Lepa dejanja v 2018

Drugim ponavadi na kratko, čisto tipično, zaželim srečno in zdravo novo leto. Sama sebi, pa rada zaželim kaj posebnega. Seveda si tudi jaz želim sreče in zdravja, ampak mi je ljubše, če ima moje leto neko rdečo nit. Lani sem si želela napake. Sedaj ob koncu leta vidim, da res moraš biti previden pri tem kaj si želiš, saj se ti mogoče uresniči.

Za leto 2018 si želim, da bi bilo polno lepote. Želim si veliko lepote na vseh področjih in na različne možne načine: lepih trenutkov, lepih nasmehov, lepih sončnih zahodov, lepih šopkov, lepih pogovorov, “lepih” ljudi, lepih besed … Lepe besede imam rada, ampak niso dovolj, zato si predvsem želim lepih dejanj, takih od ljudi za ljudi.

Odločila sem se tudi, da bom lepe trenutke spet shranjevala kot sem to že počela leta 2015.

IMG_20171230_172543_747.jpg

 

K shranjevanju lepih trenutkov pa sem letos nagovorila tudi prijateljice, ki so ob voščilu pred prazniki prejele tudi beležko oz. posodico v katero bodo lahko “shranile” vse lepe trenutke, da se ne pozabijo.

20171217_094643.jpg

 

Torej, lepote polno 2018 vam želim. 🙂

 

 

 

 

2017, adijo

Težko najdem besede za opisati leto 2017.
Mogoče zato, ker je bilo zame res težko.
Lahko rečem, da je bilo v znamenju iskanja miru v kaosu.

Pestro je bilo. Zgodile so se stvari, za katere bi rekla, da se ne bodo nikoli. Spoznala sem, da se zelo hitro lahko izgubiš in se veliko težje najdeš. Spoznala sem, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Spoznala sem, da nas življenje preseneti, ko to najmanj pričakujemo. Spoznala sem, da ne moremo biti nikoli popolnoma pripravljeni na vse kar nas čaka v življenju. Spoznala sem, da je težko najti prave besede in prave odgovore, ko bi to bilo najbolj potrebno.

Verjamem, da so me vse preizkušnje in izkušnje naredile starejšo, nekatere tudi mlajšo, vse pa modrejšo. Vse to je potrebno, da lahko rastemo in se razvijamo. Zato nisem žalostna ali razočarana nad minulim letom. Potrudila se bom, da ga bom pustila za sabo in naredila prostor za vse novo v 2018.

“Brez obžalovanj na križišču sanj.”

wp-1514389694928..jpg

30 pogledov v tla

… , ker življenje je roman, kjer se vedno kaj zgodi, pa čeprav se ti ne zdi.

30 pogledov v tla je moj projekt, ko sem na Instagramu objavljala fotografije – poglede v tla in moja vsakdonevna spoznanja ob teh pogledih. Do projekta je prišlo povsem spontano, ko sem dva dni zapored objavila fotografijo, ko sem gledala v tla.

Zanimivo se mi je zdelo predvsem zato, ker smo redko posebej pozorni na to kaj vidimo, ko pogledamo navzdol. Bolj smo vajeni pogledov v računalnike, telefone, televizijo, občasno pa tudi v knjige in oči. Tudi nasploh velja, da gledanje v tla ni najbolj primerno oz. zaželeno. Zato sem si rekla, da bom pa jaz naredila ravno to, tridesetkrat pogledala v tla in opisala moje spoznanja ter občutja ob tem.

Čas gre hitro in tiho mimo nas, ti majhni kvadrati z ujetimi trenutki mojega vsakdanjega življenja pa ostajajo. Fotografije ostajajo zame, kot moj slikovni dnevnik, hkrati pa so tu tudi za vas. Te objave namreč ne bi bilo, če ne bi doživela veliko lepih komentarjev in pohval za ta moj projekt. Zato delim mojih 30 pogledov v tla še s tistimi, ki nimate Instagrama.

