Ko bom tih in dober

Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločjuwp-1587411014940.jpg
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz.

Ivan Minatti

 

Šel bom

Kot ótrok bom šel preko trat
pomladi iskàt.
Šel bom čez mlado poljé:
ob zori,
ko bo škrjanček drobil nad razori –wp-1586859629600.jpg
in na stežaj bom odprl srce.
Stopal bom preko dobrav:
napil se vonjav preorane prsti
in tam, koder leska rumena cveti,
bom šopek trobentic in zvončkov nabral.
Nabral bom šumečih pomladnih vetrov,
sinjine in žarkov in ptičjega petja;
in ko bo srce kot vrt, polno cvetja,
bom z lahkim korakom privriskal domov.
Potem pa bom šel od vasi do vasi
s svetlim nasmehom v očeh,
in vsakomur, ki mu težkó je v teh dneh,
podaril bom košček srcá:
da slednjemu smeh čez obraz zaigra
in sonce v očeh zažari.
Ivan Minatti

 

Umik

Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.20200330_203727.jpg
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.

Esad Babačić

Od mene k tebi

20191104_083945.jpg

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš “da” ali “ne”.

Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

Neža Maurer

Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg