December in imperativ sreče

20181209_192326.jpgŽe devet dni je december, veseli december, čas druženja in praznovanja. Na svojem Instagram profilu sem izvedla mini anketo – spraševala sem vas, če je december  najlepši čas v letu. Za večino ljudi je december najljubši mesec, za druge pa december pomeni tudi čas doživljanja neprijetnih čustev. Občutki osamljenosti in otožnosti so v decembru zelo pogosti. Predvsem je težko tistim, ki živijo sami, ki so se ločili, ki so izgubili ljubljeno osebo, ki so daleč od doma, oddaljeni od družine in prijateljev, … saj jim okolje sporoča oz. ukazuje: uživaj, praznuj, veseli se. Ljudje pa nismo tako enostavni, da bi preklopili iz OFF na ON. Na ukaz se na da biti dobre volje, ker je pač veseli december in so vsi veseli in sepričakuje, da si tudi ti vesel.

December pa je lahko naporen tudi za tiste, ki ga imajo radi in se ga veselijo. Preživljanje časa z družino ali prijatelji lahko zelo vznemirljivo, lahko pa v nas vzbudi tudi neprijetne spomine, lahko vodi v konflikte ali razočaranja. Tudi stresen je lahko december. Poleg službe in vsakdanjih obveznosti je potrebno v urnik dodati še vse družbene aktivnosti, večerje, zabave in druga srečanja – zaključek v službi, zaključek na telovadbi, kosilo pri eni družini, večerja pri drugih sorodnikih, božičkovanje v vrtcu, dedek mraz za otroke v službi…. Ženska seveda ne smemo pozabiti na kupovanje daril, na peko keksov in na iskanje perfektne obleke z bleščicami za novoletno zabavo.. Zmanjkati ne sme še zlet na božični sejem ali v mesto, na lučke in kuhanček.

a7fdd5193e909f3411e5d4a22e531607

In potem se nekje vmes med vsem tem izgubiš in prestaviš na avtomatskega pilota ter čakaš, da vsa evforija mine. Vsaj jaz, ki praznikov ne dojemam kot lova za darili in dirjanja z enega obiska na drugega. Upam, da ne izgleda, kot da sem proti decembru in praznikom. Sem za veseli december in za praznike, ampak takšne, ki  res prinesejo mir, povezanost in srečo. Prazniki pridejo samo enkrat na leto in trajajo kratek čas, zato si naredite takšne, ki vam bodo fajn.

 

Nekaj je v zraku

Danes z vami delim pesem Nekaj je v zraku, enega mojih najljubših pesnikov, Toneta Pavčka. Včeraj bi praznoval 90. rojstni dan. Jaz pa sem pred enim mesecem praznovala poroko in v zraku je bila ljubezen.

20180923_221033

 

Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se.
Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku.

Je to za pesem skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Lepa dejanja v 2018

Drugim ponavadi na kratko, čisto tipično, zaželim srečno in zdravo novo leto. Sama sebi, pa rada zaželim kaj posebnega. Seveda si tudi jaz želim sreče in zdravja, ampak mi je ljubše, če ima moje leto neko rdečo nit. Lani sem si želela napake. Sedaj ob koncu leta vidim, da res moraš biti previden pri tem kaj si želiš, saj se ti mogoče uresniči.

Za leto 2018 si želim, da bi bilo polno lepote. Želim si veliko lepote na vseh področjih in na različne možne načine: lepih trenutkov, lepih nasmehov, lepih sončnih zahodov, lepih šopkov, lepih pogovorov, “lepih” ljudi, lepih besed … Lepe besede imam rada, ampak niso dovolj, zato si predvsem želim lepih dejanj, takih od ljudi za ljudi.

Odločila sem se tudi, da bom lepe trenutke spet shranjevala kot sem to že počela leta 2015.

IMG_20171230_172543_747.jpg

 

K shranjevanju lepih trenutkov pa sem letos nagovorila tudi prijateljice, ki so ob voščilu pred prazniki prejele tudi beležko oz. posodico v katero bodo lahko “shranile” vse lepe trenutke, da se ne pozabijo.

