O demenci

K pisanju te objave me je spodbudil članek v Večeru, ki ga močno priporočam v branje. Vsem, ne samo tistim, ki se z demenco srečujete tako ali drugače. Ne bom pisala o tem kaj demenca je, ker mislim, da vsi vsaj malo vemo kaj pomeni. Rada bi opozorila na to, kako se z demenco soočamo, tako v vsakdanjem življenju kot na sistemski ravni.

Dejstvo je, da je to še eno izmed področij v zdravstvu, ki nikakor ni urejeno. Postaviti diagnozo demence, ni težko. Problem je celostna oskrba dementnih bolnikov, ki potrebujejo le ustrezno nego, 2d13c1b4b55fa670fa5e97d24f0e0261pomoč in nekoga, ki jim bo to zagotavljal. Spoštljivo, dostojno in prijazno. Oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in domovi za ostarele ne morejo sami celostno poskrbeti za vse dementne bolnike. Njihove kapacitete so omejene in imajo premalo zaposlenih za oskrbo bolnikov z demenco.
Dejstvo je tudi, da se bolniki z demenc med sabo zelo razlikujejo. So na različnih stopnjah, od tistih, ki potrebujejo zgolj delno pomoč pa do bolnikov za katerih je potrebno storiti praktično vse.
Zato bi potrebovali organizirano mrežo ustanov, ki bi poskrbele za celovito oskrbo: od zdravljenja do ustrezne diagnostike, od pomoči na domu do spominskih klinik, kot so v tujini.

20180127_143502.jpg

Dolgo sem vedela, da demenca obstaja, vsaj približno sem vedela kaj pomeni, ampak bila je tam zunaj, dogajala se je drugim, daleč vstran. Dokler ni potrkala na moja vrata oz. dokler ni prizadela moje babice. S tem, ko je demenca doletela njo, je doletela tudi vse nas okrog nje. Težko je izbrati prave besede s katerimi bi opisala kaj pomeni demenca v realnem življenju.
Lahko se sicer delam, da ne obstaja, ker moja babica pri 83. letih izgleda kot pred desetimi leti. Vendar se tega, kako propadajo njeni možgani, ne vidi navzven.
V januarju je praznovala svoj rojstni dan, obiskala sem jo in ji nesla šopek tulipanov kot vedno. Ni vedela, zakaj sem ji prinesla tulipane, ker je pozabila na svoj rojstni dan. Ko mi je tretjič v roku deset minut postavila isto vprašanje, sem ji tretjič isto odgovorila. V takih trenutkih se spomnim, da je demenca cel čas tu, med nama. Dobro, da premore še kanček humorja in reče, da si zapomni samo neumne stvari, pametne pa pozabi. Pa se potem temu skupaj nasmejiva in sva srečni. Strah pa me je trenutka, ko ne bo več vedela, kdo sem.

Savoring

Ve kdo kaj je savoring?
Tisti, ki veste, kako bi to prevedli v slovenščino?
Jaz ne vem, zato sem pustila naslov objave kar savoring.
Torej, za kaj se gre?

Savoring je kapaciteta človeka, da je prisoten, da ceni in da daje pomen pozitivnim izkušnjam v svojem življenju. Gre za to, da naše misli in vedenje uporabimo, da povečamo intenzivnost, trajanje in vrednost naših pozitivnih življenjskih izkušenj. Ta pojem spada v področje pozitivne psihologije, ki je žal malo zlorabljena, ampak ima dober namen, saj ne govori le o spoprijemanju z neprijetnimi čustvi o čemer je običajno največ govora.

Po domače bi lahko rekli, da je savoring “konzerviranja občutkov sreče”, ki pa lahko poteka na različne načine.
Ena od tehnik, ki je meni zelo pri srcu, je razvijanje fotografij in lepljene le teh v album.
Ja, jaz sem ena tista old school, predpotopnih oseb, ki še vedno fotografije razvija in jih razporeja v albume.

