Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

20180923_221033

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Prijaznost

Včeraj je bil svetovni dan prijaznosti. Prijaznost ima po mojem mnenju zelo oguljena in zlorabljen pomen. Zdi se mi celo, da veliko ljudi vidi prijaznost kot slabost. Prijaznost niso polna usta lepih besed. Prijaznost so majhna naključna dejanja, zaradi katerih se dobro počutijo drugi, hkrati pa se dobro počutimo tudi sami.

Za mene je prijaznost kot oblačilo, ki si ga oblečem vsaki dan. Nisem prijazna samo takrat ko je to potrebno oz imam neke koristi od tega. Nisem prijazna, ker želim biti všečna ali ugajati drugim. Taka sem in drugače ne znam, niti nočem. Verjamem, da se s prijaznostjo tudi nekam pride. To dokazujejo ljudje, ki so prav tako prijazni. Zato bom ostala ista, prijazna.

Zakaj ne bi bili prijazni, če nas to nič ne stane?

Hkrati pa nam lahko tudi koristi – teh pet koristi spodaj je izpostavil biokemik David Hamilton:

 

  • Prijaznost osrečuje. Ko naredimo nekaj lepega za drugo20171112_132527.jpg osebo, se počutimo dobro, ker globoko v sebi vemo, da je prav, da smo to naredili. Še več, v naših možganih se tvori “hormon sreče”, dopamin, nekakšna naravna droga, zaradi katere se dobro počutimo.
  • Prijaznost je dobra za srce. Čustvena toplina sprošča oksitocin, “hormon crkljanja”, ki razširi krvne žile, kar zniža krvni tlak in znižuje nivoje stresa, kar je dobro za vaše srce.
  • Prijaznost upočasnjuje staranje. Oksiotcin namreč znižuje število prostih radikalov in vnetij v kardiovaskularnem sistemu – ključnih dejavnikov, ki prispevata k staranju.
  • Prijaznost izboljša naše odnose. Zmanjša čustveno odtujenost, saj se takrat, ko smo prijazni, počutimo bolj povezane z ostalimi. To izvira iz časa naših prednikov, ki so nujno morali sodelovati, če so želeli preživeti.
  • Prijaznost je nalezljiva. Kot da bi valovala – če si prijazen to navdihne druge, da so tudi oni prijazni, kar spet valovi dalje.

Popoln partner ne obstaja

Vsi vemo kakšen je romantičen ideal … princ na belem konju in živela sta srečno do konca svoji dni. Lepo je živeti v prepričanju, da bomo en dan našli nekoga, sorodno dušo, s katero bo naše življenje lažje, ki nas bo popolnoma razumela. Če živimo  s tem prepričanjem, nam to lahko prinese predvsem težave. (Pre)visoka pričakovanja lahko pomembno vplivajo na naš občutek zadovoljstva in sreče. Že Sokrat je rekel, da tisto kar nas najbolj zmede, je slika v naši glavi, kako bi naj bilo.

20170909_100921

Slej ko prej pride v zvezi do prepira, ko ugotovimo, da naš partner oz. partnerka le ni tako popoln, kot smo si mislili, da je. Hkrati pa lahko tudi v nas vzbudi neprijetna čustva. Ne glede na to, kako dobro smo izbrali naše življenjske sopotnike, bodo delali napake. Ker vsi delamo napake. Pa če je to shranjeno čokoladno mleko v kopalnici, pozabljena obletnica ali nepravilno ločeni odpadki.
Tudi če je lepo verjeti, da smo ljudje po svoji naravi dobri, je dejstvo, da smo vsi lahko tudi slabi, pokvarjeni, nesramni, da grešimo in da delamo napake. Nasprotno, za otroke velikokrat rečemo, kako so nedolžni in nepokvarjeni, pa vsi vemo, da so včasih “nemogoči”. Takrat iščemo izgovore: utrujen je, zaspan je, lačen je, preveč silimo vanj …
Kaj pa pri partnerju oz. partnerki?
Takrat pa namesto, da bi ga potolažili ali poiskali možne razloge zakaj je tako nemogoč, smo jezni in se gremo tihe maše ali napadamo s standardnimi “kako si lahko spet zaje****”.

In kaj ima to z ljubeznijo?
Zame je ljubezen to, da si odpustimo napake in sprejmemo tudi ne tako lepe vidike našega partnerja. Če sprejmemo oz. se zavedamo tega, da je vsak od nas le človek, ki ni popoln, bo verjetno veliko lažje shajati s partnerjem (in ločevati odpadke tudi).

Dan žena, ljubezen in zašvicane majice

Ta objava me je čakala nedokončana že od osmega marca, torej dneva žena. Dneva, ko bi se naj vse vrtelo okrog žensk. Podobno kot sem že pisala za valentinovo, ne maram take vrste praznikov, ko se nekaj mora, ker nočem, da se moški do mene lepo obnaša oz. mi izkazuje pozornost samo zato, ker je dan žena. Več mi pomeni, če me vsak dan spoštuje kot žensko, se do mene lepo obnaša, pomije posodo za sabo in pospravlja umazana oblačila v koš za perilo.

