Da se manj bojiš in več živiš

Bojiš se povabiti na kavo.
Bojiš se neuspeha.
Bojiš se kač.
Bojiš se govoric.
Bojiš se slovesov.
Bojiš se bolezni.
Bojiš se prva poslati sporočilo za dobro jutro.
Bojiš se obleči rdečo obleko.
Bojiš se iskreno odgovoriti na vprašanje kako si.
Bojiš se pogajati za višjo plačo.
Bojiš se novih, nepoznanih situacij.
Bojiš se reči ne.
Bojiš se jokati.
Bojiš se, da niti sama ne veš kdo si.
Bojiš se svojih sanj.
Bojiš se napisati knjigo.

V novem letu ti želim, da se manj bojiš in več živiš.

Da se manj bojiš in bolj ljubiš.
Da se manj bojiš in več tvegaš.
Da se manj bojiš in več govoriš.
Da se manj bojiš in večkrat poskusiš.
Da se manj bojiš in se hitreje odločaš.
Da se manj bojiš in se več smejiš.
Da se manj bojiš in večkrat uživaš v tišini.
Da se manj bojiš in se več objemaš.
Da se manj bojiš in pogosteje jokaš.
Da se manj bojiš in imaš raje sebe.

Če bi se manj bala, bi verjetno že napisala tisto knjigo. Knjigo s tvojo zgodbo. Zgodbo, ki bi bila samo tvoja, ker nihče na tem svetu ne more imeti iste zgodbe kot jo imaš ti. Ker nihče na tem svetu ni kot ti. Dobro, da nikoli ni prepozno, da se manj bojiš. Da ni nikoli prepozno pričeti pisati svoje zgodbe. Samo živeti moraš.

20190106_124849.jpg

Mine leto

Leto hitro mine.
Veliko vsega se zgodi, čeprav se nam zdi, da je iz dneva v dan vse isto.
Pa ni.
Zato raje kot novoletne zaobljube, delam pregled minulega leta. V beležki/dnevniku/koledarju/rokovniku, v mislih in spominih, na Facebooku in Instagramu, se sprehodim čez vsak mesec – kaj se je zgodilo kaj se ni zgodilo, kaj mi je bilo prijetno, kaj mi ni bilo prijetno…
To, da se ljudje, cilji, okoliščine, stvari, razmere, želje … spreminjajo, je dejstvo.
Lahko je to dobro, lahko pa je slabo.
Tako kot je vsaka stvar lahko za nekaj dobra, za nekaj slaba.

IMG_20181230_143147_194.jpg

Živim

Ne, ne maram apatičnosti, ker rada živim pris(o)tno.

Živim za ljubezen,
za objeme,
za glasen smeh,
20181114_075255za petje v avtu,
za poln občutek v prsih,
za iskrenost,
za ambicioznost,
za svojeglavost.

Živim za svoj potencial, za občutek koristnosti in produktivnosti.

Živim za prijaznost, za oprosti, prosim in hvala.

Živim za strast, za sijaj v očeh, za ogenj, ki se prižge v meni, ko imam nekaj rada.

Živim za svoje občutke in čustva, občutim in sprejemam jih. Sprejmem jih vse, na lestvici od nemoči do ekstaze.

Živim za potovanja, v nove države, v nova mesta, v nove ulice.

Živim za zahode sonca,
za svež zrak,
za plavanje v morju,
za vonj  pokošene trave,
za vonj nove knjige.

Živim za upanje v negotovosti,
živim za hvaležnost v težkih trenutkih,
živim za pomirjenost v lepoti, za lepoto v pomirjenosti.

Apatija

apatíja  -e ž (stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost

To objavo pišem iz jeze in ni me sram. Poleg tega, da sem jezna, sem še žalostna in razočarana, ker se mi zdi, da sem “človek, ki veliko čuti, v svetu, ki zelo malo oz. skoraj nič ne čuti”. Mogoče sem res samo preveč občutljiva, kot si verjetno tudi kdo misli, ampak res ne morem verjeti, ne morem razumeti apatičnosti, ki vlada okrog mene. Ne vem kdaj oz kako smo prišli tako daleč, da je bolje biti brezizrazen, kot se naglas smejati ali iskreno zajokati.

Čustva, vsa čustva so v redu. Saj ne rabimo biti cel čas veseli in nasmejani(čeprav imamo občutek, da se to od nas pričakuje, sploh zdaj, ko je veseli december). V redu je tudi, če smo jezni, žalostni, prestrašeni, zgroženi…. Vsa čustva so v redu, zato psihologi ne govorimo o pozitivnih in negativnih čustvih, ampak o prijetnih in neprijetnih čustvih. Doživljati moramo vsa čustva, res pa je, da je z nekaterimi (prijetnimi) pač lažje živeti,  z drugimi (neprijetnimi) pa težje. Najbolj pomembno pa je, da  nekaj smo, da prepoznamo in si priznamo to, kako se počutimo. Da sploh čutimo in da nismo otopeli, ker najhuje je, če nisi nič, če si apatičen, če ti je za vse vseeno. Potem imaš problem, velik problem.

tumblr_o24ozxqBG71v4a8wfo1_1280.jpg

Izrezek iz filma Mladost (“Youth”; Paolo Sorrentino, 2015)

 

 

 