Tako pri srcu mi je,IMG_20171122_184331_421.jpgker gre za cel proces:  fotografiranje je tako ali tako moj hobi; izbiranje fotografij za razvijanje; kdaj tudi oblikovanje; pričakovanje, da prispejo; sortiranje po datumih oz. mesecih; razporejanje in lepljenje v album; ujemanje velikosti in barv; ter na koncu še opremljanje s podnapisi, naslovi in datumi.

Ko izbiramo fotografije, izdelujemo album ali kasneje listamo po albumu, se spominjamo prijetnih dogodkov, obujamo stare spomine, podoživljamo prijetne dogodke, se ob tem tudi smejimo, te spomine s kom delimo – vse to v nas vzbudi prijetne občutke.

 

Poskusite kdaj tudi vi, menim, da vam ne bo žal.

Sicer res vzame čas, da pa tudi toplino v srcu.

 

Spregovorimo o depresiji

Danes je 7. april, svetovni dan zdravja, ob katerem posvečamo pozornost prepoznavanju, obravnavi in obvladovanju depresije v vseh življenjskih obdobjih. Depresija je bolezen, ki lahko prizadene vsakogar – otroke, mladostnike, odrasle, ženske med nosečnostjo ali po porodu, starejše …

Pri tem bi radamaxresdefault poudarila, da moramo razlikovati med depresivnostjo in depresijo. V vsakdanjem pogovornem jeziku se pod izrazom depresija znajdejo raznorazni občutki in razpoloženja. Vendar pa se moramo zavedati, da začasne spremembe razpoloženja (potrtost, žalost, občutek nemoči ali krivde, tesnoba,…) še ne pomenijo, da imamo depresijo, ampak gre za depresivno razpoloženje. Nihanje razpoloženja je povsem običajno in vsakdanje, saj je doživljanje in izražanje tako prijetnih kot neprijetnih čustev zelo pomembno. Če nam kdaj ne gre vse po načrtih in smo v tistem trenutku nekoliko obupani, še ne pomeni, da imamo depresijo.

Ko govorimo o depresiji, govorimo namreč o motnji oz. bolezni, ki jo spremlja več značilnih simptomov v razpoloženju, mišljenju in vedenju ter raznovrstni telesni simptomi. Je veliko bolj kompleksna in je lahko blaga, zmerna ali huda  – odvisno od števila, intenzivnosti in trajanja simptomov.

1468445687-depressionZa depresijo sta značilni dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih običajno uživamo, ob tem pa je ovirano tudi naše vsakodnevno delovanje (s težavo poskrbimo za vsakdanja opravila); takšne težave pa trajajo vsaj dva tedna skupaj. Osebe z depresijo se običajno soočajo tudi z izgubo energije, spremembo teka in spanja (spijo in/ali jedo več ali manj kot prej), tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom nevrednosti, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje ali samomor.

Nastane zaradi najrazličnejših razlogov in je posledica prepleta dednosti, zgodnjih izkušenj in okolja.

Pomembno je, da jo kar se da hitro prepoznamo,  ustrezno zdravimo in preprečujemo poslabšanja ter ponovitve. Depresijo zdravimo s psihoterapijo (z različnimi pristopi), z zdravili (antidepresivi) ali s kombinacijo zdravil in psihoterapije.

Letošnje geslo ob svetovnem dnevu the_art_of_conversation_by_rttmsdag-d32q8oc.jpgzdravja opogumlja, da naj spregovorimo o depresiji, saj je mnogokrat ne prepoznamo in posamezniki ne poiščejo ustrezne pomoči. Veliko ljudi ne poišče pomoči tudi zaradi stigme. K destigmatizaciji depresije lahko pripomore odprt pogovor.  Pomembno je, da posameznik, ki se znajde v duševni stiski, o svojih mislih, čustvih in potrebah tudi na glas odkrito spregovori s človekom, ki mu zaupa. To je lahko sorodnik, prijatelj, sodelavec … zdravnik, psiholog, socialni delavec.

Zato  bodimo v medosebnih odnosih pozorni in odprti za ljudi, ki so okrog nas in s katerimi se srečujemo – če vidimo, da je nekdo v stiski, mu pokažimo, da nam je mar in se pogovorimo.

