Ne razumem, kaj govorijo.
Tudi ti ni treba.
V sredici besed sem.
(Vsak človek govori po svoje.)
V vsakem glasu sem.
Čutim, kdaj zadrhtijo glasilke,
kdaj zatrepečejo veke,
kdaj udari srce.
To je malo – in je vse.
Mrak nas ločuje in povezuje
v skrivnostnem, nedoločljivem prostoru.
Nekdo zastoče, nekdo se zasmeje,
nekdo vzklikne, nekdo vzdihne.
In vse to sem jaz.
Besedoslužje.
Neža Maurer
Včasih si je treba sam narediti svojo mavrico, da potem lahko sanjamo, kako je na drugi strani te mavrice.
Somewhere over the rainbow way up high, there’s a land that I heard of once in a lullaby …
Somewhere over the rainbow skies are blue and the dreams that you dare to dream, really do come true.
Someday I’ll wish upon a star and wake up where the clouds are far behind me, where troubles melt like lemon drops away above the chimney tops that’s where you’ll find me …
Somewhere over the rainbow bluebirds fly, birds fly over the rainbow, why then, oh, why can’t I?
Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločju
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz.
Ivan Minatti
Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.
Esad Babačić
