Moje življenje so rože, je rekla.
Rože, zasanjane in tihe,
sklanjajo rdeče glave.

Morje rož, ki so odprle
pod nočno nebo modre cvetove,
nage v svojem hrepenenju.

Moje življenje so rože.

Divje v nemiru.
Otožne in tihe in nežne.
Utrujene od lastne lepote
sklanjajo glave
in čakajo vdano
na tvoj poljub.

Dane Zajc

Človek mora znati pozabljati s spominom,
ker ni dovolj letnih časov, ur, kazalcev, dotikov,
da bi karkoli lahko bilo dokončno.

Kaj bi nam potem še ostalo,
če bi dež spral vse korake,
ki prihajajo in odhajajo.

Človeka mora znati sovražiti tudi ko ljubi.
In ljubiti, ko je vse mimo,
letni časi, ure, kazalci, dotiki.
Kakšne so lahko še poti,
ko se nasitiš telesa
in ne veš več za bolečino.

Vinko Möderndorfer

najpomembnejše od vsega je da ljubiš
kot da je to edino kar znaš
na koncu se izkaže da vse drugo
ni pomembno
niti ta pesem
niti tvoj dom
niti tvoja izobrazba
niti tvoja služba
niti denar
štejeta le ljubezen in človeški stik
koga si ljubila
in kako globoko si ljubila
kako si se dotaknila ljudi okrog sebe
in koliko si jim dala

rupi kaur

Iščem te v travah, iščem te v morjih, najdem te v zvezdah, ki sijejo name.

⭐🌟⭐

Mila Kačič

Ni treba vsega reči.
Ne na odru.
Ne z zasebnem življenju.

Vedno je dobro, če ostane
nekaj nedorečenega –
nek nasmeh,
nek pogled,
nek ton,
neka gesta.

Nekaj v zraku.
Nekaj, kar pove manj, kot ve.
Kar podarja, a je manjše od nadarjenosti.
Nekaj prisotnega,
a neulovljivega.

Tisto nekaj, kar se zgodi –
kar samo sebe rodi.

Nekakšno nebo v moji koži,
ki v igri drži
gledalce in zemljo in zvezde …

Tisto nekaj v zraku,
česar se ne da izreči.

Lahko se le le vdihne.

Enes Kišević