Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?
(I. Minatti)
podrobnosti nam vzamejo leta.
kot tista pikica.
na tvojem vratu.
ki sem jo želel izbrisati.
s poljubi.
a ni šlo.
zato te še vedno poljubljam.
ker si mislim,
da mi bo nekoč uspelo.
neko jesen.
če se bom pošteno
potrudil.
Novica Novaković
Vsako jutro nov svit,
svetla želja po novem,
leden strah pred novim.
Nikoli ne veš,
katera izpolnitev te oslepi,
katero veselje spodmakne tla,
katera ljubezen ti ustavi srce.
Vsako jutro nova želja,
nov strah.
(Neža Maurer)
Prebudim se pred tabo
in te gledam.
Obdana si v spanje
kot v varno kopreno.
Tvoj obraz je
pred jutrom
še bolj droben
še bolj moj.
Čas miruje
kot navzgor zalučan kamen,
ki je obstal v najvišji točki.
Vse se bo začelo,
vse se bo končalo.
Približam se ti.
Tvoj topel dih
se me narahlo dotakne.
Tisti ki ima ljubezen
ima ves čas,
mi sporočaš iz sna.
In dan
se lahko začne.
(V. Möderndorfer)
Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.
Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.
Tako rad imam te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.
Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.
Ivan Minatti
Piši mi na zeleno adreso poletja.
Poljubi, ki mi jih pošiljaš, naj bodo zadnje večerne vesti.
Glavo imam polno nekakih čudnih sonetov,
a ni nikogar, da mi oprosti ali ne oprosti.
Danes so se spet nekaj razpisali okrog moje najnovejše zbirke.
Izmislili prave štorije o tem, kdo vse da name vpliva.
Najbolj je name vplivala neka absolventka germanistike.
A to so zamolčali, kajti, zaboga, le koga to briga.
Kaj koga briga, da si zame Honolulu in Madagaskar in Meksiko,
zgodovina, ki sem navzdolž in počez jo predelal s krvjo.
Tvoje ime ni zašlo v prav noben leksikon,
ni te v nobeni enciklopediji, v nobenem “Kdo je kdo…”
Toda zame si vse. Kot vojaku prvi dan mira
postelja, solze in v vazi cvet.
Tvoje oči so mi edina lektira
v tem dnevu, ki je tu, da odide spet.
(Izet Sarajlić)
beseda ne more nikoli pomeniti dotika
poljub ne more nikoli zamenjati soneta
o poljubu in občutek na koži je neopisljiv
čeprav se nam večkrat zdi da vemo o čem
govorimo kadar ljubimo kadar odhajamo
kajti kdor ima zelo močno rad zelo močno
zapušča si mi rekla nekega jutra ko si zaspala
na moji roki in sem se bal premakniti da se
ne bi prebudila in prestrašila ko za hip ne bi
vedela ali letiš ali padaš ali sem jaz ob tebi
ali samo nekdo drug ki si ga že davno pozabila
beseda ostane nema kadar govori telo si rekla
in sem ti verjel kadar se poslavljaš ne smeš
paziti na besede lahko te prepričajo da ostaneš
si še rekla
Vinko Möderndorfer
