Svetovni dan poezije

wp-1584814272572.jpg

Današnji svetovni dan poezije, ki ga preživljamo v karanteni, je bil kot zanalašč za urejanje knjig in prebiranje pesmi. Ko bom velika, bom imela svojo knjižnico, zaenkrat pa imam police in knjige, med njimi tudi knjige poezije, ki jih vidite na fotografiji.

Pa vi, imate doma kako knjigo poezije? Jo prebirate? Kdo je vaš najljubši pesnik? Katera je vaša najljubša pesem?

Meni je težko izbrati najljubšega pesnika in najljubšo pesem. Zelo pri srcu so mi naši, slovenski pesniki, ki se so tudi v moji zbirki. Veliko pesmi, ki so mi več, pa najdete v rubriki Poetični ponedeljek. 

 

Sprehod v gozd

wp-1583084427964.jpgNarava nam lahko pomaga na več različnih načinov. Že 15 minut hoje po mirnem zelenem območju, na primer gozdu ali parku, nam pomaga razbistriti um in zmanjšati stres ali tesnobo.  Japonci to imenujejo gozdna kopel oz. šinrin – joku. Pod takim naslovom je pri Mladinski knjigi izšla tudi knjiga, v kateri je bolj podrobno opisano, kakšne so koristi preživljanja časa v gozdu. Japonsko ministrstvo za gozdove je celo oblikovalo državni program za spodbujanje zdravja v katerem so opredelili, da gozdne kopeli koristijo človekovemu zdravju in so jih začeli predpisovati “na recept”.  V tem programu so prvič uporabili izraz šinrin-joku (šinrin = gozd, joku = kopati se) in dokazali, da sprehod po gozdu in vdihovanje svežega gozdnega zraka, bogatega s fitoncidi, znižuje količino stresnih hormonov, srčni utrip in posledično tudi krvni tlak, bilo pa naj bi tudi odlična preventiva proti malignim obolenjem.

S knjigo sem tako dobila potrditev, da moji sprehodi v gozd niso izguba časa, niso samo način preživljanja prostega časa ali preganjanje dolgčasa, ampak so hkrati tudi dobra naložba v zdravje. Poleg te potrditve, pa sem preko knjige še malo bolj spoznala japonsko kulturo in se naučila japonske besede z čudovitim pomenom – jugen. To je tisto, kar občutimo, ko opazujemo nočno nebo, posejano z zvezdami, ko se nenadoma razblini naš ego, ko se zavemo, da smo del nečesa večjega od nas. To je čustvo, ki ga v nas vzbudi narava: trenutek, ko dojamemo, da nismo nekaj ločenega od sveta, temveč smo svet.

 

 

Prebrane knjige v 2019

Ta dammmm, tradicionalna januarska objava o mojih prebranih knjigah v lanskem letu.

  1. Bronja Žakelj – Belo se pere na devetdeset
  2.  Adrian P. Kezele – Veličastni Saturn
  3. Adrian P. Kezele – Hej človek, spravi se meditirat
  4. Adrian P. Kezele – Sedem čaker, sedem stanj zavesti
  5. Adrian P. Kezele – Sončni labirint
  6. Augustin Kleon – Pokaži svoje delo
  7. Augustin Kleon – Kradi kot umetnik
  8. Mojca Širok – Pogodba
  9. Joan Didion- Leto čudodelnih misli
  10. Tadej Golob – Jezero
  11. Tadej Golob – Leninov park
  12. Rosie Walsh – Moški, ki ni poklical
  13. Slavenka Drakulić – Mileva Einstein, teorija žalosti
  14. Slavenka Drakulić – Frida ali o bolečini
  15. Benedict Wells – O koncu žalosti
  16. Mirjana Krizmanić – Tkanje življenja
  17. Veronika Simoniti – Ivana pred morjem
  18. Foenikos David – Delikatno
  19. Rijavec Petra – Najini valovi
  20. Delia Owens – Tam, kjer pojejo raki
  21. Voskamp Ann -Tisoč darov
  22. Erich Schmitt – Oskar in gospa v rožnatem
  23. Sally Rooney – Pogovori s prijatelji
  24. Sally Rononey – Normalni ljudje
  25. Meša Selimović – Tišine
  26. Mahković Eva – Na tak dan najbolj trpi Mastercard
  27. Kojc Martin – Učbenik življenja
  28. Semple Maria – Kam si šla Bernardette
  29. Tina Bončina – Izgorelost
  30. Erling Kagge – Tišina

