Čas bo zacelil svet

Svet se ustavlja. Upam, da si bo tudi malo oddahnil. Medtem pa čas in življenje tečeta naprej. To pomeni tudi, da je danes ponedeljek in s tem čas za poetični ponedeljek.

Čas bo zacelil svet,
čas bo pomlajšal ta planet
in ko naju ne bo,
ostalo bo rožnato nebo.

wp-1584384060429.jpg

Čas bo ohranil “good look”,
vzel bo v usta ves ta hrup
in ko naju ne bo,
ostala bo duša, ne telo.

Potovanja od misli do misli,
od mesta do mesta,
ta dolga cesta
pričakovanja, od tebe do mene,
od mene do tebe…

Noči brez spanja, dnevi čakanja
in zrno upanja,
iskanja drugih načinov
za isto početje, srčno vnetje.

Čas bo rekel “stop”!
Čas je še za en krog,
čas je še za en krog…

Kamor greš

Kamor greš, tam so razpotja bodočih ravnin,
kjer si bil si pustil neobvladljiv spomin.

V tvojih očeh letni časi prebirajo dni,wp-1580759333283.jpglistajo sanje in stopajo v večnost noči,
in koraki razpleteni po obokih neba,
se v hitrem valčku bližajo pragu sna.

S hrepenenjem zreš na gladine neznanih globin,in se najdeš za ogledalom naključja sin.

Tvoje roke, polne sanj in davnega prahu,

pretkane s črtami veselja in strahu,
pišejo zgodbe, rišejo freske po poteh miru,
in se trudijo, da si tu, da si tu.

Mostovi škripajo, brvi nihajo pod teboj,
preveč si naložil, preveč vlečeš za seboj.

Kamor greš, tam so razpotja bodočih davnin,
kjer si bil si pustil bežeč spomin,
in koraki razpleteni po sencah neba,
se v kratkem valčku bližajo pragu dna.

Tvoje roke polne sanj in daljnega prahu,
zemljevidov, veselja, sreče in strahu,
pišejo stihe, klešejo kamen za poti miru,
saj želijo da si tu, da si prav tu.

 

Bodi z mano do konca

Tinkara Kovač je moja najljubša slovenska glasbenica. Prvi CD, ki sem ga v življenju kupila, je bil njen – Orange, in sicer leta 2003, ko sem bila v osmem razredu osnovne šole. Takrat me je navdušila s pesmijo Med zemljo in zrakom. Danes, 15 let kasneje pa me navdušuje njena pesem Bodi z mano do konca, s katero je zmagala na Melodijah morja in sonca 2019.

Tinkara Kovač – Bodi z mano do konca

Čez dan in ponoči zvoni
v mestu iz zrna soli
Kako je lep ta svet
v tvojih ulicah ujet

Gibek je korak,
razpihan je oblak
Za njim ostaja sled svetlobe
in tu pa tam kak sinji cvet

Pobarvaj me v rdeče, v globino srca
Pobarvaj me v belo čistega neba
To je pot, moja pot
Blizu so zvezde in daleč tla.

Bodi z mano do konca
na pomolu iz sonca
V naročju morskih trav
Tam živim tako narobe in prav
Pusti, naj govorijo
in pred sabo bežijo
Jaz vem, da svet ni raven
Je strm, vijugast in vse zraven

Gledam v tvoje oči
V njih vidim vse, ki so odšli
Se skrivam za oboki
pred pogledi ljudi

Pobarvaj me v rdeče, v globino srca
Pobarvaj me v belo čistega neba
To je moč, moja moč
Blizu so zvezde in daleč tla.

Skozi odprta okna hiš
Ti me po strehah loviš
Skrij me v svoj najljubši predal,
nariši me od stropa do tal.

Od mene k tebi

20191104_083945.jpg

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš “da” ali “ne”.

Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

Neža Maurer

Pesem o rožah

 

Moje življenje so rože, je rekla.
Rože, zasanjane in tihe,
sklanjajo rdeče glave.

Morje rož, ki so odprle
pod nočno nebo modre cvetove,
nage v svojem hrepenenju.

Moje življenje so rože.

Divje v nemiru.
Otožne in tihe in nežne.
Utrujene od lastne lepote
sklanjajo glave
in čakajo vdano
na tvoj poljub.

Dane Zajc

20191011_160713.jpg