Kako naj rečem svetu

kako naj rečem svetu
da bo moj
kako naj mu rečem
da bi ga rad vsega
zdaj in za zmeraj
kako naj mu rečem
da ga zato ne bo manj
da bom vzel malo
samo kakšno zarjo
na robu jutra
vse drugo pa pustil
da bo žarelo naprej
nedotaknjeno
kako naj mu rečem
da me bo slišal
moj glas in moje srce
in moje roparske roke
na robu jutra?

kajetan kovič

Besedoslužje

Ne razumem, kaj govorijo.wp-1589874828193.jpg
Tudi ti ni treba.
V sredici besed sem.
(Vsak človek govori po svoje.)
V vsakem glasu sem.

Čutim, kdaj zadrhtijo glasilke,
kdaj zatrepečejo veke,
kdaj udari srce.

To je malo – in je vse.
Mrak nas ločuje in povezuje
v skrivnostnem, nedoločljivem prostoru.
Nekdo zastoče, nekdo se zasmeje,
nekdo vzklikne, nekdo vzdihne.

In vse to sem jaz.

Besedoslužje.

Neža Maurer

Ko bom tih in dober

Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločjuwp-1587411014940.jpg
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz.

Ivan Minatti

 

Šel bom

Kot ótrok bom šel preko trat
pomladi iskàt.
Šel bom čez mlado poljé:
ob zori,
ko bo škrjanček drobil nad razori –wp-1586859629600.jpg
in na stežaj bom odprl srce.
Stopal bom preko dobrav:
napil se vonjav preorane prsti
in tam, koder leska rumena cveti,
bom šopek trobentic in zvončkov nabral.
Nabral bom šumečih pomladnih vetrov,
sinjine in žarkov in ptičjega petja;
in ko bo srce kot vrt, polno cvetja,
bom z lahkim korakom privriskal domov.
Potem pa bom šel od vasi do vasi
s svetlim nasmehom v očeh,
in vsakomur, ki mu težkó je v teh dneh,
podaril bom košček srcá:
da slednjemu smeh čez obraz zaigra
in sonce v očeh zažari.
Ivan Minatti

 

Umik

Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.20200330_203727.jpg
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.

Esad Babačić