22 sprehodov oktobra

Oktober je za mano. Številk nimam rada, zato sem se že nekje po prvi tretjini izgubila s štetjem sprehodov. Po občutku bi rekla, da jih ni bilo ciljnih 22, je bilo pa blizu. Kljub temu, lahko rečem, da je moj projekt 22 sprehodov oktobra vseeno uspel. Pri tem projektu pa sem opazila, da si včasih celo ustvarjam pritisk s tem, ko imam cel čas v mislih, da je lep dan potrebno izkoristiti… ne vem zakaj imam tako grozno potrebo/željo biti zunaj. Mogoče zato, ker sem celo otroštvo bila več zunaj kot notri? Ker imam rada svobodo? Svež zrak? Občutek sončnih žarkov na koži? Veter v laseh? Ker se trudim živeti čuječe in rada opazujem dogajanje zunaj? Ne vem. Kako pogosto ste vi zunaj? Vsak dan ali samo ob vikendih? Je to odvisno od vremena oz. letnega časa? Ste sami ali v družbi?

Še nekaj mojih oktobrskih sprehajalnih utrinkov.

 

Pris(o)ten april

To objavo sem nameravala napisati prvega aprila. Pa sem si potem premislila, ker je pač dan namenjen šalam in ta objava ni šala. Torej bi jo naj napisala drugega aprila, to je bilo včeraj in je spet nisem, ker je bil preveč lep dan, ki sem ga skoraj celega preživela zunaj (beri prvi pomladanski dan kot se spodobi, ki ga je bilo škoda zamuditi). Danes smo že tretjega aprila in objava je končno tu.

Zakaj se tako vrtim okrog datuma objave? Ker imam za vas koledar za mesec april. In to ne kakršenkoli koledar, ampak koledar za bolj prisoten april 2018 , ki ga lahko prenesete, sprintate in obesite na hladilnik. Ta moj koledar pa je še toliko boljši, ker se ga ni potrebno nujno držati v takem vrstnem redu, kot si sledijo dnevi. Brez skrbi lahko menjujete aktivnosti med dnevi. Pomembno je le, da katero izmed aktivnosti res naredite, da bo vaš april vseboval tudi kak poln in pris(o)ten trenutek.

Zajeta slika

 

Lepa dejanja v 2018

Drugim ponavadi na kratko, čisto tipično, zaželim srečno in zdravo novo leto. Sama sebi, pa rada zaželim kaj posebnega. Seveda si tudi jaz želim sreče in zdravja, ampak mi je ljubše, če ima moje leto neko rdečo nit. Lani sem si želela napake. Sedaj ob koncu leta vidim, da res moraš biti previden pri tem kaj si želiš, saj se ti mogoče uresniči.

Za leto 2018 si želim, da bi bilo polno lepote. Želim si veliko lepote na vseh področjih in na različne možne načine: lepih trenutkov, lepih nasmehov, lepih sončnih zahodov, lepih šopkov, lepih pogovorov, “lepih” ljudi, lepih besed … Lepe besede imam rada, ampak niso dovolj, zato si predvsem želim lepih dejanj, takih od ljudi za ljudi.

Odločila sem se tudi, da bom lepe trenutke spet shranjevala kot sem to že počela leta 2015.

IMG_20171230_172543_747.jpg

 

K shranjevanju lepih trenutkov pa sem letos nagovorila tudi prijateljice, ki so ob voščilu pred prazniki prejele tudi beležko oz. posodico v katero bodo lahko “shranile” vse lepe trenutke, da se ne pozabijo.

20171217_094643.jpg

 

Torej, lepote polno 2018 vam želim. 🙂

 

 

 

 

December

Smo že čez polovico decembra, pa me nihče ni vprašal, če sem pripravljena.

Pripravljena na veseli december, na polna nakupovalna središča, na šampanjec, na vprašanje “kje boš za novo leto”, na zaključna poročila, na spomine minulega leta, na brisanje solz, na milijone lučk, na neizvirna voščila, na zavijanje daril, na prisiljene objeme, na globok vdih pred novim letom . . .

Težko bom kadarkoli pripravljena na dvojnost, ki je najbolj vidna decembra, na tako dvojnost: razkošja in revščine, veselja in žalosti, druženja in osamljenosti, joka in smeha.

Sem pa pripravljena na spominjanje letošnjih odločitev, omamnih vonjev, zamujenih priložnosti, čudovitih besed, lepih trenutkov, tavajočih sprehodov, dobrih okusov, nepozabnih občutkov, neizsanjanih sanj …

Zvečer tema premaga svetlobo, zjutraj svetloba premaga temo.

December je čas za konec in čas za nov začetek.

IMG_20171216_155601_710.jpg

 

 

Čuječa vožnja v službo

Ni skrivam od kod prihajam oz. kje živim. To sicer ni bistveno, pomembno je le, da veste, da moja pot v službo in iz službe, zaradi obnove starega ptujskega mostu traja nekoliko dlje. Ne nekoliko, veliko dlje. Ker zelo cenim svoj čas, priznam, da sem se zaradi tega že večkrat vznejevoljila in je moja potrpežljivost zaradi nestrpnih voznikov na preizkušnji.

Dejstvo pa je, da bo most zaprt še dolgo časa, če se jaz jezim zaradi gneče ali ne. Druge izbire, kot da sprejmem situacijo, torej nimam.
Zato sem si rekla, da si moram omisliti način, kako bom popestrila svoj čas, ki ga preživim v avtomobilu. Radio imam, Val 202 je zmeraj na frekvenci, tudi cd-ji so. Ampak več kot eno leto, vsak delovni dan eno in isto? Težka naloga zame, nisem človek rutine.  
Povsem spontano sem prišla do nove ideje … vsak teden bom posvetila nečemu. V ponedeljek sem se namreč ob jutranji vožnji v službo zapeljala pod veliko jato ptic. Ne vem katerih, ampak bilo je fascinantno. One v svojo smer, v jati, kakšna sinhronost njihovega gibanja.  In potem me je zadelo. Lahko, da so bile te ptice tukaj vsako jutro, pa jih sploh nisem opazila. Gledamo, pa ne vidimo. Zato sem v tem tednu imela nov izziv na poti domov: opaziti ptice. Veliko jih je bilo, pa jih nisem rabila prav iskati s pogledom, saj vendarle vozim in moram biti pozorna na promet. Vsak dan lahko opazimo toliko vsega okrog sebe, samo prisotni in pozorni, tukaj in zdaj moramo biti.

Pa vi, ste opazili katero ptico danes?