No, da se vrnem nazaj, zakaj sem sploh pričela s pisanjem te objave. Za letošnji dan žena, mi je moj moški pokazal, da moški so pač moški in ženske smo ženske. Ko sem prišla domov, me je za darilo ob osmem marcu čakala gora umazane posode (za katero je obljubil, da jo bo pomil), razmetana postelja (on vstane za mano,  logično, da jo pospravi on, mar ne?) in vsaj tri kratke majice, vsaka na svojem posebnem mestu v stanovanju (npr. pod posteljo ali v kuhinji na stolu), ki jih, pazi to, vse še nujno potrebuje in niso za pranje, tudi če so bile že konkretno zašvicane. Mimogrede, zelo kvalitetne in ugodne majice lahko dobite na spletni strani habeco.si, Habeco promocijska in poslovna darila.
Kot ženski, mi je seveda v tistem trenutku, ko sem vstopila v stanovanje in videla to razdejanje, pulz narasel in že sem imela pripravljen govor – kaj se vendar greš, danes je osmi marec, ti pa me pričakaš tako?!!
Ampak do ženskega monologa ni prišlo… ker sem se zavedla, da v tistem trenutku sama izberem svoje vedenje: ali ga nahrulim ali pa sprejmem šopek, ki me je čakal na mizi. Ker vedno obstajata dve plati zgodbe, kar se nam ženskam zdi najbolj pomembno na svetu, oni sploh opazijo ne. Menim, da se moramo zavedati, da smo si različni in da s tem ni nič narobe, ampak je ravno to tisto, kar dela naše odnose zanimive. Kako bi bilo, če bi se vsi vedli tako kot treba in delali to kar si drugi želijo … niti za skregati se ne bi imeli okrog česa. Tudi moji priljubljeni S.A.R.S. pojejo: “I šta bi mi da žena nema, šta bi mi bez tih problema?”

Ker v zvezah ni vedno vse lepo, super in prav. Tako, kot ne moremo biti vedno veseli in dobre volje, so tudi v zvezi svetli in temni trenutki. So prepiri in grde besede. So očitki in zgovorne tišine.  Ampak če imaš nekoga rad in verjameš v zvezo, se je vredno truditi. Vsak dan znova, ne samo za dan žena ali dan mučenikov.

Valentinovo

Nisem za Valentinovo.
Nočem ravno danes iti na fensi večerjo in objaviti selfieja s hashtagi o ljubezni in sreči.
Ne maram neizvirnih daril, ki se mi vsiljujejo na vsakem koraku, v reklamah in v trgovinah.
Niti mi ni všeč oguljena fraza, da naj bo valentinovo vsak dan. Ker ni. Ker so v ljubezni tudi slabi dnevi. Ker so tudi jeza, razočaranje in žalost. Ker so tudi prepiri in umazane nogavice poleg postelje.
Ne bi mi bilo všeč, če bi ravno danes dobila rdeče vrtnice, ker je danes pač valentinovo in nekaj moraš podariti. Rdeče vrtnice želim dobiti, ko mi nekdo sam želi na tak način pokazati, da mu nekaj pomenim- pa če je to 15. maja ali 2. septembra ali kadarkoli pač.
Ljubezen ne rabiti omejena z datumi, ker nima meja in se ne da zapakirati -posebej ne v rdeč plišasti pojšter v obliki  srčka.

December

December je tukaj, lučke so se že prižgale, zaključki so v polnem teku in nakupovalna središča so polna. Trgovci nas na december in prihod dobrih mož, ki nosijo darila, opozarjajo tako ali tako že par mesecev. Obdarovanje med prazniki je tradicija oz. navada, ki vztraja že dolgo časa. Ideja, da obdarimo tiste, ki nam nekaj pomenijo ter jim s tem sporočamo, da jih imamo radi, je seveda lepa.  Vendar pa se je sčasoma spremenil sam namen … ki je po mojem mnenju v današnjem času bolj na nakupovanju kot na
obdarovanju.
Nakupovanje v prazničnem času, pa nam lahko povzroči tudi kakšen dodaten siv las na glavi … Pomislite na polna parkirišča, vse povsod gneča, tisoč in eno vprašanje: Komu kupiti? Kaj kupiti? Kje kupiti? Kdaj kupiti? Koliko potrošiti? …
Pri tem se mi poraja vprašanje, ali res moramo nekaj kupiti, da lahko  podarimo in osrečimo drug drugega?
Mislim, da ne. Zakaj tako mislim?  Na Harvardski univerzi so opravili dolgotrajno študijo katere glavni cilj je bil ugotoviti, kaj dela ljudi srečne in zdrave. Odgovor je skozi vsa leta preučevanja enoznačen: srečne in zdrave nas ohranjajo dobri odnosi.
Ugotovili so tri ključne stvari:

