Ko se prebudiš
mokrih stopal, vem, da si
sanjala morje.

~ Josip Osti

Odloži strah
v njem se mrači

pričakaj jo
v razprtem dihanju
v omehčanem telesu

dotakni se želje nežno
ko stoji pred teboj
milostna in mogočna

in ko ti sonce pada v prsi
ne reci
da je preveč

predaj se ji

samo uslišanost
te nauči živeti.

Ujete so želje,
za vso so predpisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!

Vsi hodijo v vrsti,
jaz grem pa po svoje –
brez veze, brez veze,
pa vendar lepo je…

Ves svet je izložba,
blešče se napisi,
srce pa mi pravi:

Ne bodi, kar nisi!
Vsi nosijo maske, jaz nočem se skriti – verjamem še v sanje,
želim še ljubiti…

Feri Lainšček

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine,
tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

(I. Minatti)