Super sobota

Danes sem vstala pred 8, v miru spila kavo, bila na treningu, spucala stanovanje, nabavila špecerijo, oprala cote, zavila darilo, naredila šopek, skuhala kosilo, obesila cote, spekla pecivo, obiskala družino, umila lase, zdaj sem na kavču s kozarcem vina in knjigo, pa dneve še kar ni konec. 💓
No, so pa tudi sobote, ko spim do 9, prvo kavo pijem ob 11, ne prižgem ne pomivalnega in ne pralnega stroja, ko se povabim na kosilo k mami, dvakrat pomežiknem in sobote več ni.
Včasih sem praktična žena, včasih razočarana gospodinja, vedno sem superwoman.

 

20190914_162831.jpg

Smej se

“Veš, nekaj ti bom povedal.”
“Ja, povej.”
“Več bi se morala smejati.”
“Lepša si, ko se smejiš.”

Kako drugačni smo ljudje, ko se smejimo.

20190902_192727.jpg

Smile. 
It’s the second best thing you can do with your lips.

Ne vem veliko

20190713_183641.jpg

Ne vem veliko,
vem pa sanjati z odprtimi očmi,
vem, da ne verjamem ljudem z narejenimi nasmehi,
vem, da sem rada sama,
vem, da preveč rada jem,
vem, da sem včasih lena,
vem, da večkrat pomislim na smrt,
vem, da imam rada dež sredi poletja,
vem, da imam raje sončni zahod kot vzhod,
vem, da ne verjamem vedno vase,
in vse to poleg njega vem,
le da na malo bolj smešen in vesel način.

 

Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?

 

Verjeti moramo

Verjeti moramo v moč majhnih stvari. V užitek ob skodelici kave, v pomirjujoč pogled na sončni zahod, v glas ljubljene osebe na drugi strani telefona po koncu dolgega dneva.

Verjeti moramo, da lahko premagamo vse tisto, kar življenje postavi pred nas, ne glede na okoliščine ali naše, mogoče kdaj napačne izbire, ki nam bodo spremenile našo začrtano pot.

IMG_20190623_181751_183.jpg

Verjeti moramo v ljubezen.
Verjeti moramo, da smo vredni.
Verjeti moramo, da si zaslužimo ljubezen, kljub vsem slabostim in napakam, ki jih imamo.

Verjeti moramo v našo naravno sposobnost skrbi za ljudi, ki so nam blizu.
Verjeti moramo, da smo za njih dovolj taki kot smo.
Verjeti moramo, da nam ni potrebno nikogar prositi za dovoljenje, da smo taki kot smo.

Verjeti moramo, da imamo zmožnost, da smo lahko resnično in globoko srečni.

Verjetno moramo, da nismo sami.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki nas zares “vidijo”.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki vidijo potencial v nas, za vse kar še lahko postanemo. Verjeti moramo, da ob vsem kar se nam dogaja, rastemo.
Verjeti moramo, da ima naše življenje smisel že samo po sebi.
Verjeti moramo, da nam je namenjeno, da smo tu.