Spati ali ne spati

… sploh ni vprašanje. Pravilen odgovor je spati.

Danes je svetovni dan spanja, ki ga obeležujemo vsako leto v petek,preden nastopi pomlad. Te objave pa ne pišem samo zato, ampak ker opažam, da večina ljudi spanju ne posveča veliko pozornosti. Verjetno kdo pomisli, zakaj pa bi jo sploh morali?

Spanje je seveda samoumevni del našega življenja, saj prespimo skoraj tretjino življenja. Nekateri rabijo več spanca, drugi manj. Tiste, ki po nekih naših kriterijih malo več spijo, hitro označimo za zaspance in lenuhe. Pa mogoče sploh ne spijo preveč, ampak samo dovolj. Odrasli naj bi spali vsaj sedem ur na dan, mlajši in bolni pa tudi devet ur ali več. Kdaj ste nazadnje dobro spali osem ur skupaj? Število ur spanja prilagajamo vsem obveznostim in  zahtevam, ki jih imamo, od dela do skrbi za otroke, kar je povsem logično. Vendar bi velikokrat lahko prihranili čas pri drugih aktivnostih kot pa pri spanju. Razumem, da pri dojenčku svoje spanje prilagajaš glede na njegove potrebe, ampak se mi včasih zdi, da super mamice kar tekmujejo, ko razlagajo kako malo spijo, ampak vseeno izgledajo kot iz škatlice. Slišala sem celo moto, spanje je za šibke. Pa ni le za šibke. Spanje je za vse. HomerIzLazyAzz_couch_potato

Če smo že pri otrocih.. za njih nam je nekaj najbolj samoumevnega, da dovolj spijo. Veliko se ukvarjamo s tem, kako jih uspavati, kako jim zagotoviti čim bolj optimalne pogoje za spanje, beremo jim pravljice, uvajamo rutino pred spanjem… Kaj pa pri sebi?
Za nas pa se nam ne zdi nič takega, če zaspimo pri prižgani televiziji in z eno nogo, ki visi s kavča?

Zakaj je spanje tako pomembno? Ker je nujno potreben proces za preživetje, saj uravnava fiziološke procese:

  • vpliva na izločanje hormonov (melatonin, kortizol, rastni hormon ..),
  • v spanju se izloča nevrodegenerativna substance beta amiloid, ki povzroča degenerativne bolezni možganov, predvsem demenco.
  • S spanjem je povezano energijsko ravnotežje: ponoči energijo kopičimo, da jo lahko čez dan porabljamo.
  • Pri posameznikih s pomanjkanjem ali motnjami spanja se pojavijo presnovne nepravilnosti, največkrat sta to debelost in sladkorna bolezen tipa 2. Glavne mediatorje škodljivih presnovnih učinkov zaradi nezadostnega spanja povezujejo z aktivnostjo nevroendokrinega sistema, kamor spada tudi stresni odziv, ki vpliva na povečan apetit.
  • Pomanjkanje spanja povezujejo tudi z duševnimi boleznimi, kot so depresija, anksioznost in psihoza
  • V spanju se obnavljajo celice telesa in kratkoročni spomin se spreminja v dolgoročnega.

Naše spanje oz. cikle budnosti uravnava t. i. cirkadiani sistem, ki nadzoruje tudi telesne sisteme, ki so odgovorni za sproščanje hormonov, uravnavanje telesne temperature, lakoto ipd. Je tudi razlog, zakaj se ponavadi zbudimo ob približno enakem času, pa čeprav brez budilke. Spanje lahko razdelimo na več stopenj: prve tri, N1, N2 in N3 so čedalje globlje – zadnji rečemo tudi “globoko spanje” (ang. deep sleep) – četrto pa imenujemo tudi REM-faza, saj so zanjo značilni hitri očesni premiki (ang. Rapid Eye Movements). Za enkraten prehod skozi vse štiri faze v povprečju zadostuje od 90 do 100 min.dreamcatcher-wallpaper-1280x800

Bolj kot spanje, so nam ponavadi zanimive sanje. Največ sanjamo v REM fazi. Za to fazo je značilno tudi nepravilno, hitro in plitko dihanje, srčni utrip in krvni tlak počasi naraščata, možganska aktivnost  pa je primerljiva z budnostjo. Freud je rekel, da so sanje kraljevska pot v nezavedno…kaj več o njegovi teoriji in skrivnostnosti sanj pa mogoče kdaj drugič.

