Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg

Makova polja

Kaj me osreči?
33. Cvetoči mak. 

 

20190530_171753.jpgMakova polja
zelena obzorja
me greje lepota
osvaja toplota.

Nastavlja mi lice
bojim se resnice
a mehke so sanje
ko zbujam se vanje.

Le tvoji obrisi
na srcu odtisi
občutki kot misli
sladki in kisli.

Kaj če začetek
ne bi imel konca,
bi me razvajal
na poti do sonca?

V zraku odmevajo tvoje besede
igro metulja in ko me zmede,
na koncu izberem to kar mi sede,
spet mislim na tebe.

Sanjam, na strehi iz neba
sanjam, u vetru upanja
plavam v oblaku cimeta
in sanjam samo za naju dva.

Gušti in Polona

Iskra

kada kosu stavi iza ušiju
pretvori se u djevojčicu
svoje tajne poklanja,
zamuckuje,
nekako izroni iz očiju
njene ruke grle kao šal,
a tanki prsti bodu me pod rebra
sporo rasti mala vrbo
dug je put,
a ovaj svijet te čeka

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

iskrenost je rizik
na vlastiti račun
ti ćes čitav zivot plaćati
i nikad nećeš shvatiti
od koga te čuvaju
duge cijevi i žice.
svih devet krugova
putuju sa nama,
nekoga zlo uzbuđuje.
sporo rasti mala vrbo,
ovaj svijet
čeka već dugo
na tebe

čovjek je velik točno toliko,
koliko je ono što traži veliko…

treba nam tako malo
skoro ništa
jedan kremen
i jedna iskra
da tama ode
zauvijek iz sna,
a čudovišta padaju

kada stanu mašine,
strojevi
nestaju zemlje,
nestaju gradovi,
ti otvori svoje oči tad
i čudovišta
padaju…

Urban

 

20190518_145350.jpg

Kako naj se ti približajo

te roke
– tako si krhka in plaha -,
da ne vznemirijo brstiča,
ki v tebi spi?

Kako naj ti šepetajo
ti pogledi
– tako nevedna, tako svetla si-,
da ne skale globine
tvojih zenic?

Samo vzgib vetra mi bodi
v tišini,
da trave v meni
spet vzvalove,
samo odsvit zarje
v temo,
da rože v meni trudne oči
spet odpro,
samo daljen klic,

da samotno srce
spet vzdrhti,
da prisluhne
neslišnim stopinjam
vetra, zvezd, oblakov in ptic …

Gledaš me.
Ničesar ne reci.

20190429_153144.jpg

Mah

03ccb0c6fac809f9b1bd50dc595e420eNEKAJ ostane
nazadnje vedno nekaj ostane

nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH

in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
ostane

nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu

Vinko Möderndorfer

Ona

Njena glava je v oblakih,
njeno bistvo je v njeni duši,
njena prava čustva so zaklenjena,
globoko v ječi srca, ki nima rešetk,
ki bi ukradle njeno vedrino ali risale sence na lica.

Kljub tej igri izrazov na obrazu je vedno ista,
sama sebi svoja,
taka kot so njeni dnevi.
Zaljubljeni v življenje,
se ji dogajajo trenutki,
ki niso tipični,
ki se pojavijo redko,
kot se ona redko pojavi v mislih drugih.

Ona ne igra glavne vloge,
ker ta vloga ne bi bila ekskluzivna,
ker bi bila enostavna in hipna,
kot vloga slučajnega mimoidočega,
ki ti vzbudi zanimanje in potem izgine,
ker ima njeno življenje zatemnjene luči in diši po mirnosti

ampak …

med vrsticami te kletke brez rešetk obstaja svet,
obsijan z roza neonskimi lučmi,
poln vznemirljive drame,
nekonvencionalen in za druge zaklenjen.
Njen.

20190408_195822.jpg

Lastovka

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz.
Strmo uporno gre trpki mir
v srca se vseda, neba ni nikjer.
Takrat zaihtiš za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to se nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
mislit kaj še pride je več kot odveč.
Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš
in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš.
In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti.
Vate je prišla drobna, drobna ptica
in ona bridko žalost zvabi ti na lica.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo;
toplo, zato ker smo ljudje.

19247809_10213340498209243_4758298560929873616_n