kdo je napravil smrt?

kdo je napravil smrt?
kdo je napravil smrt, prijateljica?
kdo te je odgnal v neko drugo trajanje?
na tej strani pa pustil niz trenutkov, ki komaj utripnejo, preden izginejo v pozabi
kdo je napravil življenje pred smrtjo in nam rekel ni konca?
kdo nam je lagal o mladosti, o ljubezni in nas na koncu prepustil smrti?
kdo je napravil, da te ni prijateljica?
kdo je rekel, da živiš, dokler se spominjajo tvojega življenja?

~ vinko möderndorfer, čuvaj sna

Roke

roke dvignjene roke odprte
roke ki visijo s praga
roke ki mahajo
lovijo poljube kot metulje
roke ob tvojem boku
stisnejo k sebi
približajo popek ustnicam
roke na vsaki strani
in potem lahno šepetajo s prsti
z blazinicami pišejo nevidna pisma
po koži po laseh po hrbtu
roke ki se lahko dotaknejo
roke ki se lahko odmaknejo
mehke trde raskave kamnite železne
ki poletijo kadar so krila
kadar so plavuti se spustijo
naredijo prostor globini
potežkajo mehko in voljno
kadar sklenejo dlan z dlanjo
je konec vojne konec katastrofe
začetek življenja
kadar stresajo na pragu radostno
roke roke roke

najlepši dar objemov

— Vinko Möderndorfer

Jesenski dež

V zraku jesenski dež
tih in sanjav,
mehko šuštenje lip,
gabrov in trav.
Dež, dež, jesenski dež
bajko drobi
lipam in gabrom in travam
opolnoči.
Poslušajo bajko prelepo
in trava se v snu smehlja.

Kaj sanjajo drobne trave,
ko boža jih šum dežja? –
Dež, dež, jesenski dež
tih in sanjav…
Sovraži noči in boji se
srce šelestenja trav.

Kako naj rečem svetu

kako naj rečem svetu
da bo moj
kako naj mu rečem
da bi ga rad vsega
zdaj in za zmeraj
kako naj mu rečem
da ga zato ne bo manj
da bom vzel malo
samo kakšno zarjo
na robu jutra
vse drugo pa pustil
da bo žarelo naprej
nedotaknjeno
kako naj mu rečem
da me bo slišal
moj glas in moje srce
in moje roparske roke
na robu jutra?

kajetan kovič

Besedoslužje

Ne razumem, kaj govorijo.wp-1589874828193.jpg
Tudi ti ni treba.
V sredici besed sem.
(Vsak človek govori po svoje.)
V vsakem glasu sem.

Čutim, kdaj zadrhtijo glasilke,
kdaj zatrepečejo veke,
kdaj udari srce.

To je malo – in je vse.
Mrak nas ločuje in povezuje
v skrivnostnem, nedoločljivem prostoru.
Nekdo zastoče, nekdo se zasmeje,
nekdo vzklikne, nekdo vzdihne.

In vse to sem jaz.

Besedoslužje.

Neža Maurer