Noben občutek ni dokončen

“Let everything happen to you.

Beauty and terror.

Just keep going.

No feeling is final.”

Rainer Maria Rilke

Na to misel sem naletela med neskončnim brskanjem po internetu, ki je ena izmed mojih glavnih aktivnosti v zadnjih dneh.  Poznala sem jo že prej, vendar se me je zdaj spet dotaknila. Ne znam je prevesti tako, da bi zvenela tako lepo kot zgoraj v angleščini, zato sem jo kar pustila. Bom raje napisala, kako si jo razlagam… res je, da imamo svobodno izbiro in da sami sprejemamo odločitve v svojih življenjih, vendar vsega, kar se nam zgodi, ne moremo nadzorovati in na vse vplivati. Življenje se zgodi. Stvari se zgodijo, pa se včasih sploh ne zavedamo, kako je prišlo do tega. Tako lepe, kot grde stvari, ki v nas porajajo tako prijetne kot neprijetne občutke. Ti občutki pridejo,  ampak tudi odidejo. Nikjer ne piše, da se bom tako, kot se počutiš v tem trenutku, počutil celo življenje, ker noben občutek ni dokončen, ne traja za vedno. Ko so občutki in čustva zelo močni, se nam zdi, da je to edina resnica, vendar ni tako – čustva niso dejstva.  Stvar je v tem, da je vsak trenutek drugačen. V nekaterih se počutiš kot zmagovalec, v nekaterih kot poraženec. Vendar pa včasih zmagaš tudi ko izgubiš in pogosto tudi izgubiš, ko zmagaš. Če vdihneš in se sprehodiš skozi vse te občutke z zavedanjem, da noben občutek ni dokončen, boš prišel na drugo stran. Pri “lepoti in terorju” je pomembno to, da prepoznaš in čutiš, saj samo tako, lahko tudi  “preživiš”. Vsak dan je nov dan, novih 24 ur, novih nešteto trenutkov, ki so tu za nas, ne glede na to, kako se počutimo. In nikoli ne pozabi, da noben občutek ni dokončen, pomembno je le, da greš, greš naprej. 

wp-1586333454923.jpg

Le naprej, ne glej nazaj… 💛 Dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh…
Le naprej, ne glej nazaj. Misli na prijatelje, ljubezni vrni upanje, naj nikoli ne umre.

 

 

Tretji ponedeljek v izolaciji

Pred 14 dni, ko je bila pomlad v razcvet, sem spekla sem limonin kolač, šla na sprehod, brala in spala. Dva tedna nenapovedanega dopusta se mi sploh nista zdela tako slaba.
Danes se mi več ne zdi, da sem na dopustu. Uradno sem tako ali tako na čakanju na delo.
Ne čakam(o) pa samo na delo, čakam(o) da bo konec tega obdobja strahu, negotovosti, skrbi za prihodnost… vedno in tudi v tem obdobju je okej, če nisi okej.
Normalno je, da imamo tudi v času karantene boljše in slabše dneve (jaz imam danes očitno slabega). Normalno je, da nam je težko. Normalno je, da smo si različni in da se različni ljudje s tem soočajo na različne načine.

wp-1584723417460.jpg

Cel čas poslušamo, da je na nas samo to, da sedimo doma, med tem ko nekateri drugi delajo za nas in namesto nas. Dejstvo je, da je izolacija oz. karantena nujna. Nad tem se ne pritožujem. Samo nehajmo se pretvarjati, da imamo najbolj enostavno nalogo, da sedimo na kavču, gledamo TV in tako rešimo svet. Ni tako enostavno. Ni lahko ostati doma, ko to ni naša lastna izbira, niti en dan, niti en tedne, niti mesec, kaj šele dlje. Ni lahko, še posebej, ko je razlog za to pandemija. Ni lahko osmisliti časa, komu tudi življenja, niti v “normalnih” razmerah, kaj šele zdaj.

 

 

(Pre)živeti

Zaprla si se vase.
Zaklenila srce.
Ustavila dihanje.
Z debelo odejo pokrila čez glavo.
Prijateljicam odpisuješ z zamikom.
Avto je kot igračka pred blokom.
Prisluškuješ sosedom.
Gledaš čez balkon.
Do zdaj nisi vedela, da starejši par s sosednje hiše gre dvakrat na sprehod.
Cesta je bolj ali manj prazna.
Ponoči, ko se že tretjič v eni noči prebudiš, pa zagledaš luči avta, ki se približuje.
Sprašuješ se, kam neki se pelje, ob dveh zjutraj.
Greš nazaj v posteljo, zapreš oči in se spominjaš.
Občutka, ko sonce na tvoji koži suši morske kapljice.
Vetra v laseh med vožnjo s kolesom.

wp-1585153693599.jpg

Zaspiš in se drugo jutro zbudiš, v vonj po kavi.
Zavedaš se, da te štiri stene med katerimi živiš, lahko tudi pobarvaš.
Z majhnimi stvarmi, vsak dan.
Z upanjem, da bo vse v redu. Ker bo.In ker boš samo tako (pre)živela to pomlad.
Spomniš se, da lahko greš vsak dan na sprehod.
Mimo magnolije, na kateri so se odprli cvetovi, ki so pomrznili.
Nanje zdaj še sneži.

