Valentinovo

Nisem za Valentinovo.
Nočem ravno danes iti na fensi večerjo in objaviti selfieja s hashtagi o ljubezni in sreči.
Ne maram neizvirnih daril, ki se mi vsiljujejo na vsakem koraku, v reklamah in v trgovinah.
Niti mi ni všeč oguljena fraza, da naj bo valentinovo vsak dan. Ker ni. Ker so v ljubezni tudi slabi dnevi. Ker so tudi jeza, razočaranje in žalost. Ker so tudi prepiri in umazane nogavice poleg postelje.
Ne bi mi bilo všeč, če bi ravno danes dobila rdeče vrtnice, ker je danes pač valentinovo in nekaj moraš podariti. Rdeče vrtnice želim dobiti, ko mi nekdo sam želi na tak način pokazati, da mu nekaj pomenim- pa če je to 15. maja ali 2. septembra ali kadarkoli pač.
Ljubezen ne rabiti omejena z datumi, ker nima meja in se ne da zapakirati -posebej ne v rdeč plišasti pojšter v obliki  srčka.

December

December je tukaj, lučke so se že prižgale, zaključki so v polnem teku in nakupovalna središča so polna. Trgovci nas na december in prihod dobrih mož, ki nosijo darila, opozarjajo tako ali tako že par mesecev. Obdarovanje med prazniki je tradicija oz. navada, ki vztraja že dolgo časa. Ideja, da obdarimo tiste, ki nam nekaj pomenijo ter jim s tem sporočamo, da jih imamo radi, je seveda lepa.  Vendar pa se je sčasoma spremenil sam namen … ki je po mojem mnenju v današnjem času bolj na nakupovanju kot na
obdarovanju.
Nakupovanje v prazničnem času, pa nam lahko povzroči tudi kakšen dodaten siv las na glavi … Pomislite na polna parkirišča, vse povsod gneča, tisoč in eno vprašanje: Komu kupiti? Kaj kupiti? Kje kupiti? Kdaj kupiti? Koliko potrošiti? …
Pri tem se mi poraja vprašanje, ali res moramo nekaj kupiti, da lahko  podarimo in osrečimo drug drugega?
Mislim, da ne. Zakaj tako mislim?  Na Harvardski univerzi so opravili dolgotrajno študijo katere glavni cilj je bil ugotoviti, kaj dela ljudi srečne in zdrave. Odgovor je skozi vsa leta preučevanja enoznačen: srečne in zdrave nas ohranjajo dobri odnosi.
Ugotovili so tri ključne stvari:

  • Povezanost z ljudmi okrog nas, je za nas resnično dobra, saj osamljenost ubija. Ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo so bolj srečni, bolj fizično zdravi in živijo dlje kot ljudje, ki niso tako povezani z drugimi. Doživljanje samote je »strupeno«, saj so ljudje, ki so bolj izolirani kot si želijo, manj srečni, njihovo zdravje upade prej, prej upade delovanje možganov in živijo krajše življenje, kot ljudje, ki niso osamljeni.
  • Ni pomembno koliko prijateljev imamo ali če smo ali nismo v partnerskem odnosu, ampak je kvaliteta naših odnosov tista, ki šteje. Dobri, topli in tesni odnosi lahko delujejo varovalno in nas varujejo tudi pred nekaterimi tegobami staranja. Pokazalo se je, da je življenje z veliko konflikti resnično slabo za naše zdravje. Ni bila raven holesterola tista, ki je napovedala kako srečen in zdrav bo osemdesetletnik, ampak to, kako zadovoljen je v svojih odnosih. Ljudje, ki so bili pri 50 letih najbolj zadovoljni v svojih odnosih, so bili pri 80 letih tudi najbolj zdravi.
  • Dobri odnosi ne ščitijo samo naših teles, ampak ščitijo tudi naše možgane. Povezanost z drugim deluje zaščitno za osebi v odnosu, saj oba lahko čutita, da se v stiski lahko zaneseta drug na drugega. Seveda ni potrebno, da so odnosi ves čas enostavni in brez nesporazumov.. Lahko se z osebo sporečemo, ampak imamo še vedno občutek, da se lahko zanesemo nanjo v težkih časih.

