Pred jutrom

Prebudim se pred tabo
in te gledam.

Obdana si v spanje
kot v varno kopreno.

Tvoj obraz je
pred jutrom
še bolj droben
še bolj moj.

Čas miruje
kot navzgor zalučan kamen,
ki je obstal v najvišji točki.

Vse se bo začelo,
vse se bo končalo.

Približam se ti.

Tvoj topel dih
se me narahlo dotakne.

Tisti ki ima ljubezen
ima ves čas,
mi sporočaš iz sna.

In dan
se lahko začne.

(V. Möderndorfer)

Odkar vem zanjo

IMG_2044.JPG

Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.
Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.
Tako rad imam te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.
Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.

Ivan Minatti

Piši mi na zeleno adreso poletja

20180702_171033.jpgPiši mi na zeleno adreso poletja.
Poljubi, ki mi jih pošiljaš, naj bodo zadnje večerne vesti.
Glavo imam polno nekakih čudnih sonetov,
a ni nikogar, da mi oprosti ali ne oprosti.

Danes so se spet nekaj razpisali okrog moje najnovejše zbirke.

Izmislili prave štorije o tem, kdo vse da name vpliva. 
Najbolj je name vplivala neka absolventka germanistike.
A to so zamolčali, kajti, zaboga, le koga to briga.

Kaj koga briga, da si zame Honolulu in Madagaskar in Meksiko,
zgodovina, ki sem navzdolž in počez jo predelal s krvjo.
Tvoje ime ni zašlo v prav noben leksikon,
ni te v nobeni enciklopediji, v nobenem “Kdo je kdo…”

Toda zame si vse. Kot vojaku prvi dan mira
postelja, solze in v vazi cvet.
Tvoje oči so mi edina lektira
v tem dnevu, ki je tu, da odide spet.

(Izet Sarajlić)

Beseda ne more

beseda ne more nikoli pomeniti dotika20180617_085338.jpg
poljub ne more nikoli zamenjati soneta
o poljubu in občutek na koži je neopisljiv
čeprav se nam večkrat zdi da vemo o čem

govorimo kadar ljubimo kadar odhajamo
kajti kdor ima zelo močno rad zelo močno
zapušča si mi rekla nekega jutra ko si zaspala
na moji roki in sem se bal premakniti da se

ne bi prebudila in prestrašila ko za hip ne bi
vedela ali letiš ali padaš ali sem jaz ob tebi
ali samo nekdo drug ki si ga že davno pozabila

beseda ostane nema kadar govori telo si rekla
in sem ti verjel kadar se poslavljaš ne smeš
paziti na besede lahko te prepričajo da ostaneš

si še rekla

Vinko Möderndorfer

Prebujenje

Šla bom gola skozi pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prešlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.

Željâ upepeljenih sajeIMG_20180416_190329_908
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Morda me prav na koncu póti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

Mila Kačič

 

Beseda

8d94b98f2963a7ea03682d7e023d7558

Med dvema besedama
izberi tišjo.
Med besedo in molkom
izberi poslúšanje.
Med dvema knjigama
izberi tisto, ki je bolj prašna.
Med zemljo in nebom
izberi ptico.
Med dvema živalma
izberi tisto, ki te bolj potrebuje.
Med dvema otrokoma
izberi oba.
Med manjšim in večjim zlom
ne izberi nobenega.
Med obupom in upanjem
izberi upanje:
težje ga boš nosil.

 

(Boris A. Novak, Bivališča duš, Vrata nepovrata)

Drevo

Spet je tu poetični ponedeljek ter eden in edini, Tomaž Pengov.

wp-1517246639540..jpg

 

rad bi vedel kako drevo ljubi
sonce zvezde veter viharje
tiha jutra megleno barje
pripoved ptic večerne zarje

rad bi čutil kako drevo snubi
razvejano med nebom in zemljo
vsak nov dan za dih spremenjeno
vsako leto znova rojeno

rad bi slišal kako se zasmeje
ko mu ptice naselijo veje
ko ga zjutraj sonce pogreje
ko svež veter v krošnjo zaveje

rad bi čutil kako zadrhti
ko ga zima ogrne v belo
ko spomladi zeleno šumi
rad bi videl njegove oči