  • Povezanost z ljudmi okrog nas, je za nas resnično dobra, saj osamljenost ubija. Ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo so bolj srečni, bolj fizično zdravi in živijo dlje kot ljudje, ki niso tako povezani z drugimi. Doživljanje samote je »strupeno«, saj so ljudje, ki so bolj izolirani kot si želijo, manj srečni, njihovo zdravje upade prej, prej upade delovanje možganov in živijo krajše življenje, kot ljudje, ki niso osamljeni.
  • Ni pomembno koliko prijateljev imamo ali če smo ali nismo v partnerskem odnosu, ampak je kvaliteta naših odnosov tista, ki šteje. Dobri, topli in tesni odnosi lahko delujejo varovalno in nas varujejo tudi pred nekaterimi tegobami staranja. Pokazalo se je, da je življenje z veliko konflikti resnično slabo za naše zdravje. Ni bila raven holesterola tista, ki je napovedala kako srečen in zdrav bo osemdesetletnik, ampak to, kako zadovoljen je v svojih odnosih. Ljudje, ki so bili pri 50 letih najbolj zadovoljni v svojih odnosih, so bili pri 80 letih tudi najbolj zdravi.
  • Dobri odnosi ne ščitijo samo naših teles, ampak ščitijo tudi naše možgane. Povezanost z drugim deluje zaščitno za osebi v odnosu, saj oba lahko čutita, da se v stiski lahko zaneseta drug na drugega. Seveda ni potrebno, da so odnosi ves čas enostavni in brez nesporazumov.. Lahko se z osebo sporečemo, ampak imamo še vedno občutek, da se lahko zanesemo nanjo v težkih časih.

Dobri in tesni odnosi so dobri za naše zdravje in dobro počutje je modrost, ki je tako stara kot svet. Tega se velikokrat ne zavedamo, saj smo navajeni na hitre rešitve, da takoj dobimo nekaj, da se počutimo bolje in smo zadovoljni. Družinske in prijateljske vezi pa so včasih neurejene in komplicirane, potrebno se je truditi in jih negovati, kar je lahko zelo težko delo – je tudi vseživljenjsko in se nikoli ne konča.
Lahko pa je tudi čisto preprosto in enostavno: namesto gledanja televizije lahko greste z bližnjim na skupni sprehod v gozd po mah ali igrate družabne igre, lahko skupaj pečete piškote, obiščete stare starše, povabite prijatelja ali prijateljico na kavo, navežete stik s kom, ki ga niste slišali že dlje časa …
Zato namesto daril v decembru podarimo sebe – svoj čas in pozornost, iskren pogovor, objem, topel stisk dlani … Bodimo prisotni tukaj in zdaj, imejmo se lepo z ljudmi, ki so nam blizu.

Mnenje drugih

Ko nekdo reče, da mu je vseeno kaj si drugi mislijo o njem oz. njej, sem vedno malo skeptična. Menim, da nihče od nas ni čisto brez teh skrbi. Res je, da te skrbi niso tako prisotne kot so npr. v mladostništvu, ko imamo cel čas občutek, kot da smo na odru in vsi gledajo ter govorijo samo o nas. Dvomim, da se kasneje, ko smo odrasli, lahko popolnoma znebimo teh skrbi. Ne gre toliko za skrbi v polnem pomenu besede, ampak to, da nam je pomembno kaj si drugi mislijo o nas. Vsak od nas  želi, da bi “izgledal” dobro v očeh drugi, vsak si želi biti cenjen, razumljen in spoštovan. Zato verjetno vsaj tu in tam pomislimo, kaj si  drugi mislijo o nas.. me imajo za dobro osebo? 

Nenehna skrb, da bi v očeh drugih izgledali dobro, pa lahko povzroči veliko “trpljenja” v našem  vsakdanjem življenju. Skrbi nas, če smo pravilno oblečeni, kakšna je naša postava, kakšni so naši lasje (ali pomanjkanje las), če bo kdo opazil naš novi avto, če se bo kdo smejal našemu pisanju, če bo kdo lajkal naše slike ali objave na Fb… vse te majhne vsakodnevne skrbi pa jemljejo toliko naše energije.

Vendar je dejstvo, da ne moremo kar pozabiti na vse te naše misli oz. skrbi, ki se nam vsakodnevno pojavljajo. Lahko rečemo sami sebi, da mnenje drugih ni pomembno ali da nihče posebej ne razmišlja o nas, ampak to ne bo ustavilo naših možganov, da ne bi še naprej “skrbeli”.

Torej, kaj pa lahko storimo?

Veliko je že, če se zavedamo tega kar sem do sedaj napisala. Da se zavedamo, da te skrbi in strahovi niso dejstva,  ampak si jih lahko predstavljamo kot jutranje meglice, ki se pojavijo in potem tudi izginejo. Samo gledamo jih, ne pripisujemo pa jim nekega pomena. Lahko pomislimo tudi kaj je za temi mislimi: sem vredna oseba, z dobrimi nameni, ki si samo želi biti ljubljena in cenjena. Ne glede na to, kar si ostali mislijo o nas, smo vedno tudi sami s sabo in naša vrednost je zmeraj z nami.