20171217_094643.jpg

 

Torej, lepote polno 2018 vam želim. 🙂

 

 

 

 

Mah

 

Kaj me osreči?

15. Mah.

Nabiranje mahu je že od otroštva moje najljubše božično opravilo. Zakaj? Ne vem. No, vem. Verjetno zato, ker imam tako zelo rada naravo. Rada grem na zmenek z drevesi, gledam v njihove krošnje, jih opazujem in poslušam. Veliko nam lahko povedo. Če pa ob tem hodiš po preprogi iz maha je v gozdu toliko lepše. Še lepše je, če se maha dotakneš in pobožaš. Čutiti naravo je čudovito.

Lep štiriindvajseti december je bil. Naj bo lep tudi petindvajseti december in dnevi, ki sledijo.

IMG_20171224_151813_603.jpg

IMG_20171224_151002_392.jpg

20171224_132042.jpg

December

Smo že čez polovico decembra, pa me nihče ni vprašal, če sem pripravljena.

Pripravljena na veseli december, na polna nakupovalna središča, na šampanjec, na vprašanje “kje boš za novo leto”, na zaključna poročila, na spomine minulega leta, na brisanje solz, na milijone lučk, na neizvirna voščila, na zavijanje daril, na prisiljene objeme, na globok vdih pred novim letom . . .

Težko bom kadarkoli pripravljena na dvojnost, ki je najbolj vidna decembra, na tako dvojnost: razkošja in revščine, veselja in žalosti, druženja in osamljenosti, joka in smeha.

Sem pa pripravljena na spominjanje letošnjih odločitev, omamnih vonjev, zamujenih priložnosti, čudovitih besed, lepih trenutkov, tavajočih sprehodov, dobrih okusov, nepozabnih občutkov, neizsanjanih sanj …

Zvečer tema premaga svetlobo, zjutraj svetloba premaga temo.

December je čas za konec in čas za nov začetek.

IMG_20171216_155601_710.jpg

 

 

Blagor ženskam

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi stopali.
Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.
Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.
Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.
Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.
Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,
z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.
Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

Alenka Rebula

Maske so padle

Pusta je konec in maske so padle. Pa so res?

Nekaterim je pust zelo pri srcu, drugim malo manj. Nekateri komaj čakajo, da lahko nadenejo maske in se prelevijo v pomanjkljivo oblečene medicinske sestre, pridne čebelice, navihane pika nogavičke… Nekateri se maskirajo tako, da se jih sploh ne da prepoznati in uživajo v svojo neprepoznavnosti. Nekateri skozi maske kažejo svoje talente, ki jih drugače ne morejo. Nekateri skozi maske pokažejo kdo si v resnici želijo biti. …

Carl Gustav Jung je rekel, da se v vsakem od nas se nahaja nekdo drug, ki ga ne poznamo.

Mask namreč ne nosimo samo za pust, ampak jih nosimo tudi v vsakdanjem življenju. Eno si nadenemo za šefa, drugo za ljubimca, tretjo za za duhovnika …
Kar je povsem logično, saj je treba prilagoditi vedenje glede na situacijo, da se lažje spoprimemo z različnimi pričakovanji in zahtevami socialnega okolja.
Težave lahko nastanejo, če maske nosimo ves čas in izgubljamo stik sami s seboj. Rekla bi, da je naporno se cel čas truditi biti nekdo drug oz. biti nekaj kar v resnici nisi.
Velikokrat se sploh ne zavedamo, da cel čas igramo in pri tem pozabljamo nase, na to kdo v resnici smo in kakšni si želimo biti – zase. Tega pa ne smemo nikoli pozabiti.

Zanimivo bi bilo, če bi poleg pusta obstajal dan, ko bi vsi bili popolnoma taki kot smo: goli, iskreni, neposredni…
Mogoče bi bilo celo bolj grozno in bi bili bolj prestrašeni kot smo za pust.

Kdo si bil včeraj? Kdo si danes?

Jaz sem bila včeraj Frida Kahlo. Danes sem Mateja.