Sedaj raje ugasnite računalnik in televizijo, izklopite telefon in se dobro naspite, jutri je sobota.

Instant psihologija

Instant kavo imam zelo rada, instant psihologijo pa malo manj. Kaj mislim z instant  psihologijo? Instant psihologija so zame vsi možni nasveti samooklicanih coachev in gurujev v raznoraznih blogih, člankih in knjigah samopomoči, ki nam obljubljajo kako nam bodo spremenili življenje.

 

Zagotovo ste že  kdaj prebrali ali vsaj naleteli na članek z naslovom: kako postati srečen v petih korakih, kako biti uspešen, kako postati bogat, … Taki naslovi so namreč zelo privlačni in nam vlijejo upanje, ampak imajo le redko nek konkreten učinek.
Pomislite malo… če bi vsi ti nasveti delovali in bi bilo dovolj samo prebrati tak članek ali knjigo ter se držati nasvetov, potem bi bili vsi ljudje srečni, zdravi, uspešni, bogati… Če je tako enostavno, zakaj ima potem 1% ljudi v rokah vse bogastvo?

Čeprav je namen nasvetov ta, da nam pomagajo, nas lahko tudi zelo zmedejo. V knjigah samopomoči je ponavadi opisana neka idealna slika kako bi naj bilo in kaj bi naj počeli, se vedli, itd. Vendar obstaja veliko različnih mnenj inmožnosti kako se nečesa lotiti ali se vesti v določeni situaciji. Ni nujno, da so vsi ti nasveti tudi primerni za vas. Vsak nasvet ki ga kdo da, izhaja z njegove perspektive. Nasvet, ki je zame zame dober in pravilen, ni nujno, da bo tudi za vas.
Z nasveti se na nas lahko posredno vpliva v smislu večje potrošnje: članek z naslovom kako shujšati v dveh mesecih in potem te diskretno zapakiran link popelje na spletno trgovino do rešitve v obliki tablet za hujšanje. Vem(o) pa, da do resnejših sprememb ni bližnjic.

Lahko pa nas vse te knjige tudi spravljajo pod pritisk… kako je obvezno cel čas delati na sebi in spreminjati življenje na bolje. Menim, da je namesto tega bolj pomembno, da se iskreno vprašamo in si pri sebi razjasnimo, če sploh, in zakaj si želimo neko spremembo.
Take vrste blogov, člankov in knjig pa tudi niso čisto nesmiselne, saj nas lahko spodbudijo, da pričnemo ob njih vsaj malo razmišljati o sebi, o svojem življenju, o tem kako si želimo živeti, o tem kaj nam je pomembno, o tem kaj si želimo, če bi radi kaj spremenili…
Zato ne pravim, da je narobe če kdaj kaj takega preberete, le razmisliti moramo kaj sploh rabimo in si želimo, ter se zavedati kaj je za nas realno in izvedljivo. Tudi jaz sem že napisala kako objavo z nasveti, ki so se pri meni izkazali kot dobri in najverjetneje še kako bom. Vendar te nasvete vidim kot predloge in možnosti, ki jih vi sami ovrednotite in presodite – ter najbolj pomembno, pri tem izhajate iz sebe.

Dan duševnega zdravja

 

Geslo letošnjega svetovnega dneva duševnega zdravja (10.oktober) je DOSTOJANSTVO V DUŠEVNEM ZDRAVJU: PSIHOLOŠKA PRVA POMOČ ZA VSE. Svetovna fed
eracija za duševno zdravje in Svetovna zdravstvena organizacija želita z njim prispevati k temu, da bi bila psihološka prva pomoč na razpolago vsem, in sicer ne samo v primeru smrtne nevarnosti, naravnih nesreč, krize ali izrednih razmer, ampak tudi v primeru hujše duševne stiske.

