Bodi to kar si?

Bodi to kar si.  

Se bere zelo enostavno, ampak ni tako enostavno. Ker ni vedno dobro, da smo taki kot smo, ker nam to lahko prinese tudi negativne posledice. In to boli. Vsaj mene, ki mi je zelo pomembno, da sem zvesta sama sebi. Ker si na koncu vedno sam. Sam s sabo preživiš celo življenje. Z vsemi ostalimi si v vsakem primeru manj časa. In če nisi pomirjen sam s sabo, imaš lahko težavo. Zato je potrebno veliko poguma, da slediš sebi in hkrati dobro shajaš z ostalimi, če ti to sploh uspe…

IMG_20181120_180229_738.jpg

22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Intervju z mano

https://motiviran.si/mateja-hergula-psiho-drobtinice/

IMG_20180313_210612_131.jpg

Ja, dala sem intervju. Ena izmed stvari za katero bi nekaj časa nazaj verjetno rekla, da se ne bo nikoli zgodila, pa se je. Ko sem dobila povabilo, sem sprva oklevala, ker vsi vemo kaj pomeni dati intervju. Pomeni, da se izpostaviš in razgališ pred javnostjo. Seveda vedno sam odločiš koliko in kaj poveš, v vsakem primeru pa si izpostavljen.

Po prespani noči sem vseeno sem rekla ja in na tej povezavi si lahko preberete intervju z mano. Spregovorila sem o tem kdo sem, kaj počnem in kaj me navdihuje.

Zakaj šele sedaj pišem o tem, tukaj na tem blogu, ki je bil pravzaprav povod za ta intervju. Priznam, da sem kar malo zamolčala ta intervju, nikomur nisem posebej razlagala. Potem pa se je vsak dan pojavil kak komentar oz. odziv na blog, ki me je res pozitivni presenetil in sem zanj hvaležna.

Pozdravljena, danes sem ob jutranji kavi prebrala tvoj intervju na spletni strani motiviran.si. Čestitam za tako iskren in pristen intervju. Tako sem ga začutila kot bralka. Že dolgo nisem prebrala intervjuja, ki bi me tako posrkal vase.

Zakaj sem se odločila, da dam intervju. Ker sem s tem naredila v bistvu to, o čem govorim, kar je v skladu z eno izmed mojih ljubših misli –  »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Torej upala sem se izpostaviti, kar pomeni, da sem avtomatsko ranljiva, ker sem upala stopiti v areno kot pravi Brene Brown. Pri tem sem bila pristna, ker si želim, da bi tudi več drugih ljudi bilo takih, pristnih. Ampak začela sem torej pri sebi.

O demenci

K pisanju te objave me je spodbudil članek v Večeru, ki ga močno priporočam v branje. Vsem, ne samo tistim, ki se z demenco srečujete tako ali drugače. Ne bom pisala o tem kaj demenca je, ker mislim, da vsi vsaj malo vemo kaj pomeni. Rada bi opozorila na to, kako se z demenco soočamo, tako v vsakdanjem življenju kot na sistemski ravni.

Dejstvo je, da je to še eno izmed področij v zdravstvu, ki nikakor ni urejeno. Postaviti diagnozo demence, ni težko. Problem je celostna oskrba dementnih bolnikov, ki potrebujejo le ustrezno nego, 2d13c1b4b55fa670fa5e97d24f0e0261pomoč in nekoga, ki jim bo to zagotavljal. Spoštljivo, dostojno in prijazno. Oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in domovi za ostarele ne morejo sami celostno poskrbeti za vse dementne bolnike. Njihove kapacitete so omejene in imajo premalo zaposlenih za oskrbo bolnikov z demenco.
Dejstvo je tudi, da se bolniki z demenc med sabo zelo razlikujejo. So na različnih stopnjah, od tistih, ki potrebujejo zgolj delno pomoč pa do bolnikov za katerih je potrebno storiti praktično vse.
Zato bi potrebovali organizirano mrežo ustanov, ki bi poskrbele za celovito oskrbo: od zdravljenja do ustrezne diagnostike, od pomoči na domu do spominskih klinik, kot so v tujini.

20180127_143502.jpg

Dolgo sem vedela, da demenca obstaja, vsaj približno sem vedela kaj pomeni, ampak bila je tam zunaj, dogajala se je drugim, daleč vstran. Dokler ni potrkala na moja vrata oz. dokler ni prizadela moje babice. S tem, ko je demenca doletela njo, je doletela tudi vse nas okrog nje. Težko je izbrati prave besede s katerimi bi opisala kaj pomeni demenca v realnem življenju.
Lahko se sicer delam, da ne obstaja, ker moja babica pri 83. letih izgleda kot pred desetimi leti. Vendar se tega, kako propadajo njeni možgani, ne vidi navzven.
V januarju je praznovala svoj rojstni dan, obiskala sem jo in ji nesla šopek tulipanov kot vedno. Ni vedela, zakaj sem ji prinesla tulipane, ker je pozabila na svoj rojstni dan. Ko mi je tretjič v roku deset minut postavila isto vprašanje, sem ji tretjič isto odgovorila. V takih trenutkih se spomnim, da je demenca cel čas tu, med nama. Dobro, da premore še kanček humorja in reče, da si zapomni samo neumne stvari, pametne pa pozabi. Pa se potem temu skupaj nasmejiva in sva srečni. Strah pa me je trenutka, ko ne bo več vedela, kdo sem.