Poleg knjig s seznama sem brala še druge, vendar nisem prebrala celih, zato jih ni na seznamu, ker so bile brane in ne prebrane, če sem natančna. 🙂 Možno je tudi, da sem katero pozabila, ker letos nisem bila tako vzorna pri sprotnem zapisovanju. Seveda sem pa brala tudi veliko poezije – določene pesmi, ki so se me posebej dotaknile, najdeš v rubriki poetični ponedeljek. Brala pa sem tudi strokovno literaturo, kar sem potrebovala za delo, tudi ne celih knjig, zato jih ni na seznamu.

Če koga kaj zanima glede posamezne knjige oz mojega branja, pa kar na plan z vprašanji. Jaz že berem mojo letošnjo prvo knjigo, na katero sem tako nestrpno čakala. Zadnjo, četrto v tetralogiji Elene Ferrante, O izgubljeni deklici.

 

 

 

Normalni ljudje

Normalni ljudje je naslov knjige, ki sem jo ravnokar prebrala. Na dušek. V par urah. 🖤
Na platnici piše, da je “bodoča klasika”. Tega sicer sama ne bi rekla, tako navdušena nisem, je pa mi roman zelo všeč. Bolj kot prvi roman pisateljice Sally Rooney, Pogovori s prijatelji, ki sem ga prebrala v začetku septembra. Všeč mi je, ker je pripoved intimna, deluje bolj resnično oz. se lažje poistovetim z glavnima likoma. Izpostavi več tem, ki so v 21.stoletju aktualne in prisotne. Dejstvo je, da se svet bogatih razlikujs od sveta revnih in od sveta “srednjega sloja”. Duševne stiske so tu, med nami, čisto vsakdanje in močno vplivajo na naše odnose. Da ne zaidem preveč, lepa zgodba, vsekakor vredna branja. 💛

20191110_144147.jpg

Tam, kjer pojejo raki

Tu nekje v širjavi spleta sem izvedela za knjigo Tam, kjer pojejo raki. Med drugim je bilo omenjeno tudi, da jo je priporočala Reese Witherspoon. Mislim, da sem enkrat že pisala, da me to odbija, če se kako knjigo zelo opeva in reklamira… še celo Hollywoodski zvezdniki. Ker se vedno vprašam, zakaj bi naj tudi jaz brala ravno to knjigo, ravno zdaj, ko jo berejo “vsi” drugi. Potem pa sem šla v mojo najljubšo Knjižnico Ormož in jo zagledala na izpostavljeni polici. Kot da je tam čakala na mene. In sem si rekla, zakaj pa ne,  pa da vidimo, če je samo reklama ali je kaj na oz. v njej … in glej, zelo vesela sem, da sem ji dala priložnost. Ni literarni presežek, ampak se lepo bere, ni zapletena, malo napeta, ni potrebno pretiranega razmišljanja – vse to kar sem očitno v tem trenutku potrebovala. Izpostavila bi par stvari, ki so mi ostale…
– spet sem se še bolj začela zavedati kakšno moč imajo predsodki in kakšno škodo lahko naredijo
– spet malo bolj verjamem v človeško dobroto
– je še ena potrditev, kako pomembno za razvoj je otroštvo
– osamljenost (ne samota!) je zelo huda stvar
– …

20190812_174712.jpg

Poletno branje

Pred dnevi sem na Instagramu spraševala, če vas zanima kaj bom brala to poletje. IMG_20190629_155052_870.jpgBili ste soglasni, saj ste čisto vsi, ki ste sodelovali v anketi, odgovorili, da ja.

