Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.

IMG_20181103_130458_699.jpg

 

Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

20180923_221033

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Popoln partner ne obstaja

Vsi vemo kakšen je romantičen ideal … princ na belem konju in živela sta srečno do konca svoji dni. Lepo je živeti v prepričanju, da bomo en dan našli nekoga, sorodno dušo, s katero bo naše življenje lažje, ki nas bo popolnoma razumela. Če živimo  s tem prepričanjem, nam to lahko prinese predvsem težave. (Pre)visoka pričakovanja lahko pomembno vplivajo na naš občutek zadovoljstva in sreče. Že Sokrat je rekel, da tisto kar nas najbolj zmede, je slika v naši glavi, kako bi naj bilo.

20170909_100921

Slej ko prej pride v zvezi do prepira, ko ugotovimo, da naš partner oz. partnerka le ni tako popoln, kot smo si mislili, da je. Hkrati pa lahko tudi v nas vzbudi neprijetna čustva. Ne glede na to, kako dobro smo izbrali naše življenjske sopotnike, bodo delali napake. Ker vsi delamo napake. Pa če je to shranjeno čokoladno mleko v kopalnici, pozabljena obletnica ali nepravilno ločeni odpadki.
Tudi če je lepo verjeti, da smo ljudje po svoji naravi dobri, je dejstvo, da smo vsi lahko tudi slabi, pokvarjeni, nesramni, da grešimo in da delamo napake. Nasprotno, za otroke velikokrat rečemo, kako so nedolžni in nepokvarjeni, pa vsi vemo, da so včasih “nemogoči”. Takrat iščemo izgovore: utrujen je, zaspan je, lačen je, preveč silimo vanj …
Kaj pa pri partnerju oz. partnerki?
Takrat pa namesto, da bi ga potolažili ali poiskali možne razloge zakaj je tako nemogoč, smo jezni in se gremo tihe maše ali napadamo s standardnimi “kako si lahko spet zaje****”.

In kaj ima to z ljubeznijo?
Zame je ljubezen to, da si odpustimo napake in sprejmemo tudi ne tako lepe vidike našega partnerja. Če sprejmemo oz. se zavedamo tega, da je vsak od nas le človek, ki ni popoln, bo verjetno veliko lažje shajati s partnerjem (in ločevati odpadke tudi).

Kadar ljubimo

Sama sva na svetu – ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela, sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe, da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani položiva svet,
da se spočije, da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah, v najinih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.

Neža Maurer

Preden zaspim

Ljudje si radi kompliciramo in otežujemo življenje, potem pa venomer skrbimo. Velikokrat pretirano razmišljanje sploh ni potrebno, ker je lahko življenje zelo enostavno. Ugotoviti moramo samo kaj je tisto kar nas osrečuje in kdo je tisti ob katerem smo srečni. Ker ob koncu dneva, ko se uležemo v posteljo in tik preden zaspimo, smo samo to, kar smo. Ni pomembno nič drugega. Ne to kakšen avto imamo, ne to kaj vse smo naredili čez dan, kaj smo po izobrazbi, koliko denarja imamo na TRR … Pomembno je, če se dobro počutimo v svojem telesu, če smo pomirjeni  sami s sabo, koga imamo radi, ob kom nam srce hitreje bije, brez koga si življenja ne morem predstavljati, ….  Pomembna je ljubezen in povezanost – kako in kako globoko smo se dotaknili ljudi okrog nas ter  koliko sebe smo jim dali.

Dan žena, ljubezen in zašvicane majice

Ta objava me je čakala nedokončana že od osmega marca, torej dneva žena. Dneva, ko bi se naj vse vrtelo okrog žensk. Podobno kot sem že pisala za valentinovo, ne maram take vrste praznikov, ko se nekaj mora, ker nočem, da se moški do mene lepo obnaša oz. mi izkazuje pozornost samo zato, ker je dan žena. Več mi pomeni, če me vsak dan spoštuje kot žensko, se do mene lepo obnaša, pomije posodo za sabo in pospravlja umazana oblačila v koš za perilo.

No, da se vrnem nazaj, zakaj sem sploh pričela s pisanjem te objave. Za letošnji dan žena, mi je moj moški pokazal, da moški so pač moški in ženske smo ženske. Ko sem prišla domov, me je za darilo ob osmem marcu čakala gora umazane posode (za katero je obljubil, da jo bo pomil), razmetana postelja (on vstane za mano,  logično, da jo pospravi on, mar ne?) in vsaj tri kratke majice, vsaka na svojem posebnem mestu v stanovanju (npr. pod posteljo ali v kuhinji na stolu), ki jih, pazi to, vse še nujno potrebuje in niso za pranje, tudi če so bile že konkretno zašvicane. Mimogrede, zelo kvalitetne in ugodne majice lahko dobite na spletni strani habeco.si, Habeco promocijska in poslovna darila.
Kot ženski, mi je seveda v tistem trenutku, ko sem vstopila v stanovanje in videla to razdejanje, pulz narasel in že sem imela pripravljen govor – kaj se vendar greš, danes je osmi marec, ti pa me pričakaš tako?!!
Ampak do ženskega monologa ni prišlo… ker sem se zavedla, da v tistem trenutku sama izberem svoje vedenje: ali ga nahrulim ali pa sprejmem šopek, ki me je čakal na mizi. Ker vedno obstajata dve plati zgodbe, kar se nam ženskam zdi najbolj pomembno na svetu, oni sploh opazijo ne. Menim, da se moramo zavedati, da smo si različni in da s tem ni nič narobe, ampak je ravno to tisto, kar dela naše odnose zanimive. Kako bi bilo, če bi se vsi vedli tako kot treba in delali to kar si drugi želijo … niti za skregati se ne bi imeli okrog česa. Tudi moji priljubljeni S.A.R.S. pojejo: “I šta bi mi da žena nema, šta bi mi bez tih problema?”

Ker v zvezah ni vedno vse lepo, super in prav. Tako, kot ne moremo biti vedno veseli in dobre volje, so tudi v zvezi svetli in temni trenutki. So prepiri in grde besede. So očitki in zgovorne tišine.  Ampak če imaš nekoga rad in verjameš v zvezo, se je vredno truditi. Vsak dan znova, ne samo za dan žena ali dan mučenikov.

Valentinovo

Nisem za Valentinovo.
Nočem ravno danes iti na fensi večerjo in objaviti selfieja s hashtagi o ljubezni in sreči.
Ne maram neizvirnih daril, ki se mi vsiljujejo na vsakem koraku, v reklamah in v trgovinah.
Niti mi ni všeč oguljena fraza, da naj bo valentinovo vsak dan. Ker ni. Ker so v ljubezni tudi slabi dnevi. Ker so tudi jeza, razočaranje in žalost. Ker so tudi prepiri in umazane nogavice poleg postelje.
Ne bi mi bilo všeč, če bi ravno danes dobila rdeče vrtnice, ker je danes pač valentinovo in nekaj moraš podariti. Rdeče vrtnice želim dobiti, ko mi nekdo sam želi na tak način pokazati, da mu nekaj pomenim- pa če je to 15. maja ali 2. septembra ali kadarkoli pač.
Ljubezen ne rabiti omejena z datumi, ker nima meja in se ne da zapakirati -posebej ne v rdeč plišasti pojšter v obliki  srčka.