Kadar ljubimo

Sama sva na svetu – ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela, sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe, da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani položiva svet,
da se spočije, da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah, v najinih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.

Neža Maurer

Branje v 2016

Lani sem v januarju objavila seznam knjig, ki sem jih prebrala v minulem letu. Seznam objavljam, ker me velikokrat kdo vpraša kaj berem oz. katero knjigo priporočam. Kar pa je težko, saj je vsakomur všeč kaj drugega. Ni nujno, da če je neka knjiga všeč meni, da bo tudi vam. Katerokoli knjigo že berete, najbolj pomembno je da berete, saj nam branje lahko prej koristi kot škodi. Tone Pavček je celo rekel: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo”. Zato berite.

Letos torej nadaljujem tradicijo in objavljam seznam knjig, ki sem jih prebrala v letu 2016:

  1. Jančar – To noč sem jo videl
  2. Giordano – Črnina in srebro
  3. Williams – Stoner
  4. Ferrante – Dnevi zavrženosti
  5. Brooks – Pogovor
  6. Doerr –  Vsa ta nevidna svetloba
  7. Nicholls – Midva
  8. Modiano – Nočna nezgoda
  9. Dicker – Resnica o aferi Harry Quebert
  10. Hardbach – Umetnost obrambe in napada
  11. Duhigg – Moč navade
  12. Rasmussen – Razmerja v ogledalu
  13. Cestnik – Deseteronočje
  14. Harper Lee – Pojdi, postavi stražarja
  15. Maron – Animal triste
  16. Dekleva – Telo iz črk
  17. Murakami – Hear the wind sing
  18. Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti
  19. Scurati – Nezvesti oče
  20. Roth – Umirajoča žival
  21. Cvetko Vah – Opravičilo človeka
  22. Yalom – Rabelj ljubezni
  23. Murakami – Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

 

Brala sem tudi poezijo. Predvsem pesmi slovenskih pesnikov.

Brala sem tudi lyricse, ker je poslušanje glasbe veliko bolj zanimivo, če tudi razumeš in ne samo slišiš glas.

Brala sem tudi časopise, spletne portale, torej vse možne svetovne in domače novice.
Pa bi morda bilo bolje, če jih ne bi.

Pobarvanke za odrasle

Verjetno ste opazili, da so postale zelo popularne pobarvanke za odrasle?

Pri največjem spletnem trgovcu Amazonu  je med 20 najbolj prodajanimi knjigami 6 pobarvank za odrasle.Tudi sama sem lastnica dveh. Eno imam že od predlani, ko še niso bile tako popularne in sem jo naročila iz radovednosti, eno pa sem  dobila prejšnji teden kot darilo za rojstni dan.

Pri barvanju se možgani odklopijo in edina skrb je, katero barvno kombinacijo izbrati in kako ohraniti mirno roko, da ne prekoračimo črt. Deluje kot neke vrste terapija proti stresu, saj vsaj za nekaj časa odmislimo vse ostalo in se posvetimo zgolj ustvarjanju. Ko smo pod stresom ali ko doživljamo neprijetna čustva, se namreč naše negativne misli nenehno vrtijo in ponavljajo, zdi se nam kot da smo v kakšnem začaranem krogu.
Aktivnost, kot je barvanje, lahko pritegne našo pozornost, nas odvrne od negativnih misli in nam dovoli, da se v teh trenutkih od njih na nek način odpočijemo. Več raziskovalcev navaja, da barvanje sproža neke vrste meditativno stanje in pomirja ter pripomore k boljši pozornosti. V eni izmed raziskav se je celo pokazalo, da je barvanje vplivalo na zmanjšanje stresnega hormona, kortizola.

Barvanje lahko v nas zbudi naš ustvarjalni potencial. Odkriva spomine na otroštvo in enostavnejše čase.  Pomaga nam, da se “prestavimo” v bolj ustvarjalno, svobodno stanje. Priporočeno je, da barvamo v mirnem, tihem okolju, s sproščujočo glasbo in se prepustimo barvanju ter črtam in oblikam. Lahko pa barvanje združite z igro z otroki in ustvarjate skupaj z njmi.

Glede pobarvank obstajajo različna mnenja in komentarji. Nekateri so mnenja, da gre za novo modni muho v ozadju katere je predvsem zaslužek, drugi se nagibajo k temu, da bi barvanje lahko imelo terapevtske učinke. Presodite sami. Sama menim, da je barvanje lahko lep  odklop od ponavljajočih se misli in skrbi, ni pa barvanje terapija sama po sebi oz. ne more pomagati pri travmah ali rešiti vaših težav.

 

 

 

Kaj pa ti bereš?

