Drevo

Spet je tu poetični ponedeljek ter eden in edini, Tomaž Pengov.

wp-1517246639540..jpg

 

rad bi vedel kako drevo ljubi
sonce zvezde veter viharje
tiha jutra megleno barje
pripoved ptic večerne zarje

rad bi čutil kako drevo snubi
razvejano med nebom in zemljo
vsak nov dan za dih spremenjeno
vsako leto znova rojeno

rad bi slišal kako se zasmeje
ko mu ptice naselijo veje
ko ga zjutraj sonce pogreje
ko svež veter v krošnjo zaveje

rad bi čutil kako zadrhti
ko ga zima ogrne v belo
ko spomladi zeleno šumi
rad bi videl njegove oči

Kam naj grem?

Danes je tretji ponedeljek v januarju, ki bi naj bil najbolj depresiven dan v letu. To potem pomeni, da bodo vsi ostali dnevi boljši kot je bil današnji? Super, ker danes zame sploh ni bil tako slab dan. Še eden v nizu sivih zimskih ponedeljkov pač. Lažje jih je preživeti s sanjarjenjem o poletju in dobro pesmijo. Preverjeno.

Spodnja pesem v sklopu poetičnega ponedeljka, ki je hkrati tudi vprašanje zate.

50351a55385d7a7b761d6204062ce417

 

 

Bose noge
ne vedo več za skrite steze
v travi.

Kam naj grem?

Toliko ljudi je.
Z zlatom v očeh,
s kamnom v rokah,
s srcem iz drobiža,
z medenimi usti.

Kam naj grem?

Ivan Minatti

Zakaj?

 

Zakaj ne nosite v dlaneh
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh …
In takrat bi se zavedeli,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!
Ljudje,
če v vaših bi očeh razbral,
po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
stari svet propal …

Karel Destovnik Kajuh

901da422912e020208501ad268a434d6