2017, adijo

Težko najdem besede za opisati leto 2017.
Mogoče zato, ker je bilo zame res težko.
Lahko rečem, da je bilo v znamenju iskanja miru v kaosu.

Pestro je bilo. Zgodile so se stvari, za katere bi rekla, da se ne bodo nikoli. Spoznala sem, da se zelo hitro lahko izgubiš in se veliko težje najdeš. Spoznala sem, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Spoznala sem, da nas življenje preseneti, ko to najmanj pričakujemo. Spoznala sem, da ne moremo biti nikoli popolnoma pripravljeni na vse kar nas čaka v življenju. Spoznala sem, da je težko najti prave besede in prave odgovore, ko bi to bilo najbolj potrebno.

Verjamem, da so me vse preizkušnje in izkušnje naredile starejšo, nekatere tudi mlajšo, vse pa modrejšo. Vse to je potrebno, da lahko rastemo in se razvijamo. Zato nisem žalostna ali razočarana nad minulim letom. Potrudila se bom, da ga bom pustila za sabo in naredila prostor za vse novo v 2018.

“Brez obžalovanj na križišču sanj.”

wp-1514389694928..jpg

December

Smo že čez polovico decembra, pa me nihče ni vprašal, če sem pripravljena.

Pripravljena na veseli december, na polna nakupovalna središča, na šampanjec, na vprašanje “kje boš za novo leto”, na zaključna poročila, na spomine minulega leta, na brisanje solz, na milijone lučk, na neizvirna voščila, na zavijanje daril, na prisiljene objeme, na globok vdih pred novim letom . . .

Težko bom kadarkoli pripravljena na dvojnost, ki je najbolj vidna decembra, na tako dvojnost: razkošja in revščine, veselja in žalosti, druženja in osamljenosti, joka in smeha.

Sem pa pripravljena na spominjanje letošnjih odločitev, omamnih vonjev, zamujenih priložnosti, čudovitih besed, lepih trenutkov, tavajočih sprehodov, dobrih okusov, nepozabnih občutkov, neizsanjanih sanj …

Zvečer tema premaga svetlobo, zjutraj svetloba premaga temo.

December je čas za konec in čas za nov začetek.

IMG_20171216_155601_710.jpg

 

 

Izgube

Ne vem zakaj, ampak smrt Jerneja Šugmana se me je zelo dotaknila. Še bolj se zavedam, da v življenju time management tudi odpove. Pri 49 letih verjetno človeka čaka še kar nekaj alinej na življenjskem to do seznamu. Ampak včasih očitno nekatere alineje ostanejo brez kljukic ali križcev, ker prej umremo. Kaj potem pomeni živeti? Delati kljukice na našem to do seznamu življenja?

Nam se morda zdi, da je normalen človek tisti, ki rad dela kot nor, ampak v tisti njihovi načelni lenobi sem začutil nekakšno modrost. Da lahko zapravljaš čas po mili volji, ješ, piješ, pa malo jahaš… Mar to ni več življenje? Pa še kakšno! Še malo, pa bomo umrli, nekaj let nam je še ostalo, mi pa se ukvarjamo s storilnostjo, učinkovitostjo in se pehamo za kdo ve čim – pri tem pa se obenem vsi zavedamo, da smisel življenja ni to, da umreš čim bolj bogat.

~ Jernej Šugman (23. december 1968 – 10. december 2017)

jernej_sugman_jure_erzen3

Dovolj dobra

Dobra.
Moraš biti dobra.
Moraš biti dovolj dobra.
Moraš biti najboljša.
Zaradi mame in očeta, da sta ponosna.
Zaradi otrok v vrtcu, da te ne porivajo vstran in ti ne jemljejo igrač.
Zaradi učiteljice, da je ne osramotiš na šolskem tekmovanju.
Zaradi sošolcev in sošolk, da za vse zrihtaš prosto uro.
Zaradi fanta, da si mu še bolj všeč.
Zaradi bivšega fanta,da slučajno ne pomisli, da te je njegov način, kako te je zapustil, prizadel.
Zaradi vpisa na fakulteto, da zbereš dovolj točk.
Zaradi štipendije, da imaš dovolj visoko povprečje, da jo obdržiš.
Zaradi tega, da dobiš službo.
Zaradi tega, da si izboriš višjo plačo.
Zaradi tega, da si prepričljiva, da ti drugi verjamejo.

Dobra.
Moraš biti dobra.

