O demenci

K pisanju te objave me je spodbudil članek v Večeru, ki ga močno priporočam v branje. Vsem, ne samo tistim, ki se z demenco srečujete tako ali drugače. Ne bom pisala o tem kaj demenca je, ker mislim, da vsi vsaj malo vemo kaj pomeni. Rada bi opozorila na to, kako se z demenco soočamo, tako v vsakdanjem življenju kot na sistemski ravni.

Dejstvo je, da je to še eno izmed področij v zdravstvu, ki nikakor ni urejeno. Postaviti diagnozo demence, ni težko. Problem je celostna oskrba dementnih bolnikov, ki potrebujejo le ustrezno nego, 2d13c1b4b55fa670fa5e97d24f0e0261pomoč in nekoga, ki jim bo to zagotavljal. Spoštljivo, dostojno in prijazno. Oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in domovi za ostarele ne morejo sami celostno poskrbeti za vse dementne bolnike. Njihove kapacitete so omejene in imajo premalo zaposlenih za oskrbo bolnikov z demenco.
Dejstvo je tudi, da se bolniki z demenc med sabo zelo razlikujejo. So na različnih stopnjah, od tistih, ki potrebujejo zgolj delno pomoč pa do bolnikov za katerih je potrebno storiti praktično vse.
Zato bi potrebovali organizirano mrežo ustanov, ki bi poskrbele za celovito oskrbo: od zdravljenja do ustrezne diagnostike, od pomoči na domu do spominskih klinik, kot so v tujini.

20180127_143502.jpg

Dolgo sem vedela, da demenca obstaja, vsaj približno sem vedela kaj pomeni, ampak bila je tam zunaj, dogajala se je drugim, daleč vstran. Dokler ni potrkala na moja vrata oz. dokler ni prizadela moje babice. S tem, ko je demenca doletela njo, je doletela tudi vse nas okrog nje. Težko je izbrati prave besede s katerimi bi opisala kaj pomeni demenca v realnem življenju.
Lahko se sicer delam, da ne obstaja, ker moja babica pri 83. letih izgleda kot pred desetimi leti. Vendar se tega, kako propadajo njeni možgani, ne vidi navzven.
V januarju je praznovala svoj rojstni dan, obiskala sem jo in ji nesla šopek tulipanov kot vedno. Ni vedela, zakaj sem ji prinesla tulipane, ker je pozabila na svoj rojstni dan. Ko mi je tretjič v roku deset minut postavila isto vprašanje, sem ji tretjič isto odgovorila. V takih trenutkih se spomnim, da je demenca cel čas tu, med nama. Dobro, da premore še kanček humorja in reče, da si zapomni samo neumne stvari, pametne pa pozabi. Pa se potem temu skupaj nasmejiva in sva srečni. Strah pa me je trenutka, ko ne bo več vedela, kdo sem.

Prijaznost

Včeraj je bil svetovni dan prijaznosti. Prijaznost ima po mojem mnenju zelo oguljena in zlorabljen pomen. Zdi se mi celo, da veliko ljudi vidi prijaznost kot slabost. Prijaznost niso polna usta lepih besed. Prijaznost so majhna naključna dejanja, zaradi katerih se dobro počutijo drugi, hkrati pa se dobro počutimo tudi sami.

Za mene je prijaznost kot oblačilo, ki si ga oblečem vsaki dan. Nisem prijazna samo takrat ko je to potrebno oz imam neke koristi od tega. Nisem prijazna, ker želim biti všečna ali ugajati drugim. Taka sem in drugače ne znam, niti nočem. Verjamem, da se s prijaznostjo tudi nekam pride. To dokazujejo ljudje, ki so prav tako prijazni. Zato bom ostala ista, prijazna.

Zakaj ne bi bili prijazni, če nas to nič ne stane?

Hkrati pa nam lahko tudi koristi – teh pet koristi spodaj je izpostavil biokemik David Hamilton:

 

  • Prijaznost osrečuje. Ko naredimo nekaj lepega za drugo20171112_132527.jpg osebo, se počutimo dobro, ker globoko v sebi vemo, da je prav, da smo to naredili. Še več, v naših možganih se tvori “hormon sreče”, dopamin, nekakšna naravna droga, zaradi katere se dobro počutimo.
  • Prijaznost je dobra za srce. Čustvena toplina sprošča oksitocin, “hormon crkljanja”, ki razširi krvne žile, kar zniža krvni tlak in znižuje nivoje stresa, kar je dobro za vaše srce.
  • Prijaznost upočasnjuje staranje. Oksiotcin namreč znižuje število prostih radikalov in vnetij v kardiovaskularnem sistemu – ključnih dejavnikov, ki prispevata k staranju.
  • Prijaznost izboljša naše odnose. Zmanjša čustveno odtujenost, saj se takrat, ko smo prijazni, počutimo bolj povezane z ostalimi. To izvira iz časa naših prednikov, ki so nujno morali sodelovati, če so želeli preživeti.
  • Prijaznost je nalezljiva. Kot da bi valovala – če si prijazen to navdihne druge, da so tudi oni prijazni, kar spet valovi dalje.