Oči iščejo, kar je srcu všeč. 1

September je za te stvari, da ti vzame vse kar te boli.

Zajeta slika2

Ona sanja krila, krila, da bi pobegnila.

3

Centimeter za centimetrom, korak za korakom.

4

Povej mi dosti lepih besed, nabrati jih morava za vse življenje.

5

Prišlo je sonce in vse je v redu.

6

Včasih narediš kaj, ne da bi točno vedel zakaj.

7

V živo ni filtrov. 

8

Veter v laseh in svoboda misli. 

9

Nepopolna, ampak pristna. 

10

Vedno in za vedno.

 

Živeti

20171008_124613.jpg

 

Živeti tu in drugod.
Povsod.
Gledati avtoceste in restavracije.
Gledati jezera in planine,
štetje denarja bankomatov.

Grickati pečene kostanje
in srebati domače vino,
nalito iz čistih, otožnih oči.

 

Biti tu in povsod.

Verjeti, da je vse res.

In ne znoreti.

 

Neža Maurer

September

September je za te stvari, da ti vzame vse kar te boli … prepevajo Melodrom v eni izmed mojih ljubših slovenskih pesmi.

September je moj najljubši mesec. Zakaj?

Ker sem bila ena izmed tistih redkih otrok, ki je komaj čakal, da se prične šola. Ker sem vedno imela in še vedno imam rada vse, kar je povezano s papirjem – knjige, zvezke, penkala, ovijalni papir, svinčnike, …
Ker zame vedno september pomeni tudi neko novo obdobje.
Ker imam rada nove začetke.
Ker imam rada jutranje meglice.
Ker imam rada moje gumijaste rdeče škornje z belimi pikami.
Ker grem rada na sprehod v dežju.
Ker imam rada toplo pozno popoldansko sonce.
Ker se rada z melanholijo spominjam minulega poletja.
Ker ima rada prve odpadajoče liste.
Ker imam rada anemone.
Ker rada delam šopke z jesenskega cvetja.
Ker rada prižigam svečke.
Ker imam rada moje oxford čevlje.
Ker grem rada po kostanj z babico.
Ker imam rada grozdje.

Ker rada živim.

IMG_20170904_193504_483

Telesa

Poletje je tu. Meni pa spet ni uspelo shujšati. Rdeči alarm.b938e3dfa42583d710e44162a3c1159d
Kaj narediti, da bo moja postava primerna za kopalke?

Možnosti je več. Lahko rečem k*** gleda in od žalosti spraznim banjico Planice, ki me čaka v zamrzovalni skrinji, lahko naročim kapsule s katerimi v 14 dneh izgubiš 20 kg, lahko grem telovadit z upanjem, da se bo čimprej kaj poznalo, lahko pa se enostavno sprejmem takšna kot sem. Odločitev je težka.

Zakaj nam je tako pomembno kako izgledamo?

Telo je na nek način nosilec našega jaza in naše osebnosti. Zaradi značilnosti, ki so vidne navzven ljudi vidimo kot posebne in različne ter jih dojemamo kot edinstvene posameznike. Velikokrat si na podlagi izgleda ustvarimo mnenje tudi o osebnosti človeka. Ampak saj vemo, da so lepi ljudje dobri, grdi ljudje pa slabi, samo v pravljicah?
Mislim, da smo malo preveč obsedeni z našimi telesi. Za kar pa nismo sami krvi, saj nas v to sili današnji svet. Modna, kozmetična in športna industrija, nam skoraj vsako leto postavljajo nove trende, kako bi naj izgledali. V naši zahodni kulturi velja, da je nujno biti lep in privlačen za srečno, ljubezni polno in uspešno življenje. To pa potem vodi v konflikt v nas: imamo predstavo kako bi naj izgledali in pa dejansko stanje kako izgledamo.
0e510466dc1feadd0a583edcb1866b0aVelikokrat smo nezadovoljni s celim telesom, včasih samo z določenim delom telesa. Vedno pa najdemo kaj kar nam ni všeč in bi to radi popravili. Zato se poslužujemo raznoraznih  shujševalnih pripravkov, ki obljubljajo nemogoče, kupujemo kozmetične pripomočke in oblačila, ki nas bodo polepšali … na koncu smo pa še zmeraj nezadovoljni.