Psiho drobtinice?

Psiho drobtinice so nastale kot moja novoletna zaobljuba v januarju 2015. To pomeni, da sem s to zaobljubo med tistimi redkimi, ki dejansko novoletne zaobljube tudi izpolnijo. Kako dobro sem izpolnjevala to obljubo pa težko ocenim, saj je imela vzpone in padce, krizne situacije, trenutke navdiha, obdobja tišine, zdaj je pa na razpotju. Želim izdelati bolj jasen koncept bloga, ki je v bistvu prerasel v spletno stran. V tesni povezavi je z mojim Instagram profilom, do vas pa najverjetneje pride preko Facebooka. Ena majhna zmešnjava torej, ki bi jo rada nekako “spravila v red”.

Večkrat sem se že vprašala, če je smisel v tem mojem pisanju, sploh kdo bere kar pišem, si kdo dejansko postavi vprašanje, dam komu misliti, spodbujam ozaveščanje o duševem zdravju in psihologiji, če pišem o preveč osebnih stvareh … Nisem si znala odgovoriti na vprašanja in sem pač nadaljevala.

Sedaj sem zopet na tej točki, kam in kako naprej?

To je vprašanje tudi za vas, kaj mislite vi, tisti, ki spremljate Psiho drobtinice?

Res bom vesela kakršnegakoli komentarja, pohvale, graje, mnenja, pripombe, česarkoli, da bodo drobtinice znale najti prava mesta in se spremenile v zanimive oblike, da se ne bodo povsem posušile in bodo nastale tudi kake nove.

Hvala.

b7c9517192a87362062205ffb3256cda

Lepa dejanja v 2018

Drugim ponavadi na kratko, čisto tipično, zaželim srečno in zdravo novo leto. Sama sebi, pa rada zaželim kaj posebnega. Seveda si tudi jaz želim sreče in zdravja, ampak mi je ljubše, če ima moje leto neko rdečo nit. Lani sem si želela napake. Sedaj ob koncu leta vidim, da res moraš biti previden pri tem kaj si želiš, saj se ti mogoče uresniči.

Za leto 2018 si želim, da bi bilo polno lepote. Želim si veliko lepote na vseh področjih in na različne možne načine: lepih trenutkov, lepih nasmehov, lepih sončnih zahodov, lepih šopkov, lepih pogovorov, “lepih” ljudi, lepih besed … Lepe besede imam rada, ampak niso dovolj, zato si predvsem želim lepih dejanj, takih od ljudi za ljudi.

Odločila sem se tudi, da bom lepe trenutke spet shranjevala kot sem to že počela leta 2015.

IMG_20171230_172543_747.jpg

 

K shranjevanju lepih trenutkov pa sem letos nagovorila tudi prijateljice, ki so ob voščilu pred prazniki prejele tudi beležko oz. posodico v katero bodo lahko “shranile” vse lepe trenutke, da se ne pozabijo.

20171217_094643.jpg

 

Torej, lepote polno 2018 vam želim. 🙂

 

 

 

 

2017, adijo

Težko najdem besede za opisati leto 2017.
Mogoče zato, ker je bilo zame res težko.
Lahko rečem, da je bilo v znamenju iskanja miru v kaosu.

Pestro je bilo. Zgodile so se stvari, za katere bi rekla, da se ne bodo nikoli. Spoznala sem, da se zelo hitro lahko izgubiš in se veliko težje najdeš. Spoznala sem, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Spoznala sem, da nas življenje preseneti, ko to najmanj pričakujemo. Spoznala sem, da ne moremo biti nikoli popolnoma pripravljeni na vse kar nas čaka v življenju. Spoznala sem, da je težko najti prave besede in prave odgovore, ko bi to bilo najbolj potrebno.

Verjamem, da so me vse preizkušnje in izkušnje naredile starejšo, nekatere tudi mlajšo, vse pa modrejšo. Vse to je potrebno, da lahko rastemo in se razvijamo. Zato nisem žalostna ali razočarana nad minulim letom. Potrudila se bom, da ga bom pustila za sabo in naredila prostor za vse novo v 2018.

“Brez obžalovanj na križišču sanj.”

wp-1514389694928..jpg