Zato je tu, seznam mojih knjig. Čeprav sem najprej dolžna pojasnilo, da ponavadi ne ločujemo knjig, na poletno branje in preostaloletno branje, zato je to izjema. Berem namreč čez vse leto, ne samo poleti, niti ne ločujem knjig po tem, katere so bolj primerne za branje na plaži, katere pa pred kaminom. Ko berem(o) se tako prestavim v tisto zgodbo, ki se odvija v knjigi, tako da v bistvu sploh ni pomembno kje jo berem(o). Je pa res, da na plaži težko oz. sploh ne berem strokovnih knjig, ker si ob teh ponavadi želim kaj izpisati ali pa me misli odnesejo k službi, tega pa si na plaži ne želim.

Kako izbiram knjige?

Ponavadi sem to počela tako, da sem se sprehodila med policami s knjigami in jih izbrala čisto po nekem trenutnem navdihu. V zadnjem času (oz. času socialnih omrežij) pa malo pogledam kaj berejo ostali. Tako da je moj trenutni seznam navdahnjen oz. podoben seznamu tistih, ki jih spremljam: Gospodična knjiga, Literarna lekarna, Samo Rugelj, …

Še dodatno pojasnilo: ni nujno, da bom te knjige ki so na seznamu tudi dejansko prebrala. Če me ne bodo “potegnile”, jih ne bom.

Trenutno izposojene knjige:

20190628_192634.jpg

  • Peščeni planet (vsi jo hvalijo, je pa videti kar zalogaj)
  • Delikatno (z Audrey Tautou na naslovnici me je kupila, še preden sem prebrala opis)
  • Prepovedane barve (izbrala sem jo, ker je moj najljubši pisatelj Haruki Murakami, pa sem od njega že vse prebrala in sem si rekla, da moram dati priložnost še kakemu Japoncu)
  • Obris
  • Priročnik za čistilke
  • Za oženit (ta mi deluje še najbolj taka, ki bi jo lahko uvrstili v kategorijo “plaža”)
  • Ivana pred morjem (Ivana je eno izmed mojih ljubših ženskih imen, v  morje pa sem zaljubljena odkar sem ga prvič videla, tako da dvomov ni bilo)
  • Majhne podlosti (ker je v zbirki Roman, ki je moja najljubša zbirka)

Rezervirane knjige:

  • Farma
  • Najini valovi
  • Jezero

Že prebrane, pa bi vam jih priporočala kot poletno branje, tudi tistim, ki sicer ne berete veliko – o teh sem tudi že pisala o njih tukaj na PD:

  • Belo se pere na devetdeset (pred dnevi je dobila nagrado Kresnik za najboljši roman lanskega leta)
  • O koncu žalosti
  • triologija Elene Ferrante (komaj čakam četrto)
  • Leninov park (baje sem zafrknila, ker sem ga prebrala prej kot Jezero)
  • Pogodba
  • Sijaj (to bi najraje prebrala še enkrat, ker sem jo takrat kar pogoltnila in se ne spomnim vsega čisto dobro)
  • Cavazza (biografija)

O koncu žalosti

O koncu žalosti je naslov romana, ki sem ga prebrala pred kratkim. Izšel je pri Mladinski knjigi v zbirki Roman.  Avtor  je Benedict Wells, za to knjigo je prejel je evropsko nagrado za književnost.  V romanu O koncu žalosti na zelo subtilen način piše o vplivu otroštva in družinskega življenja na razvoj in odraščanje. Ne piše v očitnih vzročno posledičnih povezavah. Ampak piše

o izgubi,
o bolečini,
o osamljenosti,
o otopelosti,
o nepripadanju,
o drugačnosti.

Na drugi strani pa piše tudi
o ljubezni,
o prijateljstvu,
o trenutkih spokojnosti,
o skrbi za bližnje.

Piše o življenju.

Z naslova romana bi lahko sklepali, da bo po branju konec žalosti. Vendar temu ni bilo tako. S tem, ko sem (pre)brala to knjigo, je nastopila žalost. Vsaj pri meni. Zgodba mi je ostala nekje pod kožo. Več kot en teden se nisem mogla lotiti branja druge knjige, ker je bil vtis po tej preveč močan. To se mi redko zgodi.

V opisih knjig nikoli ne želim povedati preveč. Vsak bere s svojimi očmi, vsak ob tem razmišlja s svojimi možgani, vsak doživlja svoja čustva. Preberite jo in si ustvarite svojo zgodbo o zgodbi.

20190609_184542.jpg