šteješ več.

20190227_174340.jpg

Cavazza

Danes praznuje svoj 80. rojstni dan Boris Cavazza. Tisti, ki še niste prebrali njegove biografije, jo dajte, ker vas ne bo pustila ravnodušnih.  Ganljivo, pretresljivo in težko branje – tako, ki vzbudi solze in da misliti. Prebrala sem jo pred štirimi leti pa je zgodba (ki jo je mojstrsko spisala Vesna Milek) v meni še vedno zelo živa in močna, tako kot on.

“Samo veliki ljudje, pa čeprav misliš, da so o sebi povedali že vse, na odru, v svojih tekstih, v knjigi … ostanejo skrivnost.”

20140826_094546

Branje v 2018

Skoraj bi pozabila na tradicionalno objavo – seznam prebranih knjig v preteklem letu. Poleg teh knjig s spodnjega seznama, sem brala tudi veliko poezije – kar lahko spremljate skoraj vsak ponedeljek, ki je pri meni poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovne knjige s področja psihologije, vendar velikokrat nisem prebrala celih knjig, ampak po delih – glede na to, kar sem iskala oz. potrebovala pri delu. Lani sem prišla do novega dosežka, dosežka zame, to pomeni, da se s knjigami, ki me po določenem številu strani niso pritegnile, nisem silila, ampak sem jih raje odložila. Teh je bilo kar nekaj, ampak jih ne bom naštevala, ker mogoče dobijo še drugo (ali tretjo) priložnost.

  1. Mazzantini – Ne premikaj se
  2. Mazzantini – Novorojen
  3. Schnabl – Razvezani
  4. Queneau – Vaje v slogu
  5. Krečič – Knjiga drugih
  6. Jančar – In ljubezen tudi
  7. Knausgard – Moj boj
  8. Cusset – Tisti, ki smo ga oboževali
  9. Hawkins – Pod gladino
  10. Viewegh – Vzgoja deklet na Češkem
  11. Aciman – Pokliči me po svojem imenu
  12. Golob – Kot bi Luna padla na Zemljo
  13. Kawakami – Aktovka
  14. Grondahl – Tišina v oktobru
  15. Šalehar – Duh česa
  16. Krese – Vsi moji božiči
  17. Pacher Eva – Jebopisi
  18. Ferrante – O tistih, ki ostanejo in tistih, ki grejo
  19. Hardy – Nepomemben