O izolaciji

Velikokrat sem tu pisala o tem, kako pomembno je, da skrbimo zase. V začetku prejšnjega tedna sem imela celo idejo,da bom vsak dan objavila kako v tem času izolacije oz. karantene skrbeti zase in kaj vse lahko počnemo doma. Ne vem, očitno je bilo to začetno navdušenje, ki pa je potem nekam hitro splahnelo. Saj sem že vedela,  da skrb zase včasih ni lepa, da skrb zase ni samo to, da si daš masko na obraz, da meditiraš ali da greš na sprehod. Očitno sem morala še sama ugotoviti, da skrb zase pomeni tudi, da preživljaš brisanje solz med tem, ko si že tretjič pričel z branjem iste strani v knjigi, ker sploh ne veš, kaj si prebral, pomeni tudi, da te tišči v prsih, da to opaziš in želiš to odpraviti, pomeni tudi poslušanje ene in iste pesmi neštetokrat, ki vzbudi vse tiste spomine. Izolacija ali karantena ali ostajanje doma ni za vse enaka. Nekomu izolacija pomeni čas, ki ga lahko posveti sebi in tistim stvarem, za katere drugače mogoče nima časa. Za nekoga pa je izolacija kot gledališka drama, gledanje v zrak in panični napadi. Ne moremo vsi na isti način skrbeti zase. Sedaj tudi ni primeren čas, da razmišljamo kateri način življenja v izolaciji je bolj ali manj pravi. Kdo sem jaz, da bom govorila kaj počni med tem ko si doma. Ne rabimo vsi peči kruha z droži in meditirati. Tudi pred izolacijo smo živeli vsak drugače.  Bolj pomembno od tega kako kdo preživlja dan, je to, da se zavedamo, da smo vsi v tem in da upoštevamo navodila, da se bomo čimprej izvlekli iz te situacije, zdravi. Vsem nam je težko, vsakemu po svoje. Nekateri morajo delati. Nekateri smo na prisilnem dopustu ali čakanju. Drugim med delom od doma po glavi skačejo otroci. Nekaterim so propadli veliki poslovni načrti. Nekateri so ostali ujeti v tuji državi. Vsi pa imamo verjetno isti cilj – da bodo naša življenja spet taka, kot so bila prej, tudi če vemo, da nikoli več ne bodo čisto enaka.

Nedeljsko jutro

Čudno jutro ali nedeljsko jutro v karanteni, po potresu …

Na to, kako dolgo bo karantena trajala, nimam vpliva. Tudi na to ne, če se pojavi potres ali ne. Kontroliram lahko samo sebe, svoje razmišljanje in vedenje. Intenzivna čustva pri tem niso ravno v pomoč. Res ni enostavno, ker je situacija v kateri smo se znašli, daleč od enostavnega. Kljub temu pa, tudi če trenutno ni vse v redu, verjamem, da bo enkrat vse v redu. 💜

wp-1584868208354.jpg
One day you will wake up on a Sunday morning with the love of your life and you will make some coffee and pancakes and it will all be alright.

Pomlad

“Lahko porežeš vse rože, a prihoda pomladi ne moreš ustaviti.” (Pablo Neruda)

Pomlad ni odpovedana.
Prijateljstvo ni odpovedano.
Družina ni odpovedana.
Glasba ni odpovedana.
Ljubezen ni odpovedana.
Branje ni odpovedano.
Empatija ni odpovedana.
Domišljija ni odpovedana.
Pogovori niso odpovedani.
Televizija ni odpovedana.
Sanjarjenje ni odpovedano.
Prijaznost ni odpovedana.
Molitev ni odpovedana.

 

 

 

 

 

 

Poseben dan

Že več let zapored grem po zvončke v “mojo” dolino. To je vsakič nekaj posebnega. Tudi danes je bilo. Pa ne zaradi datuma. Vsak dan je lahko poseben, če si zmožen videti in začutiti majhne stvari, ki so v bistvu velike in tako lepo napolnijo srce. 💜

wp-1583013295947.jpg