Kdaj sploh govorimo o duševnem zdravju?

WHO definira duševno zdravje kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«.

Duševno zdravje je širok koncept, ki vključuje tako pozitivno duševno zdravje (»positive mental health«), npr. dober odnos do sebe in drugih, uspešno soočanje z izzivi, pozitivno samopodobo, občutek moči in sposobnost soočanja s težavami, kot negativno duševno zdravje (»ill mental health«), npr. duševne bolezni. Kot velja za osnovno opredelitev zdravja, tudi duševno zdravje pomeni mnogo več kot le odsotnost duševne bolezni. Duševno zdravje je bistveno za našo zmožnost percepcije, razumevanje in interpretacije okolja, ki nas obdaja, pa tudi za mišljenje, govor in medsebojno verbalno in neverbalno komunikacijo. Bistveno je tudi za našo sposobnost oblikovanja in vzdrževanja odnosov ter za naše vsakdanje življenje v različnih družbah in kulturah, v katerih živimo. Duševno zdravje se oblikuje v družinah, šolah, na javnih krajih in na delovnih mestih; je rezultat tega, kako nas drugi obravnavajo in kako mi obravnavamo druge in sami sebe.

Na pomen prve psihološke pomoči sem opozorila že lani, ko sem z vami delila TED talk psihologa Guya Wincha.

Vsi vemo nalepiti obliž na krvavečo rano, zelo težko pa najdemo besede za človeka ki je v stiski. “Saj bo bolje” in “vse bo v redu” ne delujeta. Veliko lahko naredimo že z deset minutnim pogovorom v katerem našemu sogovorniku namenjamo vso našo pozornost, smo res tukaj in zdaj ter ga aktivno poslušamo. Ko se z nekom iskreno pogovorimo in se zaupamo, se počutimo veliko bolje. Že sam pogovor sprosti napetost, ki se je nakopičila in počutimo se olajšano.

Ob dnevu duševnega zdravja želim, da bi se trudili  za duševno zdravje ne samo danes, ampak vseh 365 dni v letu.

 

Psihične težave vs. duševne motnje

O duševnem zdravju se še vedno govori z zadržki. Kar verjetno vpliva na to, da v medijih in tudi nasploh prihaja do nepravilnosti pri pisanju oz. govorjenju o duševnem zdravju. Tabuiziranje in negativni predsodki  pa ne pomenijo nič dobrega, saj sta stigmatizacija in diskriminacija dva izmed najpomembnejših dejavnikov, ki ogrožata in zavirata duševno zdravje.

Duševno zdravje je del definicije zdravja, ki ga lahko definiramo kot  »stanje popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja«.

Vsaka psihična stiska namreč še ne pomeni duševne bolezni. 

Psihično dobro počutje oziroma duševno zdravje lahko razumemo kot neke vrste kontinuum. Na eni strani imamo tako duševno zdravje na drugi strani pa duševne motnje. Duševnemu zdravju sledijo zelo blage psihične težave ali skrbi, potem sledijo zmerne težave oziroma psihične stiske, tem pa težje psihične stiske in duševne motnje oz. duševne bolezni.

Posamezniki psihične težave lahko prebrodijo sami ali pa potrebujejo le kratkotrajnejšo pomoč s strani strokovnjaka za psihično zdravje. Večja je stiska, več klinično psihološke oziroma psihoterapevtske ter psihiatrične pomoči posameznik potrebuje. V Sloveniji uporabljamo pri klasifikaciji duševnih motenj Diagnostični in statistični priročnik DSM  in Mednarodno klasifikacijo bolezni MKB-10.

Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik prizadet, njegovo funkcioniranje je slabše, manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme. Šele ko duševno stanje začne ogrožati posameznikovo zdravje ali življenje, lahko rečemo, da gre za duševno  motnjo.