Verjeti moramo

Verjeti moramo v moč majhnih stvari. V užitek ob skodelici kave, v pomirjujoč pogled na sončni zahod, v glas ljubljene osebe na drugi strani telefona po koncu dolgega dneva.

Verjeti moramo, da lahko premagamo vse tisto, kar življenje postavi pred nas, ne glede na okoliščine ali naše, mogoče kdaj napačne izbire, ki nam bodo spremenile našo začrtano pot.

IMG_20190623_181751_183.jpg

Verjeti moramo v ljubezen.
Verjeti moramo, da smo vredni.
Verjeti moramo, da si zaslužimo ljubezen, kljub vsem slabostim in napakam, ki jih imamo.

Verjeti moramo v našo naravno sposobnost skrbi za ljudi, ki so nam blizu.
Verjeti moramo, da smo za njih dovolj taki kot smo.
Verjeti moramo, da nam ni potrebno nikogar prositi za dovoljenje, da smo taki kot smo.

Verjeti moramo, da imamo zmožnost, da smo lahko resnično in globoko srečni.

Verjetno moramo, da nismo sami.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki nas zares “vidijo”.
Verjeti moramo, da so ljudje, ki vidijo potencial v nas, za vse kar še lahko postanemo. Verjeti moramo, da ob vsem kar se nam dogaja, rastemo.
Verjeti moramo, da ima naše življenje smisel že samo po sebi.
Verjeti moramo, da nam je namenjeno, da smo tu.

Nihče ne ve, kaj je v tebi

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kakšne bitke biješ,
koliko krvi se je v njih že prelilo,
koliko poguma je potrebnega,
koliko žrtev je padlo.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako doživiš poraz,
ko nekoga izgubiš,
ko te kaj prizadene,
ko čakaš nekaj ali nekoga,
ko si želiš,
ko upaš,
ko ljubiš.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
kako sprejemaš odločitve,
kako v sebi sestavljaš zgodbe,
kako živiš življenje,
kakšna je tvoja tišina.

Nihče ne ve, kaj je v tebi,
nihče ne more vedeti,
če mu ne pokažeš,
kje te boli,
kje je razočaranje,
kje na tvojem zemljevidu leži žalost,
kje je meja med mirom in nemirom
kje je prostranstvo neizpolnjenih želja.

Nihče ne ve kaj je v tebi,
če ne pokažeš,
če ne pojasniš,
kdo si,
nihče ne more vedeti kaj je v tebi.

20190605_175055.jpg

Leto čudodelnih misli

Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.

To so besede, s katerimi Joan Didion začne v knjigi Leto čudodelnih misli mojstrsko pripovedovati o izgubi, ki jo doleti. Brez olepševanj in samopomilovanja piše, kako se je s tem soočala.

Čudne in čudodelne misli nam hodijo po naših glavah. Ne glede na vse, kar razmišljamo in kaj se nam dogaja, življenje teče naprej. Prez premorov in postankov. Minuti sledi minuta, uri ura, dnevu dan, letu leto. In potem se to enkrat končna. Kdaj, ne ve nihče.
20190511_163332.jpg

“That was the year, my twenty-eighth, when I was discovering that not all of the promises would be kept, that some things are in fact irrevocable and that it had counted after all, every evasion and every procrastination, every mistake, every word, all of it.” ― Joan Didion

Pogodba

V nedeljo zvečer sem do konca prebrala knjigo Pogodba, ki jo je napisala Mojca Širok, verjetno večini znana kot novinarka na naši nacionalni televiziji. Še danes imam cmok v grlu, ki je nastal, ko sem zaprla zadnjo platnico. Ne bom povedala zakaj. Lahko povem, da zadnje dni veliko razmišljam o zaupanju. Zaupanju do drugih, najbližjih in neznanih, o zaupanju sebi. Želim si verjeti, da je dobro, če ne dvomim in zaupam, vendar pa sem potem vse prevečkrat razočarana.

Kaj mislite oz. kakšne izkušnje pa imate z zaupanjem vi? “Trust no one.” ?

20190529_191345.jpg

 

Kaj sem se naučila od triletnika?

Vid v glavni vlogi ali kaj sem se naučila od triletnika? 🎈
Moj nečak Vid me je včeraj pustil brez besed oz. mi dal misliti.

Kolektivno pritoževanje nad vremenom me je posrkalo vase, potem pa mi je on pokazal, da slabo vreme sploh ni slabo kot si mislimo, ampak ga sami označimo za slabo.
Njegov odgovor na moj predlog, da greva raje na sprehod, ko bo lepše vreme, je bil: “saj imava dežnik in škornje!”
Hvala Vid za to prizemljitveno “klofuto”, ker potem sva šla in se imela fino. 
Za otroka, ki ni obremenjen oz. ne razmislja o vseh možnih vidikih dežja, sploh ne obstaja vrednotenje vremena. Ujela sem se v past, saj je pritoževanje nesmiselno, na vreme nimamo vpliva, s pritoževanjem nič ne dosežemo, dež bo še naprej padal in mi bomo še naprej slabe volje. Narava je narava. 💚

#mindfulness #bemindful

IMG_20190516_184848_927.jpgIMG_20190516_184848_931.jpgIMG_20190516_184848_928.jpg

Aprilski utrinek

Utrinek današnjega dne, ko sem na birmanskem kolesu z domačimi šparglji in čebulo v košari znova ugotovila, da čas/življenje teče po svoje – tudi, če se mi zdi, da se nič kaj ne dogaja, da je vse isto in da samo živim iz dneva v dan, ko pogledam nazaj, vidim, da se vse spreminja in da sem tudi jaz drugačna. 💓
Za birmo (15 let nazaj ?!) sem dobila kolo, ki ga imam še vedno. Takrat sem bila carka, ker ima 21 prestav, medtem ko je večina ostalih imela kolesa “samo” z 18 prestavami. Kolo je znamke Rog, katere ime se v zadnjem času pojavlja v čudnih kontekstih.
Sprašujem se, kaj danes dobiš, ko greš k birmi? Če sploh greš.
S tem kolesom sem odraščala in rasla – prišel je zvonec za preganjanje pešcev z ljubljanskih kolesarskih stez. Zaželela sem si tudi košaro, da je prevoz domačih dobrot bolj enostaven. Parkrat je bilo potrebno menjati zračnice. Bremze so ostale iste in jaz sem še vedno tista, ki nadzoruje balanco.

20190409_173203.jpg