Kdaj imaš servis?

20181010_174300.jpg

Na fotografiji je moj avto.
Zakaj objavljam svoj avto na svetovni dan duševnega zdravja?
Ker lahko potegnem vzporednico med skrbjo za avto in skrbjo za duševno zdravje.
Sploh Slovenci smo znani po tem, da nam naši jekleni konjički veliko pomenijo in da lepo skrbimo zanje, saj veste, avto je treba zglancat. Tudi na servis vozimo svoje avte in vsako leto na tehnični pregled.  Ponavadi gremo na servis tudi preventivno, preden nam odpove motor zaradi pomanjkanja olja.  Za vsako stvar, sicer res ne gremo na servis. Jaz na primer, tekočino za steklo in antifris znam naliti sama. Tudi gume sem že menjevala  – pri menjavanju gum smo tudi vestni – še predpis imamo, da jih je potrebno menjati do 15. marca oz. novembra.

Zakaj ni oz. ne bi bilo tako tudi pri servisiranju samih sebe – pri servisiranju našega duševnega zdravja?
Kdaj ste nazadnje “menjali gume” pri sebi, se prej pripravili na težke in nepredvidene razmere, ter se tako zaščitili?
Določene stvari lahko naredimo sami, ko pa menjavanje prestav več ne gre gladko, ko luči več ne svetijo,  ko zjutraj preprosto več ne morete vžgati, pa je potrebno poiskati strokovno pomoč. Če vas ni sram peljati avta k mehaniku, zakaj bi vas bilo sram iti k duševnemu mehaniku? Če vas kdo vpraša, kaj vam je v življenju bolj pomembno, vaš avto ali to, kako se vi počutite, kaj bi odgovorili?

Za vas se gre.

Dejstvo je, da je duševno zdravje neločljiv del celotnega zdravja posameznika. Naše duševno zdravje zajema preplet naših misli, čustev in doživljanja ter vpliva na to, kako razmišljamo, komuniciramo in osebnostno rastemo. Zato je dobro duševno zdravje eden izmed pogojev za dobre medosebne odnose in uspešnost ter posledično temelj za kakovost življenja.

V nedeljo

tumblr_pc6wtdwKPc1vx0xjio1_1280

V nedeljo si bom uredila življenje.
Oblekla bom novo posteljnino.
Zlikala in pospravila bom vsa oblačila.
V nedeljo bom zalila rože.
V nedeljo bom razmišljala o izletu na katerega bi lahko šla, pa nisva.
V mislih bom zaplavala v morju in potem počakala, da sonce posuši kapljice ne moji koži.
V nedeljo ne bom pogrešala tistega, kar sicer pogrešam.
V nedelji bom po dolgem času brala knjigo.
V nedeljo bom šla k maši.
V nedeljo bom večkrat rekla, rada te imam.
V nedeljo si bom uredila življenje.
V nedeljo bom…
če prej ne pride ponedeljek.

Tako – tako nedelja

Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,

fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).

549892_10151762038981562_1453983522_n

Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.

 

Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.

 

 

 

 

 

2017, adijo

Težko najdem besede za opisati leto 2017.
Mogoče zato, ker je bilo zame res težko.
Lahko rečem, da je bilo v znamenju iskanja miru v kaosu.

Pestro je bilo. Zgodile so se stvari, za katere bi rekla, da se ne bodo nikoli. Spoznala sem, da se zelo hitro lahko izgubiš in se veliko težje najdeš. Spoznala sem, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Spoznala sem, da nas življenje preseneti, ko to najmanj pričakujemo. Spoznala sem, da ne moremo biti nikoli popolnoma pripravljeni na vse kar nas čaka v življenju. Spoznala sem, da je težko najti prave besede in prave odgovore, ko bi to bilo najbolj potrebno.

Verjamem, da so me vse preizkušnje in izkušnje naredile starejšo, nekatere tudi mlajšo, vse pa modrejšo. Vse to je potrebno, da lahko rastemo in se razvijamo. Zato nisem žalostna ali razočarana nad minulim letom. Potrudila se bom, da ga bom pustila za sabo in naredila prostor za vse novo v 2018.

