Kaj sem se naučila od triletnika?

Vid v glavni vlogi ali kaj sem se naučila od triletnika? 🎈
Moj nečak Vid me je včeraj pustil brez besed oz. mi dal misliti.

Kolektivno pritoževanje nad vremenom me je posrkalo vase, potem pa mi je on pokazal, da slabo vreme sploh ni slabo kot si mislimo, ampak ga sami označimo za slabo.
Njegov odgovor na moj predlog, da greva raje na sprehod, ko bo lepše vreme, je bil: “saj imava dežnik in škornje!”
Hvala Vid za to prizemljitveno “klofuto”, ker potem sva šla in se imela fino. 
Za otroka, ki ni obremenjen oz. ne razmislja o vseh možnih vidikih dežja, sploh ne obstaja vrednotenje vremena. Ujela sem se v past, saj je pritoževanje nesmiselno, na vreme nimamo vpliva, s pritoževanjem nič ne dosežemo, dež bo še naprej padal in mi bomo še naprej slabe volje. Narava je narava. 💚

#mindfulness #bemindful

IMG_20190516_184848_927.jpgIMG_20190516_184848_931.jpgIMG_20190516_184848_928.jpg

Aprilski utrinek

Utrinek današnjega dne, ko sem na birmanskem kolesu z domačimi šparglji in čebulo v košari znova ugotovila, da čas/življenje teče po svoje – tudi, če se mi zdi, da se nič kaj ne dogaja, da je vse isto in da samo živim iz dneva v dan, ko pogledam nazaj, vidim, da se vse spreminja in da sem tudi jaz drugačna. 💓
Za birmo (15 let nazaj ?!) sem dobila kolo, ki ga imam še vedno. Takrat sem bila carka, ker ima 21 prestav, medtem ko je večina ostalih imela kolesa “samo” z 18 prestavami. Kolo je znamke Rog, katere ime se v zadnjem času pojavlja v čudnih kontekstih.
Sprašujem se, kaj danes dobiš, ko greš k birmi? Če sploh greš.
S tem kolesom sem odraščala in rasla – prišel je zvonec za preganjanje pešcev z ljubljanskih kolesarskih stez. Zaželela sem si tudi košaro, da je prevoz domačih dobrot bolj enostaven. Parkrat je bilo potrebno menjati zračnice. Bremze so ostale iste in jaz sem še vedno tista, ki nadzoruje balanco.

20190409_173203.jpg

 

Ona

Njena glava je v oblakih,
njeno bistvo je v njeni duši,
njena prava čustva so zaklenjena,
globoko v ječi srca, ki nima rešetk,
ki bi ukradle njeno vedrino ali risale sence na lica.

Kljub tej igri izrazov na obrazu je vedno ista,
sama sebi svoja,
taka kot so njeni dnevi.
Zaljubljeni v življenje,
se ji dogajajo trenutki,
ki niso tipični,
ki se pojavijo redko,
kot se ona redko pojavi v mislih drugih.

Ona ne igra glavne vloge,
ker ta vloga ne bi bila ekskluzivna,
ker bi bila enostavna in hipna,
kot vloga slučajnega mimoidočega,
ki ti vzbudi zanimanje in potem izgine,
ker ima njeno življenje zatemnjene luči in diši po mirnosti

ampak …

med vrsticami te kletke brez rešetk obstaja svet,
obsijan z roza neonskimi lučmi,
poln vznemirljive drame,
nekonvencionalen in za druge zaklenjen.
Njen.

20190408_195822.jpg

Valentinovo

Včasih mi je šlo valentinovo na živce, ker mislim, da se moramo imeti radi in si izkazovati ljubezen vsak dan, ne samo na valentinovo. Vedno sem govorila, zakaj bi moral moški kupiti ženski šopek ravno 14. februarja in ne 15. julija. Smejala sem se osladnim sporočilom. Zmrdovala sem se nad plišastimi medvedki in rdečimi srčki.  Zdaj me vse to ne moti več, ker sem se pričela zavedati, da je to morda za koga edini dan v letu, ki je obarvan z ljubeznijo. Da je morda valentinovo za katero žensko edini dan  letu, ko dobi šopek. Da je je valentinovo edini dan, ko si ljudje rečejo “rad te imam”.

Tako da danes praznujem, slavim ljubezen, najbolj tipično kot gre, z rdečimi vrtnicami in torticami v obliki srčka.

20190214_165807.jpg

Petkova razmišljanja

Če se ti v življenju nič ne dogaja, pač objaviš staro fotko od takrat, ko se je dogajalo. Na primer.
Tako enostavno je krojiti našo podobo dandanes, v času socialnih omrežij.
Kako se v resnici počutiš in kaj se v resnici dogaja… v tebi, s tabo in v tvojem življenju, pa ne ve, niti ne more vedeti, nihče drug. Ker to najboljše čutiš in veš samo ti. Drugi si lahko le mislijo.

Najina_poroka-274.JPG