Spregovorimo o depresiji

Danes je 7. april, svetovni dan zdravja, ob katerem posvečamo pozornost prepoznavanju, obravnavi in obvladovanju depresije v vseh življenjskih obdobjih. Depresija je bolezen, ki lahko prizadene vsakogar – otroke, mladostnike, odrasle, ženske med nosečnostjo ali po porodu, starejše …

Pri tem bi radamaxresdefault poudarila, da moramo razlikovati med depresivnostjo in depresijo. V vsakdanjem pogovornem jeziku se pod izrazom depresija znajdejo raznorazni občutki in razpoloženja. Vendar pa se moramo zavedati, da začasne spremembe razpoloženja (potrtost, žalost, občutek nemoči ali krivde, tesnoba,…) še ne pomenijo, da imamo depresijo, ampak gre za depresivno razpoloženje. Nihanje razpoloženja je povsem običajno in vsakdanje, saj je doživljanje in izražanje tako prijetnih kot neprijetnih čustev zelo pomembno. Če nam kdaj ne gre vse po načrtih in smo v tistem trenutku nekoliko obupani, še ne pomeni, da imamo depresijo.

Ko govorimo o depresiji, govorimo namreč o motnji oz. bolezni, ki jo spremlja več značilnih simptomov v razpoloženju, mišljenju in vedenju ter raznovrstni telesni simptomi. Je veliko bolj kompleksna in je lahko blaga, zmerna ali huda  – odvisno od števila, intenzivnosti in trajanja simptomov.

1468445687-depressionZa depresijo sta značilni dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih običajno uživamo, ob tem pa je ovirano tudi naše vsakodnevno delovanje (s težavo poskrbimo za vsakdanja opravila); takšne težave pa trajajo vsaj dva tedna skupaj. Osebe z depresijo se običajno soočajo tudi z izgubo energije, spremembo teka in spanja (spijo in/ali jedo več ali manj kot prej), tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom nevrednosti, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje ali samomor.

Nastane zaradi najrazličnejših razlogov in je posledica prepleta dednosti, zgodnjih izkušenj in okolja.

Pomembno je, da jo kar se da hitro prepoznamo,  ustrezno zdravimo in preprečujemo poslabšanja ter ponovitve. Depresijo zdravimo s psihoterapijo (z različnimi pristopi), z zdravili (antidepresivi) ali s kombinacijo zdravil in psihoterapije.

Letošnje geslo ob svetovnem dnevu the_art_of_conversation_by_rttmsdag-d32q8oc.jpgzdravja opogumlja, da naj spregovorimo o depresiji, saj je mnogokrat ne prepoznamo in posamezniki ne poiščejo ustrezne pomoči. Veliko ljudi ne poišče pomoči tudi zaradi stigme. K destigmatizaciji depresije lahko pripomore odprt pogovor.  Pomembno je, da posameznik, ki se znajde v duševni stiski, o svojih mislih, čustvih in potrebah tudi na glas odkrito spregovori s človekom, ki mu zaupa. To je lahko sorodnik, prijatelj, sodelavec … zdravnik, psiholog, socialni delavec.

Zato  bodimo v medosebnih odnosih pozorni in odprti za ljudi, ki so okrog nas in s katerimi se srečujemo – če vidimo, da je nekdo v stiski, mu pokažimo, da nam je mar in se pogovorimo.

Psihične težave vs. duševne motnje

O duševnem zdravju se še vedno govori z zadržki. Kar verjetno vpliva na to, da v medijih in tudi nasploh prihaja do nepravilnosti pri pisanju oz. govorjenju o duševnem zdravju. Tabuiziranje in negativni predsodki  pa ne pomenijo nič dobrega, saj sta stigmatizacija in diskriminacija dva izmed najpomembnejših dejavnikov, ki ogrožata in zavirata duševno zdravje.

Duševno zdravje je del definicije zdravja, ki ga lahko definiramo kot  »stanje popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja«.

Vsaka psihična stiska namreč še ne pomeni duševne bolezni. 

Psihično dobro počutje oziroma duševno zdravje lahko razumemo kot neke vrste kontinuum. Na eni strani imamo tako duševno zdravje na drugi strani pa duševne motnje. Duševnemu zdravju sledijo zelo blage psihične težave ali skrbi, potem sledijo zmerne težave oziroma psihične stiske, tem pa težje psihične stiske in duševne motnje oz. duševne bolezni.

Posamezniki psihične težave lahko prebrodijo sami ali pa potrebujejo le kratkotrajnejšo pomoč s strani strokovnjaka za psihično zdravje. Večja je stiska, več klinično psihološke oziroma psihoterapevtske ter psihiatrične pomoči posameznik potrebuje. V Sloveniji uporabljamo pri klasifikaciji duševnih motenj Diagnostični in statistični priročnik DSM  in Mednarodno klasifikacijo bolezni MKB-10.

Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik prizadet, njegovo funkcioniranje je slabše, manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme. Šele ko duševno stanje začne ogrožati posameznikovo zdravje ali življenje, lahko rečemo, da gre za duševno  motnjo.

Svetovni dan avtizma

AVTIZEM oz. MOTNJE AVTISTIČNEGA SPEKTRA je vseživljenjska razvojna motnja, za katero so značilne težave na področju govora oz. komunikacije, socialne interakcije in ponavljajoči stereotipni vzorci vedenja.

V Sloveniji je okoli 20.000 oseb z eno izmed motenj avtističnega spektra. Vsako leto naj bi se rodilo okrog 180 novih otrok z avtizmom.

Natančnega vzroka za pojav avtizma raziskovalci še niso odkrili. Raziskave kažejo, da lahko spremembe v razvoju možganov povzročijo kombinacije genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov.

Ljudje z motnjami avtističnega spektra imajo težave na področju verbalne in neverbalne komunikacije. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumejo govor in mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo.

Razpon intelektualnih sposobnosti lahko sega od duševne manjrazvitosti do normalne inteligentnosti.

Pogosto imajo tudi težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih ljudi ter izražanjem svojih čustev. Njihova zmožnost empatije je zmanjšana in lahko delujejo egocentrično. Težko vzpostavijo očesni stik.  Prav tako se npr. lahko smejijo, ko situacija ni primerna, saj imajo težave z zavedanjem socialnih pravil.Featured image

Večina otrok ne razvije domišljijske igre, ampak se igrajo bolj realistično, igra je ponavljajoča in stereotipna (npr. zlaganje v vrsto, odpiranje/zapiranje).

Zdravilo za avtizem ne obstaja, imamo pa vrsto učinkovitih metod, ki omogočajo učenje in razvoj posameznika. V poštev pridejo zgodnja vedenjska in govorna terapija, pri čemer je ključen čimprejšnji začetek terapij. Veliko avtistov ima poleg avtizma diagnosticirano še kakšno drugo težavo ali bolezen, zato je pomembno, da vsakega otroka obravnavamo individualno.