Adijo 2020

O letu 2020 v eni objavi… 💔💝
Razpad(a)la sem, na koščke, kot moja @polonapolonashop skodelica z Diano, ki se je raztreščila, po tem, ko mi je padla na tla, polna kava. Kako se mi je to zgodilo? Ne vem.
Zdaj več ni v koščkih, ker sem jo zalepila s sekundnim lepilom in je spet skoraj cela. Ker mi preveč pomeni, da bi jo kar zavrgla, ker ima lahko, ne glede na to, kakšna je, svoj nov namen, svojo novo vlogo, svoje novo življenje…

Ker veš kaj piše na tej skodelici?
“Act like a lady, fight like a ninja.”


Tudi če razpadeš, se lahko ponovno sestaviš. Nisi isti kot si bil. Ampak si. In 2021 bo. Kljub vsemu, kar je bilo in kar ni bilo, kaj se je zgodilo in kaj se ni zgodilo v 2020.
Razpoke, grbine, luknje in praske sem pobarvala z zlatim flomastrom. Tudi te zlate linije prispevajo k lepoti skodelice, k temu, da je lepa v svoji novi podobi, taka kot je. In mi smo taki kot smo tudi zaradi 2020. In to kakšni bomo, bomo tudi zaradi 2020.

V kaj verjamem

V zadnjih dneh se sprašujem, v kaj verjamem…
V boga?
V usodo?
V pravico?
V naključja?
V resnico?
V sanje?
Vase?
Vate?
Vanj?
Vanjo?
Vanje?
V kaj verjamem?
V eden in edini, ta trenutek tukaj in zdaj, ki ga živim in v katerem diham, ker je to vse, kar imam (o).
Morda še tudi …
V ljubezen.
V luno.
V prijaznost.
V angele.
V življenje.
.
Ne vem.
.
V kaj verjameš ti?

Ob tem poslušam eno izmed mojih ljubših pesmi… Into your arms od Nicka Cavea, v kateri se tudi on sprašuje v kaj verjame… v boga, v angele, v ljubezen …

Angel iz makrame vrvic, ki sem ga izdelala sama.

Po dežju posije sonce

Danes, ko se poslavlja poletje in pričenja jesen in je do novega leta še 100 dni, prekinjam tišino na Psiho drobtinicah s vprašanjem in novim izzivom zate. Vprašanje je: katera je tvoja prva asociacija na dež? Zakaj te to sprašujem? V zadnji objavi, ki se je zgodila že več kot en mesec nazaj, sem pisala o dežju. Moja prva asociacija na dež ni dežnik, ampak sonce. Zakaj? Ker verjamem v to, da po dežju posije sonce. Ne samo tako zares, v naravi, ampak tudi v prenesenem pomenu, v življenju. Za to, da je naše življenje doživeto in polno, je potreben tako “dež” kot “sonce”. Včasih prideta en za drugim, včasih pa sočasno – v obliki mavrice. Pri meni se je v zadnjem mesecu tišine tukaj, zgodilo oboje. Moje “sonce”, ki se je pokazalo po dežju, je prišlo v obliki novega hobija – ustvarjanja z bombažnimi vrvicami in vrvmi. Makrame (macramé) je starodavna umetnost vezanja vozlov v določene vzorce, ki se lahko uporabljajo za različne ustvarjalne namene, od nakita (micro macrame), dekoracije doma, oblačil itd.

Vesela sem, da v mojih očeh spet sije sonce. Še bolj sem vesela, da je v mojih ušesih mavrica, ki sem jo izdelala sama. Še več izdelkov pokažem v naslednjih objavah. V jutrišnji objavi pa imam nov izziv zate. Se beremo.


Sonce v očeh ti sije, vse v temi je rumeno… Sonce v očeh, v tvojih očeh. Včasih pot odpelje te v daljavo, v barve mavrice. Vse kar manjka tukaj je rumena le. Sonce zate sije tudi ponoči, nekaj mi šepeta, le rumena, veš, je barva najina.

Ni življenje Instagram

Danes sem ugotovila, da se na Instagramu na vseh slikah smejim. S tem sicer ni nič narobe. Pa še lepša sem, ko se smejim. Ampak to ni to. Ker jaz se v bistvu sploh ne smejim veliko. Lepo je, ko se lahko smejimo in rada se smejim. Samo j*** je, ko se ti zdi, da se na Instagramu vsi cel čas smejijo in se imajo fino. Vsi so na morju in vsi pijejo gin tonice. Upam, da se zvesti uporabniki Instagrama zavedamo, da ljudje pokažemo le tisto, kar želimo pokazati. In da ponavadi želimo pokazati dobre stvari. Vsi pa vemo, da ni vse zlato, kar se sveti. Naj bo ta objava en tak opomnik, ko se zalotimo v pomilovanju sebe in svojega življenja, ki ni niti približek tistemu influencerskemu, da se življenje ne dogaja na Instagramu. Ker so življenje tudi tesnoba, krediti, solze, razočaranje, tumorji, prelomljene obljube, kemoterapije, nepravice…. Samo tega ne najdemo na Instagramu.

Nevihta

Vremenskih in življenjskih neviht ponavadi ljudje nimamo preveč radi. Samo včasih je dobro, da pridejo, ker je potem vse bolj jasno. 🌻

And once the storm is over you won’t remember how you made it through, how you managed to survive. You won’t even be sure, in fact, whether the storm is really over. But one thing is certain. When you come out of the storm you won’t be the same person who walked in. That’s what this storm’s all about. ~ Haruki Murakami, Kafka on the Shore