Ti ne poznaš konjev

Si opazil da konji gledajo
čez ograje med ljudi
Ko se goli kdaj poljubljamo
In plešemo na ulici
Ti ne poznaš konjev
Ti ne moreš vedeti stvari
Ti prihajaš iz mesta
Ti ne gledaš v oči
Ti ne poznaš konjev
Veš, mi tega ne razumemo
Ko nas hranijo za sabo
In nam svetijo tako močno
Da še ponoči zvezd ne vidiš
Ti ne poznaš konjev
On te gleda v dušo
Skozi biserne oci
Ti ponavlja pesem
Da za vedno njihov si
Ti ne poznaš konjev
Ti ne veš za njihov sij
Ti prihajaš iz mesta
Ti ne moreš vedeti stvari
Ti ne poznaš konjev

Fed Horses – Ti ne poznaš konjev

Ne bodi, kar nisi

tumblr_pjegjyafl31rzlrabo1_1280

Ujete so želje,
za vso so predpisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!

Vsi hodijo v vrsti,
jaz grem pa po svoje –
brez veze, brez veze,
pa vendar lepo je…

Ves svet je izložba,
blešče se napisi,
srce pa mi pravi:

Ne bodi, kar nisi!
Vsi nosijo maske, jaz nočem se skriti – verjamem še v sanje,
želim še ljubiti…

Feri Lainšček

Zvezda

25993c50a016c45b26d60e7d18ec3d34

Tell me somethin’ girl,
are you happy in this modern world?
Or do you need more?
Is there somethin’ else you’re searchin’ for?

I’m falling,
in all the good times I find myself longin’ for change and in the bad times I fear myself …

Tell me something boy,
aren’t you tired tryin’ to fill that void?
Or do you need more?
Ain’t it hard keeping it so hardcore?

I’m off the deep end, watch as I dive in.
I’ll never meet the ground,
crash through the surface, where they can’t hurt us,
we’re far from the shallow now.

Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

20181210_171325.jpg

Treba je mnogo tišine,
tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

Odšla sva spet

20181126_120146.jpg

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

(I. Minatti)