Narava

Paradoks modernega časa… ljudje smo veliko bolj veseli in srečni zunaj, v naravi, kot pa notri, v naših hišah in stanovanjih, pa kljub temu v naravi preživimo zelo malo časa.

IMG_20170513_192614_212

IMG_20160518_201846

Pozitivne učinke preživljanja časa v naravi so ugotovili v več študijah. Na Japonskem so celo v eni izmed njih ugotavljali, če je razlika med sprehodom v gozdu in sprehodom po parku v mesti. Merili so različne pokazatelje povezane s stresom. Ugotovili so, da ima sprehod v gozdu pomemben pozitiven učinek saj zmanjšuje nivo kortizola, našega stresnega hormona, zmanjša aktivnost simpatičnega živčnega sistema ter zmanjšuje krvni tlak in srčni utrip. Poleg teh učinkov pa preživljanje časa v naravi lahko poveča našo ustvarjalnost in zbistri naše misli. Po domače; narava umiri naše preveč stimulirane možgane, sproščeni možgani pa funkcionirajo bolje. Poleg vseh teh dokazov in študij pa izhajajmo tudi iz lastnih izkušenj. Kje se počutimo bolje, na stolu pred računalnikom ali na sprehodu ob reki?

IMG_20170514_195851_567

 

Menim, da narava lahko pomembno vpliva na to, kako razmišljamo in kako se počutimo, zato želim, da se večkrat izgubimo v naravi in se tam tudi najdemo.

Spati ali ne spati

… sploh ni vprašanje. Pravilen odgovor je spati.

Danes je svetovni dan spanja, ki ga obeležujemo vsako leto v petek,preden nastopi pomlad. Te objave pa ne pišem samo zato, ampak ker opažam, da večina ljudi spanju ne posveča veliko pozornosti. Verjetno kdo pomisli, zakaj pa bi jo sploh morali?

Spanje je seveda samoumevni del našega življenja, saj prespimo skoraj tretjino življenja. Nekateri rabijo več spanca, drugi manj. Tiste, ki po nekih naših kriterijih malo več spijo, hitro označimo za zaspance in lenuhe. Pa mogoče sploh ne spijo preveč, ampak samo dovolj. Odrasli naj bi spali vsaj sedem ur na dan, mlajši in bolni pa tudi devet ur ali več. Kdaj ste nazadnje dobro spali osem ur skupaj? Število ur spanja prilagajamo vsem obveznostim in  zahtevam, ki jih imamo, od dela do skrbi za otroke, kar je povsem logično. Vendar bi velikokrat lahko prihranili čas pri drugih aktivnostih kot pa pri spanju. Razumem, da pri dojenčku svoje spanje prilagajaš glede na njegove potrebe, ampak se mi včasih zdi, da super mamice kar tekmujejo, ko razlagajo kako malo spijo, ampak vseeno izgledajo kot iz škatlice. Slišala sem celo moto, spanje je za šibke. Pa ni le za šibke. Spanje je za vse. HomerIzLazyAzz_couch_potato

Če smo že pri otrocih.. za njih nam je nekaj najbolj samoumevnega, da dovolj spijo. Veliko se ukvarjamo s tem, kako jih uspavati, kako jim zagotoviti čim bolj optimalne pogoje za spanje, beremo jim pravljice, uvajamo rutino pred spanjem… Kaj pa pri sebi?
Za nas pa se nam ne zdi nič takega, če zaspimo pri prižgani televiziji in z eno nogo, ki visi s kavča?

