Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg

Ona

Njena glava je v oblakih,
njeno bistvo je v njeni duši,
njena prava čustva so zaklenjena,
globoko v ječi srca, ki nima rešetk,
ki bi ukradle njeno vedrino ali risale sence na lica.

Kljub tej igri izrazov na obrazu je vedno ista,
sama sebi svoja,
taka kot so njeni dnevi.
Zaljubljeni v življenje,
se ji dogajajo trenutki,
ki niso tipični,
ki se pojavijo redko,
kot se ona redko pojavi v mislih drugih.

Ona ne igra glavne vloge,
ker ta vloga ne bi bila ekskluzivna,
ker bi bila enostavna in hipna,
kot vloga slučajnega mimoidočega,
ki ti vzbudi zanimanje in potem izgine,
ker ima njeno življenje zatemnjene luči in diši po mirnosti

ampak …

med vrsticami te kletke brez rešetk obstaja svet,
obsijan z roza neonskimi lučmi,
poln vznemirljive drame,
nekonvencionalen in za druge zaklenjen.
Njen.

20190408_195822.jpg

Lastovka

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz.
Strmo uporno gre trpki mir
v srca se vseda, neba ni nikjer.
Takrat zaihtiš za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to se nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, od kod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
mislit kaj še pride je več kot odveč.
Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš
in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš.
In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti.
Vate je prišla drobna, drobna ptica
in ona bridko žalost zvabi ti na lica.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo;
toplo, zato ker smo ljudje.

19247809_10213340498209243_4758298560929873616_n

Išči me

7f31fd18569575.562cba721d781V dneh samote
me išči med stvarmi,
ki se morejo iz ljubezni dati.

V pomladnem spreletanju ptic,
v oblakih in večerni zarji,
krvaveči,
ko se spaja s soncem.
V poletnih kresovih,
trepetajočih,
kadar jih jemlje vase
temina neba.
V divjanju vetróv,
prepletajočih se med sabo
in v vejah dreves,
ki so objemajoče rôke.
V vsem me najdeš.

Ko zabredeš v vódo,
me išči v valu
in se ti bom zapletla med nóge.
Školjka,
ki se je prisesala na skalo
in je več ne izpusti,
sem jaz.

V šelestenju trav me išči,
ki jih veter upogiba
in se mu s slastjo vdajajo,
v koreninah sem,
segajočih v srcé zemlje.

V vseh stvareh,
ki se morejo iz ljubezni dati
in iz ljubezni jemljejo,
me išči.
Povsod sem jaz,
je moja ljubezen.

Mila Kačič

Pred jutrom

Prebudim se pred tabo
in te gledam.

Obdana si v spanje
kot v varno kopreno.

Tvoj obraz je
pred jutrom
še bolj droben
še bolj moj.

Čas miruje
kot navzgor zalučan kamen,
ki je obstal v najvišji točki.

Vse se bo začelo,
vse se bo končalo.

Približam se ti.

Tvoj topel dih
se me narahlo dotakne.

Tisti ki ima ljubezen
ima ves čas,
mi sporočaš iz sna.

In dan
se lahko začne.

(V. Möderndorfer)