I came her for love

 

549842_504887656229002_930641696_n

 

Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.
Ne gre samo za ljubezen do moža. Gre za ljubezen do sebe, do življenja, do sočloveka, do novih izkušenj, do narave… in še bi lahko naštevala.
Samo priznam pa tudi, da je včasih prekleto težko čutiti oz. najti to ljubezen. Še največje težave imam pri ljudeh (tistih, ki mi niso blizu).

Tako – tako nedelja

Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,

fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).

549892_10151762038981562_1453983522_n

Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.

 

Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.

 

 

 

 

 

Življenje

Vsi ljudje v življenju doživljamo tako prijetne kot neprijetne trenutke.

Nihče od nas v življenju ni in ne bo brez:

  • žalosti
  • bolečine
  • skrbi
  • slabe volje
  • lenobe
  • občutljivosti
  • bolezni
  • strahu
  • zavisti
  • sramu
  • krivde
  • posmeha
  • nestrpnosti

Hkrati pa tudi nihče od nas ni in ne bo brez:

  • sreče
  • objemov
  • zadovoljstva
  • veselja
  • poljubov
  • smeha
  • miru
  • crkljanja
  • lepote
  • sanj
  • vere
  • ljubezni
  • sebe

Pomembno je videti in verjeti v te prijetne trenutke, predvsem takrat, ko se počutimo, da razpadamo na majhne koščke. Ker v vsakem primeru smo in živimo.

IMG_20171023_184741_191.jpg

 

Noro življenje

Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po  šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.

Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.

Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.

Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.

Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi  bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.

Preden zaspim

Ljudje si radi kompliciramo in otežujemo življenje, potem pa venomer skrbimo. Velikokrat pretirano razmišljanje sploh ni potrebno, ker je lahko življenje zelo enostavno. Ugotoviti moramo samo kaj je tisto kar nas osrečuje in kdo je tisti ob katerem smo srečni. Ker ob koncu dneva, ko se uležemo v posteljo in tik preden zaspimo, smo samo to, kar smo. Ni pomembno nič drugega. Ne to kakšen avto imamo, ne to kaj vse smo naredili čez dan, kaj smo po izobrazbi, koliko denarja imamo na TRR … Pomembno je, če se dobro počutimo v svojem telesu, če smo pomirjeni  sami s sabo, koga imamo radi, ob kom nam srce hitreje bije, brez koga si življenja ne morem predstavljati, ….  Pomembna je ljubezen in povezanost – kako in kako globoko smo se dotaknili ljudi okrog nas ter  koliko sebe smo jim dali.