Dobri in tesni odnosi so dobri za naše zdravje in dobro počutje je modrost, ki je tako stara kot svet. Tega se velikokrat ne zavedamo, saj smo navajeni na hitre rešitve, da takoj dobimo nekaj, da se počutimo bolje in smo zadovoljni. Družinske in prijateljske vezi pa so včasih neurejene in komplicirane, potrebno se je truditi in jih negovati, kar je lahko zelo težko delo – je tudi vseživljenjsko in se nikoli ne konča.
Lahko pa je tudi čisto preprosto in enostavno: namesto gledanja televizije lahko greste z bližnjim na skupni sprehod v gozd po mah ali igrate družabne igre, lahko skupaj pečete piškote, obiščete stare starše, povabite prijatelja ali prijateljico na kavo, navežete stik s kom, ki ga niste slišali že dlje časa …
Zato namesto daril v decembru podarimo sebe – svoj čas in pozornost, iskren pogovor, objem, topel stisk dlani … Bodimo prisotni tukaj in zdaj, imejmo se lepo z ljudmi, ki so nam blizu.

Mnenje drugih

Ko nekdo reče, da mu je vseeno kaj si drugi mislijo o njem oz. njej, sem vedno malo skeptična. Menim, da nihče od nas ni čisto brez teh skrbi. Res je, da te skrbi niso tako prisotne kot so npr. v mladostništvu, ko imamo cel čas občutek, kot da smo na odru in vsi gledajo ter govorijo samo o nas. Dvomim, da se kasneje, ko smo odrasli, lahko popolnoma znebimo teh skrbi. Ne gre toliko za skrbi v polnem pomenu besede, ampak to, da nam je pomembno kaj si drugi mislijo o nas. Vsak od nas  želi, da bi “izgledal” dobro v očeh drugi, vsak si želi biti cenjen, razumljen in spoštovan. Zato verjetno vsaj tu in tam pomislimo, kaj si  drugi mislijo o nas.. me imajo za dobro osebo? 

Nenehna skrb, da bi v očeh drugih izgledali dobro, pa lahko povzroči veliko “trpljenja” v našem  vsakdanjem življenju. Skrbi nas, če smo pravilno oblečeni, kakšna je naša postava, kakšni so naši lasje (ali pomanjkanje las), če bo kdo opazil naš novi avto, če se bo kdo smejal našemu pisanju, če bo kdo lajkal naše slike ali objave na Fb… vse te majhne vsakodnevne skrbi pa jemljejo toliko naše energije.

Vendar je dejstvo, da ne moremo kar pozabiti na vse te naše misli oz. skrbi, ki se nam vsakodnevno pojavljajo. Lahko rečemo sami sebi, da mnenje drugih ni pomembno ali da nihče posebej ne razmišlja o nas, ampak to ne bo ustavilo naših možganov, da ne bi še naprej “skrbeli”.

Torej, kaj pa lahko storimo?

Veliko je že, če se zavedamo tega kar sem do sedaj napisala. Da se zavedamo, da te skrbi in strahovi niso dejstva,  ampak si jih lahko predstavljamo kot jutranje meglice, ki se pojavijo in potem tudi izginejo. Samo gledamo jih, ne pripisujemo pa jim nekega pomena. Lahko pomislimo tudi kaj je za temi mislimi: sem vredna oseba, z dobrimi nameni, ki si samo želi biti ljubljena in cenjena. Ne glede na to, kar si ostali mislijo o nas, smo vedno tudi sami s sabo in naša vrednost je zmeraj z nami.

 

Pogum

Pogumni niso samo vojaki in heroji.

Pogumni smo tudi mi vsi, vsak dan znova, v izzivih in ovirah s katerimi se soočamo.

Pogumni smo tudi takrat, ko:

  • smo to kar smo
  • smo iskreni
  • priznamo napako
  • vztrajamo, tudi če ne moremo več
  •  rečemo oprosti
  • vprašamo kar nas zanima

S pogumom pa je povezano tudi obžalovanje. Lahko obžalujemo, da smo bili preveč pogumni ali da nismo bili pogumni dovolj.

Kdaj je poguma dovolj in kdaj premalo? Verjetno ve najbolje vsak zase.