Zakaj je spanje tako pomembno? Ker je nujno potreben proces za preživetje, saj uravnava fiziološke procese:

  • vpliva na izločanje hormonov (melatonin, kortizol, rastni hormon ..),
  • v spanju se izloča nevrodegenerativna substance beta amiloid, ki povzroča degenerativne bolezni možganov, predvsem demenco.
  • S spanjem je povezano energijsko ravnotežje: ponoči energijo kopičimo, da jo lahko čez dan porabljamo.
  • Pri posameznikih s pomanjkanjem ali motnjami spanja se pojavijo presnovne nepravilnosti, največkrat sta to debelost in sladkorna bolezen tipa 2. Glavne mediatorje škodljivih presnovnih učinkov zaradi nezadostnega spanja povezujejo z aktivnostjo nevroendokrinega sistema, kamor spada tudi stresni odziv, ki vpliva na povečan apetit.
  • Pomanjkanje spanja povezujejo tudi z duševnimi boleznimi, kot so depresija, anksioznost in psihoza
  • V spanju se obnavljajo celice telesa in kratkoročni spomin se spreminja v dolgoročnega.

Naše spanje oz. cikle budnosti uravnava t. i. cirkadiani sistem, ki nadzoruje tudi telesne sisteme, ki so odgovorni za sproščanje hormonov, uravnavanje telesne temperature, lakoto ipd. Je tudi razlog, zakaj se ponavadi zbudimo ob približno enakem času, pa čeprav brez budilke. Spanje lahko razdelimo na več stopenj: prve tri, N1, N2 in N3 so čedalje globlje – zadnji rečemo tudi “globoko spanje” (ang. deep sleep) – četrto pa imenujemo tudi REM-faza, saj so zanjo značilni hitri očesni premiki (ang. Rapid Eye Movements). Za enkraten prehod skozi vse štiri faze v povprečju zadostuje od 90 do 100 min.dreamcatcher-wallpaper-1280x800

Bolj kot spanje, so nam ponavadi zanimive sanje. Največ sanjamo v REM fazi. Za to fazo je značilno tudi nepravilno, hitro in plitko dihanje, srčni utrip in krvni tlak počasi naraščata, možganska aktivnost  pa je primerljiva z budnostjo. Freud je rekel, da so sanje kraljevska pot v nezavedno…kaj več o njegovi teoriji in skrivnostnosti sanj pa mogoče kdaj drugič.

Sedaj raje ugasnite računalnik in televizijo, izklopite telefon in se dobro naspite, jutri je sobota.

Srečno in zdravo leto 2017

V prejšnji objavi sem vam v novem letu zaželela veliko napak. Ker se to malo kontroverzno sliši in ker velikokrat ob stisku rok ni časa za daljšo razlago voščila, sem standardno, kratko in jedrnato, želela vsem srečno in zdravo novo leto.

Srečno in zdravo pa ni samo od sebe, ampak se moramo za to tudi malo potruditi.

Zdravnica nisem, zato težko izdam  recept za zdravje (sploh, ker mi ob pisanju te objave delajo družbo robčki, čaj z medom in aspirin plus c).
Sem pa psihologinja, zato bom z vami delila 4 rituale,  objavljene v reviji Time, ki bi naj (glede na rezultate raziskav nevroznanstvenikov) pripomogli k temu, da boste bolj srečni.

1. Bodite hvaležni

Antidepresivi ali “tabletke sreče” delujejo tako, da vplivajo na hormonsko ravnovesje v naših možganih. Na ravnovesje naših hormonov pa lahko
vplivamo tudi tako, da smo hvaležni, saj se nam s tem zviša nivo serotonina. Ko razmišljamo o stvareh za katere smo hvaležni, se osredotočamo na pozitivne vidike našega življenja. S tem ko smo hvaležni, niso srečni samo naši možgani, ampak ima lahko to tudi pozitiven učinek na naše odnose – večkrat se lahko zahvalimo bližnjim oz. tistim, ki nam veliko pomenijo.
Seveda smo včasih res na tleh in se nam zdi, da v našem življenju ni ničesar za kar bi bili hvaležni. Ampak to nas ne sme odvrniti od tega, da bi razmišljali o tem, saj je ravno proces – iskanje stvari za katere smo hvaležni, tisti, ki je pomemben.

2. Poimenujte svoja čustva

Veste, da se počutite slabo. Ampak kako slabo? Poimenujte ta slabo. Je to žalost? Jeza? Zaskrbljenost?
Zavestno prepoznavanje čustev namreč lahko zmanjša njihove neprijetne učinke, saj vemo, da potlačevanje naših čustev ni dobro. Da bi zmanjšali fizične odzive pri doživljanju čustev, je dovolj, če uporabimo par besed, da opišem to čustvo.. lahko je to metafora ali poenostavljen opis izkušnje. S tem namreč aktiviramo določene procese v možganih, ki vplivajo na zmanjšanje delovanja predelov, ki so “odgovorni” za doživljanje neprijetnih čustev.