“Brez obžalovanj na križišču sanj.”

wp-1514389694928..jpg

December

Smo že čez polovico decembra, pa me nihče ni vprašal, če sem pripravljena.

Pripravljena na veseli december, na polna nakupovalna središča, na šampanjec, na vprašanje “kje boš za novo leto”, na zaključna poročila, na spomine minulega leta, na brisanje solz, na milijone lučk, na neizvirna voščila, na zavijanje daril, na prisiljene objeme, na globok vdih pred novim letom . . .

Težko bom kadarkoli pripravljena na dvojnost, ki je najbolj vidna decembra, na tako dvojnost: razkošja in revščine, veselja in žalosti, druženja in osamljenosti, joka in smeha.

Sem pa pripravljena na spominjanje letošnjih odločitev, omamnih vonjev, zamujenih priložnosti, čudovitih besed, lepih trenutkov, tavajočih sprehodov, dobrih okusov, nepozabnih občutkov, neizsanjanih sanj …

Zvečer tema premaga svetlobo, zjutraj svetloba premaga temo.

December je čas za konec in čas za nov začetek.

IMG_20171216_155601_710.jpg

 

 

Izgube

Ne vem zakaj, ampak smrt Jerneja Šugmana se me je zelo dotaknila. Še bolj se zavedam, da v življenju time management tudi odpove. Pri 49 letih verjetno človeka čaka še kar nekaj alinej na življenjskem to do seznamu. Ampak včasih očitno nekatere alineje ostanejo brez kljukic ali križcev, ker prej umremo. Kaj potem pomeni živeti? Delati kljukice na našem to do seznamu življenja?

Nam se morda zdi, da je normalen človek tisti, ki rad dela kot nor, ampak v tisti njihovi načelni lenobi sem začutil nekakšno modrost. Da lahko zapravljaš čas po mili volji, ješ, piješ, pa malo jahaš… Mar to ni več življenje? Pa še kakšno! Še malo, pa bomo umrli, nekaj let nam je še ostalo, mi pa se ukvarjamo s storilnostjo, učinkovitostjo in se pehamo za kdo ve čim – pri tem pa se obenem vsi zavedamo, da smisel življenja ni to, da umreš čim bolj bogat.

~ Jernej Šugman (23. december 1968 – 10. december 2017)

jernej_sugman_jure_erzen3

Dovolj dobra

Dobra.
Moraš biti dobra.
Moraš biti dovolj dobra.
Moraš biti najboljša.
Zaradi mame in očeta, da sta ponosna.
Zaradi otrok v vrtcu, da te ne porivajo vstran in ti ne jemljejo igrač.
Zaradi učiteljice, da je ne osramotiš na šolskem tekmovanju.
Zaradi sošolcev in sošolk, da za vse zrihtaš prosto uro.
Zaradi fanta, da si mu še bolj všeč.
Zaradi bivšega fanta,da slučajno ne pomisli, da te je njegov način, kako te je zapustil, prizadel.
Zaradi vpisa na fakulteto, da zbereš dovolj točk.
Zaradi štipendije, da imaš dovolj visoko povprečje, da jo obdržiš.
Zaradi tega, da dobiš službo.
Zaradi tega, da si izboriš višjo plačo.
Zaradi tega, da si prepričljiva, da ti drugi verjamejo.

Dobra.
Moraš biti dobra.

Pozabi.
Vedno si dovolj dobra.
Dovolj si.
Taka kot si.
Moraš biti le v skladu s tem kar čutiš in kako se počutiš.

K temu razmišljanju oz. zapisu me je spodbudil intervju s Petrom Praprom, kliničnim psihologom.

Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer. To, da si zmagovalec, pomeni, da moraš izpolniti idealizirana in nerealna pričakovanja. Ne vem, kdaj je biti povprečen, postalo tako sramotno. Veliko težav lahko povzroči, če v sebi obdržiš koncept, da moraš biti edinstven, vsemogočen in vseveden. Ker dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Nismo in ne moremo biti vsi nadpovprečni. Najbolj pomembno je, da sprejmeš samega sebe, takšnega kot si.

a4f00dc00f8aa6f34ab905dec9397d0e