Torej, kaj narediti?
Sprejmimo se.
Kakšen brezvezen odgovor, kajne?

Ampak, kaj bi rekli najboljši prijateljici oz. prijatelju?
“Ne sekiraj se, saj pa si v redu.”

 

 

Dejstvo je, da popolnosti ni in da vsak od nas najde nekaj zaradi česar ni popoln. Zavedati se moramo, da smo določene fizične značilnosti podedovali, nekaj pa jih lahko sami oblikujemo in je tudi pomembno da jih. Moramo skrbeti zase, saj imamo samo eno telo. Če smo predebeli, lahko to pomeni tudi veliko zdravstveno tveganje, ne gre samo za vprašanje izgleda. Tako kot povsod, je tudi tukaj treba najti neko mero zdrave pameti.
Sama menim, da je življenje prekratko, da bi tehtala koruzne kosmiče in da je vrednost mojega telesa večja, kot je velikost mojih kavbojk.

Dan žena, ljubezen in zašvicane majice

Ta objava me je čakala nedokončana že od osmega marca, torej dneva žena. Dneva, ko bi se naj vse vrtelo okrog žensk. Podobno kot sem že pisala za valentinovo, ne maram take vrste praznikov, ko se nekaj mora, ker nočem, da se moški do mene lepo obnaša oz. mi izkazuje pozornost samo zato, ker je dan žena. Več mi pomeni, če me vsak dan spoštuje kot žensko, se do mene lepo obnaša, pomije posodo za sabo in pospravlja umazana oblačila v koš za perilo.

No, da se vrnem nazaj, zakaj sem sploh pričela s pisanjem te objave. Za letošnji dan žena, mi je moj moški pokazal, da moški so pač moški in ženske smo ženske. Ko sem prišla domov, me je za darilo ob osmem marcu čakala gora umazane posode (za katero je obljubil, da jo bo pomil), razmetana postelja (on vstane za mano,  logično, da jo pospravi on, mar ne?) in vsaj tri kratke majice, vsaka na svojem posebnem mestu v stanovanju (npr. pod posteljo ali v kuhinji na stolu), ki jih, pazi to, vse še nujno potrebuje in niso za pranje, tudi če so bile že konkretno zašvicane. Mimogrede, zelo kvalitetne in ugodne majice lahko dobite na spletni strani habeco.si, Habeco promocijska in poslovna darila.
Kot ženski, mi je seveda v tistem trenutku, ko sem vstopila v stanovanje in videla to razdejanje, pulz narasel in že sem imela pripravljen govor – kaj se vendar greš, danes je osmi marec, ti pa me pričakaš tako?!!
Ampak do ženskega monologa ni prišlo… ker sem se zavedla, da v tistem trenutku sama izberem svoje vedenje: ali ga nahrulim ali pa sprejmem šopek, ki me je čakal na mizi. Ker vedno obstajata dve plati zgodbe, kar se nam ženskam zdi najbolj pomembno na svetu, oni sploh opazijo ne. Menim, da se moramo zavedati, da smo si različni in da s tem ni nič narobe, ampak je ravno to tisto, kar dela naše odnose zanimive. Kako bi bilo, če bi se vsi vedli tako kot treba in delali to kar si drugi želijo … niti za skregati se ne bi imeli okrog česa. Tudi moji priljubljeni S.A.R.S. pojejo: “I šta bi mi da žena nema, šta bi mi bez tih problema?”

Ker v zvezah ni vedno vse lepo, super in prav. Tako, kot ne moremo biti vedno veseli in dobre volje, so tudi v zvezi svetli in temni trenutki. So prepiri in grde besede. So očitki in zgovorne tišine.  Ampak če imaš nekoga rad in verjameš v zvezo, se je vredno truditi. Vsak dan znova, ne samo za dan žena ali dan mučenikov.