Nedeljska skrb (zase)

Včasih mi teorija gre zelo dobro tudi v praksi.

To se je zgodilo ta vikend, ko sem res lepo skrbela zase: spala sem veliko, jedla bolj malo, pila dovolj, vzdrževala dobre odnose z bližnjimi, šla na sveži zrak, na dolg sprehod v naravo, nisem odprla službenega maila, oprala sem si lase, nisem gledala TV in prebrala sem 477 strani dolgo knjigo.

Bere se super, kajne?

Preden skočite v zrak tisti z majhnimi otroki, da bom enkrat o tem samo sanjala, bom kar sama povedala, da sem že preklopila v nedelja zvečer mood: cunje še vedno visijo na stojalu, smeti sem prestavila na balkon, zmanjkalo je čistih skodelic, na ogledalu v kopalnici vidim zamegljeno podobo sebe in zavedam se, da bo čez pet ur že ponedeljek. Po statistikah baje najbolj depresiven dan v letu (tretji ponedeljek v januarju).

Bohemian rapsody

Včeraj sem gledala Bohemian Rapsody in kar ne morem nehati razmišljati o tem filmu. Pa ne o filmu kot filmu. O zgodbi, o življenju, o iskanju sebe, o ljubezni, o tem kdo smo in kaki smo ljudje. O tem, da imam eno samo življenje, ki je samo moje in samo jaz odločam kaj bom naredila z njim. Ni pomembno kako dolgo živimo, pomembno je kako živimo, dokler živimo. Ker nikoli ne vemo kako dolgo bo naše življenje trajalo. Tudi potem, ko nas več ni, pa naša zgodba ostane.

4ca5201a949f948db55be20c5dedd0a4
The most important thing is to live a fabulous life.

As long as it’s fabulous I don’t care how long it is.

— Freddie Mercury

Da se manj bojiš in več živiš

Bojiš se povabiti na kavo.
Bojiš se neuspeha.
Bojiš se kač.
Bojiš se govoric.
Bojiš se slovesov.
Bojiš se bolezni.
Bojiš se prva poslati sporočilo za dobro jutro.
Bojiš se obleči rdečo obleko.
Bojiš se iskreno odgovoriti na vprašanje kako si.
Bojiš se pogajati za višjo plačo.
Bojiš se novih, nepoznanih situacij.
Bojiš se reči ne.
Bojiš se jokati.
Bojiš se, da niti sama ne veš kdo si.
Bojiš se svojih sanj.
Bojiš se napisati knjigo.

V novem letu ti želim, da se manj bojiš in več živiš.

Da se manj bojiš in bolj ljubiš.
Da se manj bojiš in več tvegaš.
Da se manj bojiš in več govoriš.
Da se manj bojiš in večkrat poskusiš.
Da se manj bojiš in se hitreje odločaš.
Da se manj bojiš in se več smejiš.
Da se manj bojiš in večkrat uživaš v tišini.
Da se manj bojiš in se več objemaš.
Da se manj bojiš in pogosteje jokaš.
Da se manj bojiš in imaš raje sebe.

Če bi se manj bala, bi verjetno že napisala tisto knjigo. Knjigo s tvojo zgodbo. Zgodbo, ki bi bila samo tvoja, ker nihče na tem svetu ne more imeti iste zgodbe kot jo imaš ti. Ker nihče na tem svetu ni kot ti. Dobro, da nikoli ni prepozno, da se manj bojiš. Da ni nikoli prepozno pričeti pisati svoje zgodbe. Samo živeti moraš.

20190106_124849.jpg

Mine leto

Leto hitro mine.
Veliko vsega se zgodi, čeprav se nam zdi, da je iz dneva v dan vse isto.
Pa ni.
Zato raje kot novoletne zaobljube, delam pregled minulega leta. V beležki/dnevniku/koledarju/rokovniku, v mislih in spominih, na Facebooku in Instagramu, se sprehodim čez vsak mesec – kaj se je zgodilo kaj se ni zgodilo, kaj mi je bilo prijetno, kaj mi ni bilo prijetno…
To, da se ljudje, cilji, okoliščine, stvari, razmere, želje … spreminjajo, je dejstvo.
Lahko je to dobro, lahko pa je slabo.
Tako kot je vsaka stvar lahko za nekaj dobra, za nekaj slaba.

IMG_20181230_143147_194.jpg

Živim

Ne, ne maram apatičnosti, ker rada živim pris(o)tno.

Živim za ljubezen,
za objeme,
za glasen smeh,
20181114_075255za petje v avtu,
za poln občutek v prsih,
za iskrenost,
za ambicioznost,
za svojeglavost.

Živim za svoj potencial, za občutek koristnosti in produktivnosti.

Živim za prijaznost, za oprosti, prosim in hvala.

Živim za strast, za sijaj v očeh, za ogenj, ki se prižge v meni, ko imam nekaj rada.

Živim za svoje občutke in čustva, občutim in sprejemam jih. Sprejmem jih vse, na lestvici od nemoči do ekstaze.

Živim za potovanja, v nove države, v nova mesta, v nove ulice.

Živim za zahode sonca,
za svež zrak,
za plavanje v morju,
za vonj  pokošene trave,
za vonj nove knjige.

Živim za upanje v negotovosti,
živim za hvaležnost v težkih trenutkih,
živim za pomirjenost v lepoti, za lepoto v pomirjenosti.

Apatija

apatíja  -e ž (stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost

To objavo pišem iz jeze in ni me sram. Poleg tega, da sem jezna, sem še žalostna in razočarana, ker se mi zdi, da sem “človek, ki veliko čuti, v svetu, ki zelo malo oz. skoraj nič ne čuti”. Mogoče sem res samo preveč občutljiva, kot si verjetno tudi kdo misli, ampak res ne morem verjeti, ne morem razumeti apatičnosti, ki vlada okrog mene. Ne vem kdaj oz kako smo prišli tako daleč, da je bolje biti brezizrazen, kot se naglas smejati ali iskreno zajokati.

Čustva, vsa čustva so v redu. Saj ne rabimo biti cel čas veseli in nasmejani(čeprav imamo občutek, da se to od nas pričakuje, sploh zdaj, ko je veseli december). V redu je tudi, če smo jezni, žalostni, prestrašeni, zgroženi…. Vsa čustva so v redu, zato psihologi ne govorimo o pozitivnih in negativnih čustvih, ampak o prijetnih in neprijetnih čustvih. Doživljati moramo vsa čustva, res pa je, da je z nekaterimi (prijetnimi) pač lažje živeti,  z drugimi (neprijetnimi) pa težje. Najbolj pomembno pa je, da  nekaj smo, da prepoznamo in si priznamo to, kako se počutimo. Da sploh čutimo in da nismo otopeli, ker najhuje je, če nisi nič, če si apatičen, če ti je za vse vseeno. Potem imaš problem, velik problem.

tumblr_o24ozxqBG71v4a8wfo1_1280.jpg

Izrezek iz filma Mladost (“Youth”; Paolo Sorrentino, 2015)