Nov dan

20191023_211629.jpg

Včeraj sem bila utrujena in brez volje kot že dolgo ne. Ponavadi oz. skoraj vedno v službi hodim po stopnicah (zgradba ima 3. nadstropja) in ne uporabljam dvigala. Včeraj sem naredila izjemo. In to ovekovečila (ne vem zakaj je tako. Naložena s torbico, vrečko in jakno, ki se ne vidi, kot se ne vidi vse ostalo, kar nosim(o) s sabo – slaba vest, bolečina, bolezen, skrbi …

20191023_210437.jpg

Potem sem celo popoldne oz. večer preležala, predremala, prespala, skratka delala nič in šla spat v upanju, da bo danes bolje. In je bilo. Danes sem “drug človek”. Ker je danes nov dan. Novih 24 ur, ki jih lahko preživim drugače. Življenje ni to, kar sem nekoč bila ali to kaka sem bila včeraj. Življenje je to, kdo sem zdaj, v tem trenutku in to kar še lahko postanem.

72687856_2611596805529547_1854752150417047552_n

“Finish each day and be done with it. You have done what you could […] tomorrow is a new day. You shall begin it serenely and with too high a spirit to be encumbered with your old nonsense.” – Ralph Waldo Emerson

Tišine

Jesensko tiho je v meni. In zunaj. Lepo, kamor pomislim. 🖤
~ Srečko Kosovel

En mesec tišine. Moje, jesenske. Skoraj en mesec je minil, odkar sem nekaj objavila. V tem času sem prebrala roman Tišine in malo razmišljala o sebi, o življenju.

Je nekaj v jeseni, da te istočasno boli in si vesel, da si srečen in jokaš, kot da nas na nek način osvobaja in iz nas vleče nekaj za kar nismo vedeli niti da obstaja. Mogoče sploh to ni jesen, ampak se meni samo tako zdi … (na glas razmišljam). Jesenske barve, pozno popoldanska svetloba, odpadanje listja, barve neba ob sončnem zahodu, mrak ob šestih popoldne …. kot da me vse to, v meni prebudi melanholijo in razmišljanje o življenju. Na primer o tem, kako smo sebični, kako grdo delamo z naravo, kako pozabljamo na revne in šibke, … kako življenje jemljemo kot samoumevno. To pišem kot nek opomnik, sebi in tistim, ki to berete, ki smo vsi vsakodnevno zatopljeni v svoja popolno načrtovana življenja, da je danes nekje nekomu umrl bližnji, da imam mogoče jutri lahko prometno nesrečo, da je nekje nekdo ostal brez službe. Ni vedno vse lepo, čudovito in krasno. Mogoče je dobro, da vsake toliko malo zbolim, da se spomnim, da sveta in življenja ne smem jemati “zdravo za gotovo”.

20191021_200544.jpg

“Ni za jednu zivotnu stazu ne postoji vodic, svaka je neispitana, neponovljiva, zato je u zivotu avantura pravilo, a ne izuzetak, jer je putovanje kroz neispitane predjele, koje niko poslije nas ne moze ponoviti, sve se staze potiru, uvijek nanovo se stvara nova konfiguracija, uvijek se ukazuje drugi pejzaz, druga klima, za svakog posebno. Zato moram da budem vlastiti vodic, prvi i posljednji putnik na putu kojim samo ja mogu proci. lako cu pregaziti opasne bujice ne gazeci do clanka ili cu se udaviti u smijesnom potocicu, kao niko. Ali ne mogu da stojim, i sve cu vidjeti tek kad se desi.”
― Meša Selimović, Tišine

Super sobota

Danes sem vstala pred 8, v miru spila kavo, bila na treningu, spucala stanovanje, nabavila špecerijo, oprala cote, zavila darilo, naredila šopek, skuhala kosilo, obesila cote, spekla pecivo, obiskala družino, umila lase, zdaj sem na kavču s kozarcem vina in knjigo, pa dneve še kar ni konec. 💓
No, so pa tudi sobote, ko spim do 9, prvo kavo pijem ob 11, ne prižgem ne pomivalnega in ne pralnega stroja, ko se povabim na kosilo k mami, dvakrat pomežiknem in sobote več ni.
Včasih sem praktična žena, včasih razočarana gospodinja, vedno sem superwoman.

 

20190914_162831.jpg

Smej se

“Veš, nekaj ti bom povedal.”
“Ja, povej.”
“Več bi se morala smejati.”
“Lepša si, ko se smejiš.”

Kako drugačni smo ljudje, ko se smejimo.

20190902_192727.jpg

Smile. 
It’s the second best thing you can do with your lips.

Ne vem veliko

20190713_183641.jpg

Ne vem veliko,
vem pa sanjati z odprtimi očmi,
vem, da ne verjamem ljudem z narejenimi nasmehi,
vem, da sem rada sama,
vem, da preveč rada jem,
vem, da sem včasih lena,
vem, da večkrat pomislim na smrt,
vem, da imam rada dež sredi poletja,
vem, da imam raje sončni zahod kot vzhod,
vem, da ne verjamem vedno vase,
in vse to poleg njega vem,
le da na malo bolj smešen in vesel način.

 

Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?