3. Sprejemajte odločitve

Ste že kdaj sprejeli neko odločitev in se potem počutili, kot da se vam je odvalil kamen od srca? To sploh ni naključje, saj je podlaga v možganih. Odločanje vključuje oblikovanje želja in postavljanje ciljev – kar je del  možganskih procesov, ki vplivajo na pozitivne občutke, hkrati pa vplivajo tudi na zmanjšanje skrbi in anksioznosti.
S tem, ko sprejemamo odločitve, se spremeni dojemanje sveta – spoznamo, da smo sposobni najti rešitev za naše težave in se na tak način tudi pomirimo.
Odločanje pa je seveda zahteven proces. Kakšne odločitve bi naj sprejemali?
Sprejemajte dovolj dobre odločitve. Ne smemo se truditi le za 100% najboljšo odločitev. Vsi vemo, da je stremenje za popolnostjo lahko zelo stresno. Želja po tem, da bi bili popolni, preplavi naše možgane s čustvi in lahko povzroči občutek, da je to izven našega nadzora. Ko pa sprejmemo odločitev, se naši možgani počutijo, kot da imamo kontrolo. Občutek, da imaš kontrolo nad nečim, pa zmanjša stres, hkrati pa tudi poveča užitek.

4. Dotikajte se

Odnosi so zelo pomembni pri doživljanju sreče. Rabimo ljubezen, sprejemanje in razumevanje drugih. Če tega ni, je lahko zelo boleče.
V eni od raziskav so ugotovili, da pet objemov na dan, v štirih tednih, lahko zelo poveča naše doživljanje sreče. Pri objemu, še posebej dlje trajajočem, se sprošča nevrotransmiter in hormon oksitocin, ki je znan kot “hormon ljubezni”, saj povzroča navezanost, sproščenost, umirjenost… Ena od primarnih poti za sproščanje oksitocina je
namreč dotik. Seveda ni vedno primerno, da se dotikamo ljudi okrog nas, ampak manjši dotiki, kot so stisk roke, trepljaj so čisto sprejemljivi.
Če nimate nikogar s kom bi se lahko objeli, pojdite na masažo. Pokazalo se je namreč, da masaža poveča nivo serotonina za 30%. Prav tako masaža lahko pomaga pri zniževanju stresnih hormonov in povečevanju nivoja dopamina.

Na koncu lahko ugotovimo, da je vse medsebojno povezano. Hvaležnost izboljša spanec. Dober spanec zmanjšuje bolečine. Manj bolečin izboljša razpoloženje. Izboljšano razpoloženje zmanjša anksioznost, kar izboljša naš fokus in načrtovanje. Osredotočenost in načrtovanje nam pomagata pri odločanju. Sprejemanje odločitev zmanjšuje zaskrbljenost in izboljša zadovoljstvo. Ko smo zadovoljni vidimo v našem življenju več vsega, za kar smo hvaležni, kar spet povzroči spiralno delovanje. Zadovoljstvo verjetno vpliva tudi na motivacijo za druženje in rekreacijo, kar nas spet dela bolj srečne.

Teden možganov

Moja zadnja objava se lepo povezuje z današnjo. 🙂 Gledamo z očmi, a vidimo z možgani.
Zakulisje pogleda je tema letošnjega Tedna možganov.

Teden možganov (Brain Awareness Week) je mednarodna akcija, ki se odvija tretji teden v marcu in med katero vsako leto organizacije širom sveta pripravijo številne izobraževalne dogodke, katerih namen je osveščanje laične in strokovne javnosti o osebnih in družbenih koristih raziskovanja živčevja.Featured image

SiNAPSA, Slovensko društvo za nevroznanost, s pomočjo drugih organizacij in posameznikov v tem tednu organizira številna predavanja, delavnice, oglede filmov s komentarjem …
Največ dogodkov je v Ljubljani, se pa številna predavanja odvijajo tudi v drugih krajih po Sloveniji.

Več na spletni strani sinapsa.org, kjer so na voljo tudi različne novice in članki.

Zelo priporočam obisk kakega dogodka. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega. 😉

Dr. Simon Brezovar o možganih s pomočjo filmov

Psiholog dr. Simon Brezovar razblinja mite o možganih tudi s pomočjo filmov. Super intervju!

Simon Brezovar je doktor znanosti s področja eksperimentalne psihologije. Zaposlen je na Nevrološki kliniki, kjer se ukvarja predvsem z nevrodegenerativnimi boleznimi.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/stevilke/174320105

http://www.rtvslo.si/stevilke/simon-brezovar-filmi-lahko-odpirajo-eticna-vprasanja/358544

Featured image