Bodi to kar si?

Bodi to kar si.  

Se bere zelo enostavno, ampak ni tako enostavno. Ker ni vedno dobro, da smo taki kot smo, ker nam to lahko prinese tudi negativne posledice. In to boli. Vsaj mene, ki mi je zelo pomembno, da sem zvesta sama sebi. Ker si na koncu vedno sam. Sam s sabo preživiš celo življenje. Z vsemi ostalimi si v vsakem primeru manj časa. In če nisi pomirjen sam s sabo, imaš lahko težavo. Zato je potrebno veliko poguma, da slediš sebi in hkrati dobro shajaš z ostalimi, če ti to sploh uspe…

IMG_20181120_180229_738.jpg

Tišina v oktobru

V oktobru sem prebrala knjigo Tišina v oktobru. Mogoče ne ravno najboljša izbira glede na to, da sem na sveže poročena. Knjiga oz. zgodba namreč govori o moškem srednjih let, ki ga brez pojasnila zapusti žena. Gre za pogovor moškega samega s sabo. Razmišlja, se spominja in sprašuje zakaj se je to zgodilo. S tem, ko si postavlja vprašanja, jih postavlja tudi nam, bralcem. Ne gre za enostavno branj, vendar kljub temu zgodba teče gladko. Dobila sem še en pogled na zakon, na odnos med možem in ženo več, zato mi ni žal, da sem jo prebrala ravno zdaj. Priporočam.

Ampak gotovo je še toliko drugega v človeškem bitju, toliko tega, kar ni povedano in česar se sploh ne da povedati. Večina tega se razgubi med besedami. Kaže se zgolj kot obotavljivost, s katero karkoli izrečeš, premolk, v katerem pogledaš v tla ali ven skozi okno, ker ne veš, kaj bi sploh rekel.

IMG_20181103_130458_699.jpg

 

Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

20180923_221033

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Prijaznost

Včeraj je bil svetovni dan prijaznosti. Prijaznost ima po mojem mnenju zelo oguljena in zlorabljen pomen. Zdi se mi celo, da veliko ljudi vidi prijaznost kot slabost. Prijaznost niso polna usta lepih besed. Prijaznost so majhna naključna dejanja, zaradi katerih se dobro počutijo drugi, hkrati pa se dobro počutimo tudi sami.

Za mene je prijaznost kot oblačilo, ki si ga oblečem vsaki dan. Nisem prijazna samo takrat ko je to potrebno oz imam neke koristi od tega. Nisem prijazna, ker želim biti všečna ali ugajati drugim. Taka sem in drugače ne znam, niti nočem. Verjamem, da se s prijaznostjo tudi nekam pride. To dokazujejo ljudje, ki so prav tako prijazni. Zato bom ostala ista, prijazna.

Zakaj ne bi bili prijazni, če nas to nič ne stane?

Hkrati pa nam lahko tudi koristi – teh pet koristi spodaj je izpostavil biokemik David Hamilton:

 

  • Prijaznost osrečuje. Ko naredimo nekaj lepega za drugo20171112_132527.jpg osebo, se počutimo dobro, ker globoko v sebi vemo, da je prav, da smo to naredili. Še več, v naših možganih se tvori “hormon sreče”, dopamin, nekakšna naravna droga, zaradi katere se dobro počutimo.
  • Prijaznost je dobra za srce. Čustvena toplina sprošča oksitocin, “hormon crkljanja”, ki razširi krvne žile, kar zniža krvni tlak in znižuje nivoje stresa, kar je dobro za vaše srce.
  • Prijaznost upočasnjuje staranje. Oksiotcin namreč znižuje število prostih radikalov in vnetij v kardiovaskularnem sistemu – ključnih dejavnikov, ki prispevata k staranju.
  • Prijaznost izboljša naše odnose. Zmanjša čustveno odtujenost, saj se takrat, ko smo prijazni, počutimo bolj povezane z ostalimi. To izvira iz časa naših prednikov, ki so nujno morali sodelovati, če so želeli preživeti.
  • Prijaznost je nalezljiva. Kot da bi valovala – če si prijazen to navdihne druge, da so tudi oni prijazni, kar spet valovi dalje.

Popoln partner ne obstaja

Vsi vemo kakšen je romantičen ideal … princ na belem konju in živela sta srečno do konca svoji dni. Lepo je živeti v prepričanju, da bomo en dan našli nekoga, sorodno dušo, s katero bo naše življenje lažje, ki nas bo popolnoma razumela. Če živimo  s tem prepričanjem, nam to lahko prinese predvsem težave. (Pre)visoka pričakovanja lahko pomembno vplivajo na naš občutek zadovoljstva in sreče. Že Sokrat je rekel, da tisto kar nas najbolj zmede, je slika v naši glavi, kako bi naj bilo.

20170909_100921

Slej ko prej pride v zvezi do prepira, ko ugotovimo, da naš partner oz. partnerka le ni tako popoln, kot smo si mislili, da je. Hkrati pa lahko tudi v nas vzbudi neprijetna čustva. Ne glede na to, kako dobro smo izbrali naše življenjske sopotnike, bodo delali napake. Ker vsi delamo napake. Pa če je to shranjeno čokoladno mleko v kopalnici, pozabljena obletnica ali nepravilno ločeni odpadki.
Tudi če je lepo verjeti, da smo ljudje po svoji naravi dobri, je dejstvo, da smo vsi lahko tudi slabi, pokvarjeni, nesramni, da grešimo in da delamo napake. Nasprotno, za otroke velikokrat rečemo, kako so nedolžni in nepokvarjeni, pa vsi vemo, da so včasih “nemogoči”. Takrat iščemo izgovore: utrujen je, zaspan je, lačen je, preveč silimo vanj …
Kaj pa pri partnerju oz. partnerki?
Takrat pa namesto, da bi ga potolažili ali poiskali možne razloge zakaj je tako nemogoč, smo jezni in se gremo tihe maše ali napadamo s standardnimi “kako si lahko spet zaje****”.

In kaj ima to z ljubeznijo?
Zame je ljubezen to, da si odpustimo napake in sprejmemo tudi ne tako lepe vidike našega partnerja. Če sprejmemo oz. se zavedamo tega, da je vsak od nas le človek, ki ni popoln, bo verjetno veliko lažje shajati s partnerjem (in ločevati odpadke tudi).