Odkar znam brati, berem. Večkrat sem že dobila vprašanje: zakaj bereš? Če sem iskrena, na to vprašanje ne znam dobro odgovoriti, ker je zame branje nekaj tako pomembnega, da se ne sprašujem o smiselnosti tega početja.

Branje lahko vzamete kot potovanje, pa za to ne rabite nikamor iti. Tu in tam samo do kuhinje po kavo ali čaj. 🙂

V letu 2015 sem prebrala 22 knjig. Poleg teh knjig pa sem prebrala tudi veliko pesmi različnih avtorjev.

  1. Cain – Tihi
  2. Fallaci – Bes in ponos
  3. Baricco – Mr. Gwyn
  4. –  Trikrat ob zori
  5. Gilbert – Pečat stvarjenja
  6. Majerle – Zavestno prehranjevanje
  7. Glavan – Noč v Evropi
  8. Kafka – Proces
  9. Milburn in Nicodemus – Minimalizem
  10. Palacio – Čudo
  11. Krečič – Ni druge
  12. Grunberg – Tirza
  13. Štaudohar – Magija za realiste
  14. Orwell – Živalska farma
  15. Milivojević – Ulovimo ljubezen
  16. Hawkins – The girl on the train
  17. Murakami – Kafka na obali
  18. – O čem govorim, ko govorim o teku
  19. Bignardi – Popolna akustika
  20. Shafak – Štirideset pravil ljubezni
  21. Simson – Projekt otrok
  22. Bucay – To ni žalostna zgodba

 

 

 

 

Volja do življenja

Danes je obletnica jedrskega napada na Hirošimo. Vsako leto se spomnim na to obletnico zaradi knjige Sadako hoče živeti, ki me je zelo pretresla in je zagotovo ne bom nikoli pozabila. Knjigo sem prebrala v osnovni šoli, ko nisem niti točno vedela zakaj se je šlo v drugi svetovni vojni. Bolj kot o drugi svetovni vojni sem razmišljali o deklici Sadako, ki je preživela bombni napad, vendar kasneje zbolela zaradi vplivov sevanja. Featured imageKnjiga govori predvsem o izjemni volji do življenja male Sadako. Sadako je kljub temu, da je ležala v bolnišnici, cel čas zlagala papirnate žerjave. Verjela je, da bo ozdravela, ko zloži 1000 žerjavov. Po stari japonski legendi bi naj namreč tisoči papirnati žerjav izpolnil željo po boljšem zdravju. Sadako žal ni uspelo. Kljub žalostnemu koncu me zgodba navdihuje z energijo in voljo do življenja. Ne glede na to, kaj vse se nam zgodi in v kakšnih situacijah se znajdemo, se ne smemo predati, ampak moramo vztrajati.

Tirza – čudovito grozljiva knjiga

Tirza je knjiga, ki je ne moreš odložiti. Pisatelj, Arnon Grunberg, te cel čas drži v napetosti in imaš občutek, da se bo vsak čas nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgoditi. Zato bereš in bereš. Na koncu pa ugotoviš, da bi mogoče bilo bolje, če si ne bi tako zelo želel, da se nekaj zgodi. Zato jaz vedno pravim, da pri branju knjig ni pomemben srečen konec, pomembno je branje samo.

Je knjiga izjemnih dialogov, samoporajajočih vprašanj, začudenja, iskanja smisla, razmišljanja o zankah medosebnih odnosov. Par citatov iz knjige:
– “Ne oči”,je rekla, “če nisem najboljša, me nima nihče rad.”
– “Razmišljal je lahko le o nedoumljivem dejstvu: zgodi se zmerja, ko to najmanj pričakuješ. Kot da se zgodi samo zato, ker tega ne pričakuješ.”
– “Ljudje odidejo z razlogom, to je gotovo. In tudi vrnejo se z razlogom. Po treh letih ne stojiš pred vrati po naključju.”

Featured image

Iz recenzije Damjana Zorca: “Grunberg bralca ves čas spretno vodi po miselnih labirintih Hofmeestrovega uma, v katerem se kot spremljevalec njegovih ranljivosti, šibkosti in napak hitro zaplezaš. Besede so ostre, pomenljive, vate vedno znova neprijetno zarežejo, spolnost, nasilje in občutek prihajajočega propada so ves čas tik pod površjem, kjer vse brbota, vre, se peni. Tako kot Hofmeester tudi bralec stalno išče nekaj oprijemljivega, nekaj trdnega, na kar bi se lahko oprl, toda tega izhoda Grunberg ne ponudi. Ko je Hofmeestru mučno, je mučno bralcu. Ko Hofmeestru spodrsne, mu bralec ponudi roko. Bralec je ves čas z njim. In v njem. Od prve vrstice.”