Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.
Esad Babačić
listajo sanje in stopajo v večnost noči,
