Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.
Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.
Kaj me osreči?
33. Cvetoči mak.
Makova polja
zelena obzorja
me greje lepota
osvaja toplota.
Nastavlja mi lice
bojim se resnice
a mehke so sanje
ko zbujam se vanje.
Le tvoji obrisi
na srcu odtisi
občutki kot misli
sladki in kisli.
Kaj če začetek
ne bi imel konca,
bi me razvajal
na poti do sonca?
V zraku odmevajo tvoje besede
igro metulja in ko me zmede,
na koncu izberem to kar mi sede,
spet mislim na tebe.
Sanjam, na strehi iz neba
sanjam, u vetru upanja
plavam v oblaku cimeta
in sanjam samo za naju dva.
Gušti in Polona
kada kosu stavi iza ušiju
pretvori se u djevojčicu
svoje tajne poklanja,
zamuckuje,
nekako izroni iz očiju
njene ruke grle kao šal,
a tanki prsti bodu me pod rebra
sporo rasti mala vrbo
dug je put,
a ovaj svijet te čeka
treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju
iskrenost je rizik
na vlastiti račun
ti ćes čitav zivot plaćati
i nikad nećeš shvatiti
od koga te čuvaju
duge cijevi i žice.
svih devet krugova
putuju sa nama,
nekoga zlo uzbuđuje.
sporo rasti mala vrbo,
ovaj svijet
čeka već dugo
na tebe
čovjek je velik točno toliko,
koliko je ono što traži veliko…
treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju
kada stanu mašine,
strojevi
nestaju zemlje,
nestaju gradovi,
ti otvori svoje oči tad
i čudovišta
padaju…
Urban
te roke
– tako si krhka in plaha -,
da ne vznemirijo brstiča,
ki v tebi spi?
Kako naj ti šepetajo
ti pogledi
– tako nevedna, tako svetla si-,
da ne skale globine
tvojih zenic?
Samo vzgib vetra mi bodi
v tišini,
da trave v meni
spet vzvalove,
samo odsvit zarje
v temo,
da rože v meni trudne oči
spet odpro,
samo daljen klic,
da samotno srce
spet vzdrhti,
da prisluhne
neslišnim stopinjam
vetra, zvezd, oblakov in ptic …
Gledaš me.
Ničesar ne reci.
NEKAJ ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH
in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu
Vinko Möderndorfer
Njena glava je v oblakih,
njeno bistvo je v njeni duši,
njena prava čustva so zaklenjena,
globoko v ječi srca, ki nima rešetk,
ki bi ukradle njeno vedrino ali risale sence na lica.
Kljub tej igri izrazov na obrazu je vedno ista,
sama sebi svoja,
taka kot so njeni dnevi.
Zaljubljeni v življenje,
se ji dogajajo trenutki,
ki niso tipični,
ki se pojavijo redko,
kot se ona redko pojavi v mislih drugih.
Ona ne igra glavne vloge,
ker ta vloga ne bi bila ekskluzivna,
ker bi bila enostavna in hipna,
kot vloga slučajnega mimoidočega,
ki ti vzbudi zanimanje in potem izgine,
ker ima njeno življenje zatemnjene luči in diši po mirnosti
ampak …
med vrsticami te kletke brez rešetk obstaja svet,
obsijan z roza neonskimi lučmi,
poln vznemirljive drame,
nekonvencionalen in za druge zaklenjen.
Njen.
