Od mene k tebi

20191104_083945.jpg

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš “da” ali “ne”.

Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

Neža Maurer

Pesem o rožah

 

Moje življenje so rože, je rekla.
Rože, zasanjane in tihe,
sklanjajo rdeče glave.

Morje rož, ki so odprle
pod nočno nebo modre cvetove,
nage v svojem hrepenenju.

Moje življenje so rože.

Divje v nemiru.
Otožne in tihe in nežne.
Utrujene od lastne lepote
sklanjajo glave
in čakajo vdano
na tvoj poljub.

Dane Zajc

20191011_160713.jpg

Nič ni dokončno

Človek mora znati pozabljati s spominom,
ker ni dovolj letnih časov, ur, kazalcev, dotikov,
da bi karkoli lahko bilo dokončno.

Kaj bi nam potem še ostalo,
če bi dež spral vse korake,
ki prihajajo in odhajajo.

Človeka mora znati sovražiti tudi ko ljubi.
In ljubiti, ko je vse mimo,
letni časi, ure, kazalci, dotiki.
Kakšne so lahko še poti,
ko se nasitiš telesa
in ne veš več za bolečino.

Vinko Möderndorfer

 20190914_151744.jpg

kaj šteje

76fbe7173249b1a7fec346dc9abba750--light-and-shadow-find-someone-who

najpomembnejše od vsega je da ljubiš
kot da je to edino kar znaš
na koncu se izkaže da vse drugo
ni pomembno
niti ta pesem
niti tvoj dom
niti tvoja izobrazba
niti tvoja služba
niti denar
štejeta le ljubezen in človeški stik
koga si ljubila
in kako globoko si ljubila
kako si se dotaknila ljudi okrog sebe
in koliko si jim dala

rupi kaur

 

Tisto nekaj

Ni treba vsega reči.
Ne na odru.
Ne z zasebnem življenju.

09b4a57426f555880d6bc19da1e536b9

Vedno je dobro, če ostane
nekaj nedorečenega –
nek nasmeh,
nek pogled,
nek ton,
neka gesta.

Nekaj v zraku.
Nekaj, kar pove manj, kot ve.
Kar podarja, a je manjše od nadarjenosti.
Nekaj prisotnega,
a neulovljivega.

Tisto nekaj, kar se zgodi –
kar samo sebe rodi.

Nekakšno nebo v moji koži,
ki v igri drži
gledalce in zemljo in zvezde …

Tisto nekaj v zraku,
česar se ne da izreči.

Lahko se le le vdihne.

Enes Kišević

Ne vem veliko

20190713_183641.jpg

Ne vem veliko,
vem pa sanjati z odprtimi očmi,
vem, da ne verjamem ljudem z narejenimi nasmehi,
vem, da sem rada sama,
vem, da preveč rada jem,
vem, da sem včasih lena,
vem, da večkrat pomislim na smrt,
vem, da imam rada dež sredi poletja,
vem, da imam raje sončni zahod kot vzhod,
vem, da ne verjamem vedno vase,
in vse to poleg njega vem,
le da na malo bolj smešen in vesel način.