Začetek 2020

Včasih človek ostane brez besed in nastopi tišina. Tišina v obliki neobjav na Instagramu. In to ravno takrat, ko so aktualne objave in razmišljanja o novem letu, o ciljih in načrtih, o 101 detox programih, o 1001 različnih planerjih, ki potem ostanejo prazni. Tudi moj koledar je prvih 12 dni bolj ali manj prazen. Ampak to ne pomeni, da so bili prazni tudi dnevi. Niso, ker so bili polni. Tudi luna je bila polna. 
pôln -a -o [pou̯n] prid., pôlnejši (ȏ ó)
1. v katerem je toliko česa

Aprilski utrinek

Utrinek današnjega dne, ko sem na birmanskem kolesu z domačimi šparglji in čebulo v košari znova ugotovila, da čas/življenje teče po svoje – tudi, če se mi zdi, da se nič kaj ne dogaja, da je vse isto in da samo živim iz dneva v dan, ko pogledam nazaj, vidim, da se vse spreminja in da sem tudi jaz drugačna. 💓
Za birmo (15 let nazaj ?!) sem dobila kolo, ki ga imam še vedno. Takrat sem bila carka, ker ima 21 prestav, medtem ko je večina ostalih imela kolesa “samo” z 18 prestavami. Kolo je znamke Rog, katere ime se v zadnjem času pojavlja v čudnih kontekstih.
Sprašujem se, kaj danes dobiš, ko greš k birmi? Če sploh greš.
S tem kolesom sem odraščala in rasla – prišel je zvonec za preganjanje pešcev z ljubljanskih kolesarskih stez. Zaželela sem si tudi košaro, da je prevoz domačih dobrot bolj enostaven. Parkrat je bilo potrebno menjati zračnice. Bremze so ostale iste in jaz sem še vedno tista, ki nadzoruje balanco.

20190409_173203.jpg

 

Živim

Ne, ne maram apatičnosti, ker rada živim pris(o)tno.

Živim za ljubezen,
za objeme,
za glasen smeh,
20181114_075255za petje v avtu,
za poln občutek v prsih,
za iskrenost,
za ambicioznost,
za svojeglavost.

Živim za svoj potencial, za občutek koristnosti in produktivnosti.

Živim za prijaznost, za oprosti, prosim in hvala.

Živim za strast, za sijaj v očeh, za ogenj, ki se prižge v meni, ko imam nekaj rada.

Živim za svoje občutke in čustva, občutim in sprejemam jih. Sprejmem jih vse, na lestvici od nemoči do ekstaze.

Živim za potovanja, v nove države, v nova mesta, v nove ulice.

Živim za zahode sonca,
za svež zrak,
za plavanje v morju,
za vonj  pokošene trave,
za vonj nove knjige.

Živim za upanje v negotovosti,
živim za hvaležnost v težkih trenutkih,
živim za pomirjenost v lepoti, za lepoto v pomirjenosti.

Življenje

Ko gremo na pogreb človeka, ki je prehitro izgubil življenje, npr. v prometni nesreči ali zaradi kake hude bolezni, se spomnimo, da tistim, ki smo jih užalili ali prizadeli, rečemo oprosti, da tistim, ki jih imamo radi, rečemo, da jih imamo radi, spomnimo se biti prijazni do sodelavcev, spomnimo se, da moramo biti boljši ljudje. Spomnimo se tudi, kolikokrat smo bili tiho, namesto da bi povedali tisto kar čutimo ali pa smo rekli tisto, česar sploh nismo mislili. Na vse to (in še več) se spomnimo, ko nekdo umre in gremo na pogreb, potem še par dni to nosimo s sabo in premlevamo, se malo mučimo in ob tem par dni trpimo. Potem se pa hitro vrnemo na stare tire, potegnejo nas vse možne obveznosti,  ki si jih sami interpretiramo kot nujne, pozabimo na tisto, kar je res pomembno, medtem ko delamo stvari, ki jih sploh ne želimo.

Ne vem, koliko ljudi bo še moralo umreti, koliko solz še moramo videti, koliko sebe izgubiti, da se bomo prebudili in nehali izgubljati čas za brezveznosti in se nehali ukvarjati z napačnimi stvarmi ter “nepravimi”  ljudmi.

Tisti, ki imate koga, ki mu lahko poveste, da ga imate radi, mu povejte to vsak dan. Pošljite tisti sms, ki je še vedno osnutek. Poglejte v oči blagajničarko v Hoferju. Pohvalite mamino novo frizuro. Se nasmejte neznancu, ki mu ustavite na prehodu za pešče. Častite sodelavcu kavico, na katero hodita že pol leta. Ni neumno, ni preveč vsiljivo in nikoli ne bo ven iz mode. In da ne bo jutri ali pojutrišnjem prepozno. Ni samoumevno, da se vsak dan ko greste v službo, iz nje tudi vrnete.

20181216_124319.jpg

Bodi to kar si?

Bodi to kar si.  

Se bere zelo enostavno, ampak ni tako enostavno. Ker ni vedno dobro, da smo taki kot smo, ker nam to lahko prinese tudi negativne posledice. In to boli. Vsaj mene, ki mi je zelo pomembno, da sem zvesta sama sebi. Ker si na koncu vedno sam. Sam s sabo preživiš celo življenje. Z vsemi ostalimi si v vsakem primeru manj časa. In če nisi pomirjen sam s sabo, imaš lahko težavo. Zato je potrebno veliko poguma, da slediš sebi in hkrati dobro shajaš z ostalimi, če ti to sploh uspe…

IMG_20181120_180229_738.jpg

22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Intervju z mano

https://motiviran.si/mateja-hergula-psiho-drobtinice/

IMG_20180313_210612_131.jpg

Ja, dala sem intervju. Ena izmed stvari za katero bi nekaj časa nazaj verjetno rekla, da se ne bo nikoli zgodila, pa se je. Ko sem dobila povabilo, sem sprva oklevala, ker vsi vemo kaj pomeni dati intervju. Pomeni, da se izpostaviš in razgališ pred javnostjo. Seveda vedno sam odločiš koliko in kaj poveš, v vsakem primeru pa si izpostavljen.

Po prespani noči sem vseeno sem rekla ja in na tej povezavi si lahko preberete intervju z mano. Spregovorila sem o tem kdo sem, kaj počnem in kaj me navdihuje.

Zakaj šele sedaj pišem o tem, tukaj na tem blogu, ki je bil pravzaprav povod za ta intervju. Priznam, da sem kar malo zamolčala ta intervju, nikomur nisem posebej razlagala. Potem pa se je vsak dan pojavil kak komentar oz. odziv na blog, ki me je res pozitivni presenetil in sem zanj hvaležna.

Pozdravljena, danes sem ob jutranji kavi prebrala tvoj intervju na spletni strani motiviran.si. Čestitam za tako iskren in pristen intervju. Tako sem ga začutila kot bralka. Že dolgo nisem prebrala intervjuja, ki bi me tako posrkal vase.

Zakaj sem se odločila, da dam intervju. Ker sem s tem naredila v bistvu to, o čem govorim, kar je v skladu z eno izmed mojih ljubših misli –  »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Torej upala sem se izpostaviti, kar pomeni, da sem avtomatsko ranljiva, ker sem upala stopiti v areno kot pravi Brene Brown. Pri tem sem bila pristna, ker si želim, da bi tudi več drugih ljudi bilo takih, pristnih. Ampak začela sem torej pri sebi.