Pozabi.
Vedno si dovolj dobra.
Dovolj si.
Taka kot si.
Moraš biti le v skladu s tem kar čutiš in kako se počutiš.

K temu razmišljanju oz. zapisu me je spodbudil intervju s Petrom Praprom, kliničnim psihologom.

Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer. To, da si zmagovalec, pomeni, da moraš izpolniti idealizirana in nerealna pričakovanja. Ne vem, kdaj je biti povprečen, postalo tako sramotno. Veliko težav lahko povzroči, če v sebi obdržiš koncept, da moraš biti edinstven, vsemogočen in vseveden. Ker dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Nismo in ne moremo biti vsi nadpovprečni. Najbolj pomembno je, da sprejmeš samega sebe, takšnega kot si.

a4f00dc00f8aa6f34ab905dec9397d0e

Prijaznost

Včeraj je bil svetovni dan prijaznosti. Prijaznost ima po mojem mnenju zelo oguljena in zlorabljen pomen. Zdi se mi celo, da veliko ljudi vidi prijaznost kot slabost. Prijaznost niso polna usta lepih besed. Prijaznost so majhna naključna dejanja, zaradi katerih se dobro počutijo drugi, hkrati pa se dobro počutimo tudi sami.

Za mene je prijaznost kot oblačilo, ki si ga oblečem vsaki dan. Nisem prijazna samo takrat ko je to potrebno oz imam neke koristi od tega. Nisem prijazna, ker želim biti všečna ali ugajati drugim. Taka sem in drugače ne znam, niti nočem. Verjamem, da se s prijaznostjo tudi nekam pride. To dokazujejo ljudje, ki so prav tako prijazni. Zato bom ostala ista, prijazna.

Zakaj ne bi bili prijazni, če nas to nič ne stane?

Hkrati pa nam lahko tudi koristi – teh pet koristi spodaj je izpostavil biokemik David Hamilton:

 

  • Prijaznost osrečuje. Ko naredimo nekaj lepega za drugo20171112_132527.jpg osebo, se počutimo dobro, ker globoko v sebi vemo, da je prav, da smo to naredili. Še več, v naših možganih se tvori “hormon sreče”, dopamin, nekakšna naravna droga, zaradi katere se dobro počutimo.
  • Prijaznost je dobra za srce. Čustvena toplina sprošča oksitocin, “hormon crkljanja”, ki razširi krvne žile, kar zniža krvni tlak in znižuje nivoje stresa, kar je dobro za vaše srce.
  • Prijaznost upočasnjuje staranje. Oksiotcin namreč znižuje število prostih radikalov in vnetij v kardiovaskularnem sistemu – ključnih dejavnikov, ki prispevata k staranju.
  • Prijaznost izboljša naše odnose. Zmanjša čustveno odtujenost, saj se takrat, ko smo prijazni, počutimo bolj povezane z ostalimi. To izvira iz časa naših prednikov, ki so nujno morali sodelovati, če so želeli preživeti.
  • Prijaznost je nalezljiva. Kot da bi valovala – če si prijazen to navdihne druge, da so tudi oni prijazni, kar spet valovi dalje.

Lagati

Najpomembnejše v življenju je,cf52622cbf86583171ceb3601143249d
da se naučiš lagati!

Si izmisliti dobro resnico,
gledati v oči,
govoriti,
verjeti, kar govoriš –
pa naj ti verjamejo,
te izsmejejo
ali pretepejo.

Lagati svojo resnico,
svoje življenje.

(Neža Maurer)

Življenje

Vsi ljudje v življenju doživljamo tako prijetne kot neprijetne trenutke.

Nihče od nas v življenju ni in ne bo brez:

  • žalosti
  • bolečine
  • skrbi
  • slabe volje
  • lenobe
  • občutljivosti
  • bolezni
  • strahu
  • zavisti
  • sramu
  • krivde
  • posmeha
  • nestrpnosti

Hkrati pa tudi nihče od nas ni in ne bo brez:

  • sreče
  • objemov
  • zadovoljstva
  • veselja
  • poljubov
  • smeha
  • miru
  • crkljanja
  • lepote
  • sanj
  • vere
  • ljubezni
  • sebe

Pomembno je videti in verjeti v te prijetne trenutke, predvsem takrat, ko se počutimo, da razpadamo na majhne koščke. Ker v vsakem primeru smo in živimo.

IMG_20171023_184741_191.jpg