Človek mora znati pozabljati s spominom,
ker ni dovolj letnih časov, ur, kazalcev, dotikov,
da bi karkoli lahko bilo dokončno.
Kaj bi nam potem še ostalo,
če bi dež spral vse korake,
ki prihajajo in odhajajo.
Človeka mora znati sovražiti tudi ko ljubi.
In ljubiti, ko je vse mimo,
letni časi, ure, kazalci, dotiki.
Kakšne so lahko še poti,
ko se nasitiš telesa
in ne veš več za bolečino.
Vinko Möderndorfer
najpomembnejše od vsega je da ljubiš
kot da je to edino kar znaš
na koncu se izkaže da vse drugo
ni pomembno
niti ta pesem
niti tvoj dom
niti tvoja izobrazba
niti tvoja služba
niti denar
štejeta le ljubezen in človeški stik
koga si ljubila
in kako globoko si ljubila
kako si se dotaknila ljudi okrog sebe
in koliko si jim dala
rupi kaur
Iščem te v travah, iščem te v morjih, najdem te v zvezdah, ki sijejo name.
⭐🌟⭐
Mila Kačič
Ni treba vsega reči.
Ne na odru.
Ne z zasebnem življenju.
Vedno je dobro, če ostane
nekaj nedorečenega –
nek nasmeh,
nek pogled,
nek ton,
neka gesta.
Nekaj v zraku.
Nekaj, kar pove manj, kot ve.
Kar podarja, a je manjše od nadarjenosti.
Nekaj prisotnega,
a neulovljivega.
Tisto nekaj, kar se zgodi –
kar samo sebe rodi.
Nekakšno nebo v moji koži,
ki v igri drži
gledalce in zemljo in zvezde …
Tisto nekaj v zraku,
česar se ne da izreči.
Lahko se le le vdihne.
Enes Kišević
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.
Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.
Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.
Kaj me osreči?
33. Cvetoči mak.
Makova polja
zelena obzorja
me greje lepota
osvaja toplota.
Nastavlja mi lice
bojim se resnice
a mehke so sanje
ko zbujam se vanje.
Le tvoji obrisi
na srcu odtisi
občutki kot misli
sladki in kisli.
Kaj če začetek
ne bi imel konca,
bi me razvajal
na poti do sonca?
V zraku odmevajo tvoje besede
igro metulja in ko me zmede,
na koncu izberem to kar mi sede,
spet mislim na tebe.
Sanjam, na strehi iz neba
sanjam, u vetru upanja
plavam v oblaku cimeta
in sanjam samo za naju dva.
Gušti in Polona