Življenje

Ko gremo na pogreb človeka, ki je prehitro izgubil življenje, npr. v prometni nesreči ali zaradi kake hude bolezni, se spomnimo, da tistim, ki smo jih užalili ali prizadeli, rečemo oprosti, da tistim, ki jih imamo radi, rečemo, da jih imamo radi, spomnimo se biti prijazni do sodelavcev, spomnimo se, da moramo biti boljši ljudje. Spomnimo se tudi, kolikokrat smo bili tiho, namesto da bi povedali tisto kar čutimo ali pa smo rekli tisto, česar sploh nismo mislili. Na vse to (in še več) se spomnimo, ko nekdo umre in gremo na pogreb, potem še par dni to nosimo s sabo in premlevamo, se malo mučimo in ob tem par dni trpimo. Potem se pa hitro vrnemo na stare tire, potegnejo nas vse možne obveznosti,  ki si jih sami interpretiramo kot nujne, pozabimo na tisto, kar je res pomembno, medtem ko delamo stvari, ki jih sploh ne želimo.

Ne vem, koliko ljudi bo še moralo umreti, koliko solz še moramo videti, koliko sebe izgubiti, da se bomo prebudili in nehali izgubljati čas za brezveznosti in se nehali ukvarjati z napačnimi stvarmi ter “nepravimi”  ljudmi.

Tisti, ki imate koga, ki mu lahko poveste, da ga imate radi, mu povejte to vsak dan. Pošljite tisti sms, ki je še vedno osnutek. Poglejte v oči blagajničarko v Hoferju. Pohvalite mamino novo frizuro. Se nasmejte neznancu, ki mu ustavite na prehodu za pešče. Častite sodelavcu kavico, na katero hodita že pol leta. Ni neumno, ni preveč vsiljivo in nikoli ne bo ven iz mode. In da ne bo jutri ali pojutrišnjem prepozno. Ni samoumevno, da se vsak dan ko greste v službo, iz nje tudi vrnete.

20181216_124319.jpg

O izbirah

O izbiri je veliko napisanega. Vsak dan, vsak trenutek nekaj izbiramo. Nekatere izbire so težje, nekatere lažje. Včasih izbiramo, pa se tega niti ne zavedamo. Recimo, ljudi s katerimi prihajamo v stik. Nekatere izberemo, nekatere ne. Ker smo si različni in imamo pri izbiri različne kriterije. Moja izbira je dokončna, ko vem, da je tisti drugi, ki sem ga izbrala, izbral tudi mene. Ko je izbira obojestranska je najlepše, ker se enostavno “zaštekaš”, si na isti valovni dolžini, se razumeš,  si si blizu – kakorkoli rečemo, potem si moj človek.
Težava je, ker velikokrat ne moremo izbrati. Takrat pa se mi zdi pomembno to, da se tega zavedamo in sprejmemo, da se  z vsemi ljudmi pač ne moremo izbrati in da se z nekaterimi nikoli ne bomo izbrali. Lahko nekdo izbere mene in mi vsak dan nameni deset nasmeškov, lahko se nekomu vsak dan iz ust cedi slina in mi vsak dan časti tri kave, pa če ga nisem “izbrala”, potem ne gre in bo težko šlo. In s tem ni nič narobe. Po moje.

IMG_20181211_203435_564.jpg

December in imperativ sreče

20181209_192326.jpgŽe devet dni je december, veseli december, čas druženja in praznovanja. Na svojem Instagram profilu sem izvedla mini anketo – spraševala sem vas, če je december  najlepši čas v letu. Za večino ljudi je december najljubši mesec, za druge pa december pomeni tudi čas doživljanja neprijetnih čustev. Občutki osamljenosti in otožnosti so v decembru zelo pogosti. Predvsem je težko tistim, ki živijo sami, ki so se ločili, ki so izgubili ljubljeno osebo, ki so daleč od doma, oddaljeni od družine in prijateljev, … saj jim okolje sporoča oz. ukazuje: uživaj, praznuj, veseli se. Ljudje pa nismo tako enostavni, da bi preklopili iz OFF na ON. Na ukaz se na da biti dobre volje, ker je pač veseli december in so vsi veseli in sepričakuje, da si tudi ti vesel.

December pa je lahko naporen tudi za tiste, ki ga imajo radi in se ga veselijo. Preživljanje časa z družino ali prijatelji lahko zelo vznemirljivo, lahko pa v nas vzbudi tudi neprijetne spomine, lahko vodi v konflikte ali razočaranja. Tudi stresen je lahko december. Poleg službe in vsakdanjih obveznosti je potrebno v urnik dodati še vse družbene aktivnosti, večerje, zabave in druga srečanja – zaključek v službi, zaključek na telovadbi, kosilo pri eni družini, večerja pri drugih sorodnikih, božičkovanje v vrtcu, dedek mraz za otroke v službi…. Ženska seveda ne smemo pozabiti na kupovanje daril, na peko keksov in na iskanje perfektne obleke z bleščicami za novoletno zabavo.. Zmanjkati ne sme še zlet na božični sejem ali v mesto, na lučke in kuhanček.

a7fdd5193e909f3411e5d4a22e531607

In potem se nekje vmes med vsem tem izgubiš in prestaviš na avtomatskega pilota ter čakaš, da vsa evforija mine. Vsaj jaz, ki praznikov ne dojemam kot lova za darili in dirjanja z enega obiska na drugega. Upam, da ne izgleda, kot da sem proti decembru in praznikom. Sem za veseli december in za praznike, ampak takšne, ki  res prinesejo mir, povezanost in srečo. Prazniki pridejo samo enkrat na leto in trajajo kratek čas, zato si naredite takšne, ki vam bodo fajn.