Manj fotografiranja, več uživanja

Tisti, ki me dobro poznate, veste, da zelo rada fotografiram. To se najbolj vidi na mojem Instagramu, kjer imam objavljenih že več kot 1.300 fotografij.  Rada sem fotografirala, še preden je Instagram postal eno od bolj popularnih socialnih omrežij. Vendar pa je Instagram iz aplikacije za objavljanje fotografij zajadral čisto v druge vode, ni več vizualni dnevnik, kot sem si ga najprej predstavljala, ampak bolj trgovina. Zato mi je vedno manj všeč, ampak kljub temu vztrajam, saj sem tam spoznala veliko ljudi, ki jih drugače nebi in pa se tudi veliko naučila. Tako da še tehtam med minusi in plusi Instagrama oz. iščem načine, kako ga čim bolj “pametno” uporabljati. Večkrat sem se namreč že zalotila, da v lepih trenutkih, najprej pomislim na to, da moram ujeti ta trenutek v fotografiji, da ga bom potem lahko objavila. Kar seveda ni dobro, ker dejansko nisem prisotna, ampak sem samo opazovalec. To, da me moti potenciranje sreče in veselja na Instagramu, kar je daleč od resničnega življenja je pa že tema za drugo objavo.

Za letošnje počitnice na morju  sem si zadala cilj, da manj fotografiram in manj objavljam, skratka, da sem več prisotna – da sem tudi v trenutkih, ki bi jih želela “shraniti” kot fotografijo, samo tukaj in zdaj ter jih uživam. Brez fotografij seveda ni šlo, jih je pa bilo manj kot ponavadi. Tudi objavljala sem manj.

Kako vi gledate na fotografiranje in objavljanje?

Kaj naredimo z vsemi temi fotografijami, ki jih naredimo?

Jaz jih sicer res razvijam in lepim v album – o tem zakaj je to dobro, sem že pisala tukaj.

Nas vse te fotografije naredijo bolj srečne oz. se zaradi njih počutimo “bolj polni”?

Kaj raje izberemo, fotografijo ali izkušnjo?

 

Verjeti moramo

Verjeti moramo v moč majhnih stvari. V užitek ob skodelici kave, v pomirjujoč pogled na sončni zahod, v glas ljubljene osebe na drugi strani telefona po koncu dolgega dneva.

Verjeti moramo, da lahko premagamo vse tisto, kar življenje postavi pred nas, ne glede na okoliščine ali naše, mogoče kdaj napačne izbire, ki nam bodo spremenile našo začrtano pot.

IMG_20190623_181751_183.jpg

Verjeti moramo v ljubezen.
Verjeti moramo, da smo vredni.
Verjeti moramo, da si zaslužimo ljubezen, kljub vsem slabostim in napakam, ki jih imamo.

Verjeti moramo v našo naravno sposobnost skrbi za ljudi, ki so nam blizu.
Verjeti moramo, da smo za njih dovolj taki kot smo.
Verjeti moramo, da nam ni potrebno nikogar prositi za dovoljenje, da smo taki kot smo.

Verjeti moramo, da imamo zmožnost, da smo lahko resnično in globoko srečni.

Verjetno moramo, da nismo sami.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki nas zares “vidijo”.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki vidijo potencial v nas, za vse kar še lahko postanemo. Verjeti moramo, da ob vsem kar se nam dogaja, rastemo.
Verjeti moramo, da ima naše življenje smisel že samo po sebi.
Verjeti moramo, da nam je namenjeno, da smo tu.

Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg

Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion

Pogodba

V nedeljo zvečer sem do konca prebrala knjigo Pogodba, ki jo je napisala Mojca Širok, verjetno večini znana kot novinarka na naši nacionalni televiziji. Še danes imam cmok v grlu, ki je nastal, ko sem zaprla zadnjo platnico. Ne bom povedala zakaj. Lahko povem, da zadnje dni veliko razmišljam o zaupanju. Zaupanju do drugih, najbližjih in neznanih, o zaupanju sebi. Želim si verjeti, da je dobro, če ne dvomim in zaupam, vendar pa sem potem vse prevečkrat razočarana.

Kaj mislite oz. kakšne izkušnje pa imate z zaupanjem vi? “Trust no one.” ?

20190529_191345.jpg

 

Kaj sem se naučila od triletnika?

Vid v glavni vlogi ali kaj sem se naučila od triletnika? 🎈
Moj nečak Vid me je včeraj pustil brez besed oz. mi dal misliti.

Kolektivno pritoževanje nad vremenom me je posrkalo vase, potem pa mi je on pokazal, da slabo vreme sploh ni slabo kot si mislimo, ampak ga sami označimo za slabo.
Njegov odgovor na moj predlog, da greva raje na sprehod, ko bo lepše vreme, je bil: “saj imava dežnik in škornje!”
Hvala Vid za to prizemljitveno “klofuto”, ker potem sva šla in se imela fino. 
Za otroka, ki ni obremenjen oz. ne razmislja o vseh možnih vidikih dežja, sploh ne obstaja vrednotenje vremena. Ujela sem se v past, saj je pritoževanje nesmiselno, na vreme nimamo vpliva, s pritoževanjem nič ne dosežemo, dež bo še naprej padal in mi bomo še naprej slabe volje. Narava je narava. 💚

#mindfulness #bemindful

IMG_20190516_184848_927.jpgIMG_20190516_184848_931.jpgIMG_20190516_184848_928.jpg