 

MITI O LJUBEZNI drugič

O mitih o ljubezni sem že pisala tukaj. Danes predstavljam še drugi del mitov in antitez iz knjige Formule ljubezni. Veliko užitkov ob spoznavanju lastnih pogledov in prepričanj. 🙂

  • V pravi ljubezni ni konfliktov in jeze: Konflikt je spopad dveh želja, je pa tudi priložnost za rast in razvoj.
  • Ljubezen ne obstaja: Izgubo vere v ljubezen povzroči neuresničena ljubezen ali ljubezenska travma. Vendar obstaja brez tveganja večja verjetnost, da ostanemo vedno sami.
  • Vreden je samo tisti, ki je ljubljen: Potrditve dobivamo iz okolja in s primerjanjem.Featured image Lahko jo dobimo v partnerskem odnosu, v prijateljskem krogu, lahko si jih damo sami.
  • Nihče me ne more ljubiti: Tako razmišljajo tisti, ki se zaradi slabih izkušenj ne cenijo dovolj. Vsak ima pravico, da je ljubljen.
  • Vsi me morajo ljubiti: Nikoli nas ne bodo vsi ljubili. Četudi se bomo trudili biti dobri do drugih in jim ugajali, se bo vedno našel kdo, ki nas bo sovražil ali preziral.
  • Prava ljubezen je popolno predajanje sebe drugemu: Z odrekanjem sebi se postavljamo v podrejeni položaj. Potrebno je najti ravnovesje med svobodo in individualnostjo ter pripadnostjo in odvisnostjo.
  • Prava ljubezen je popolno razumevanje: Samo iz neverbalne komunikacije ne moremo razbrati, kaj oseba čuti in razmišlja in zakaj. Dokler nam oseba z besedami ne opiše, kaj doživlja in misli, tega ne moremo vedeti.
  • Prava ljubezen je popolna enakopravnost: Strah nas je izkoriščenosti, da bi dali več, kot dobimo. Vendar je na nekaterih področjih bolj sposoben moški, na nekaterih ženska, na nekaterih pa oba.

Tri čudežne besede

OPROSTI.

PROSIM.

HVALA.

Kako zanimivo, vse tri besede so kratke, pa jih tako težko izrečemo.

Zdi se mi, da se ljudje radi ravnamo po nekem občutku samoumevnosti.

Res je, da imamo neke določene dolžnosti,kar počnemo vsak dan znova, ampak ni lepo, če kdo to opazi in se zahvali? Ko nekoga prosimo za uslugo ali si kaj želimo, je tako težko zraven dodati prosim? Da ne govorimo o tem, kako težjo je priznati lastno napako in se opravičiti ter reči oprosti.

Mogoče pa ni vse tako samoumevno, pomislite kdaj na to?

Zakaj ne bi bili za kanček bolj prijazni kot je nujno?

Featured image

Tirza – čudovito grozljiva knjiga

Tirza je knjiga, ki je ne moreš odložiti. Pisatelj, Arnon Grunberg, te cel čas drži v napetosti in imaš občutek, da se bo vsak čas nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgoditi. Zato bereš in bereš. Na koncu pa ugotoviš, da bi mogoče bilo bolje, če si ne bi tako zelo želel, da se nekaj zgodi. Zato jaz vedno pravim, da pri branju knjig ni pomemben srečen konec, pomembno je branje samo.

Je knjiga izjemnih dialogov, samoporajajočih vprašanj, začudenja, iskanja smisla, razmišljanja o zankah medosebnih odnosov. Par citatov iz knjige:
– “Ne oči”,je rekla, “če nisem najboljša, me nima nihče rad.”
– “Razmišljal je lahko le o nedoumljivem dejstvu: zgodi se zmerja, ko to najmanj pričakuješ. Kot da se zgodi samo zato, ker tega ne pričakuješ.”
– “Ljudje odidejo z razlogom, to je gotovo. In tudi vrnejo se z razlogom. Po treh letih ne stojiš pred vrati po naključju.”

Featured image

Iz recenzije Damjana Zorca: “Grunberg bralca ves čas spretno vodi po miselnih labirintih Hofmeestrovega uma, v katerem se kot spremljevalec njegovih ranljivosti, šibkosti in napak hitro zaplezaš. Besede so ostre, pomenljive, vate vedno znova neprijetno zarežejo, spolnost, nasilje in občutek prihajajočega propada so ves čas tik pod površjem, kjer vse brbota, vre, se peni. Tako kot Hofmeester tudi bralec stalno išče nekaj oprijemljivega, nekaj trdnega, na kar bi se lahko oprl, toda tega izhoda Grunberg ne ponudi. Ko je Hofmeestru mučno, je mučno bralcu. Ko Hofmeestru spodrsne, mu bralec ponudi roko. Bralec je ves čas z njim. In v njem. Od prve vrstice.”