Tako – tako nedelja

Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,

fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).

549892_10151762038981562_1453983522_n

Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.

 

Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.

 

 

 

 

 

Življenje

Vsi ljudje v življenju doživljamo tako prijetne kot neprijetne trenutke.

Nihče od nas v življenju ni in ne bo brez:

  • žalosti
  • bolečine
  • skrbi
  • slabe volje
  • lenobe
  • občutljivosti
  • bolezni
  • strahu
  • zavisti
  • sramu
  • krivde
  • posmeha
  • nestrpnosti

Hkrati pa tudi nihče od nas ni in ne bo brez:

  • sreče
  • objemov
  • zadovoljstva
  • veselja
  • poljubov
  • smeha
  • miru
  • crkljanja
  • lepote
  • sanj
  • vere
  • ljubezni
  • sebe

Pomembno je videti in verjeti v te prijetne trenutke, predvsem takrat, ko se počutimo, da razpadamo na majhne koščke. Ker v vsakem primeru smo in živimo.

IMG_20171023_184741_191.jpg

 

Noro življenje

Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po  šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.

Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.

Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.

Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.

Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi  bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.

Preden zaspim

Ljudje si radi kompliciramo in otežujemo življenje, potem pa venomer skrbimo. Velikokrat pretirano razmišljanje sploh ni potrebno, ker je lahko življenje zelo enostavno. Ugotoviti moramo samo kaj je tisto kar nas osrečuje in kdo je tisti ob katerem smo srečni. Ker ob koncu dneva, ko se uležemo v posteljo in tik preden zaspimo, smo samo to, kar smo. Ni pomembno nič drugega. Ne to kakšen avto imamo, ne to kaj vse smo naredili čez dan, kaj smo po izobrazbi, koliko denarja imamo na TRR … Pomembno je, če se dobro počutimo v svojem telesu, če smo pomirjeni  sami s sabo, koga imamo radi, ob kom nam srce hitreje bije, brez koga si življenja ne morem predstavljati, ….  Pomembna je ljubezen in povezanost – kako in kako globoko smo se dotaknili ljudi okrog nas ter  koliko sebe smo jim dali.

Everest in Tomaž

Danes sem gledala film Everest,
ki me ni prepričal. Je pa v meni zbudil spomin na Tomaža Humarja, velikega človeka, ki sem ga res občudovala. Zato delim te misli iz njegove knjige Ni nemogočih poti.

Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odpiranja in da družba ne pomeni varnosti. Spoznavati začenjaš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Priznavati začenjaš svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, s pokončno držo odraslega, ne s potrtostjo otroka. Naučiš se graditi vse svoje poti danes, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš … Da si resnično močan in da si resnično vreden. ~ Tomaž Humar

Zakaj je tako težko biti srečen?

Vsak posameznik si po svoje razlaga kaj zanj pomeni biti srečen. Cel čas smo bombardirani z raznimi instant nasveti kako biti veseli in srečni vsak trenutek našega življenja. S tem dobivam(o) občutek, da je treba cel čas doživljati samo prijetna občutja in čustva, da je treba pozitivno misliti, da nam mora biti v življenju vedno fajn…. Zato na nek način cel čas iščemo ugodje, vendar pa avtocesta do sreče ne obstaja. Lahko pa nadzorujemo veliko dejavnikov, ki nas ovirajo pri naši sreči:

  1. Strah: strah pred spremembami je nekaj povsem normalnega. To, da ostanemo v bedi, pa ni. Najpogosteje nas je strah neznanega, neuspehov, kaj bodo rekli drugi ljudje… Treba je le malo poguma, da stopimo iz naše cone udobja in naše življenje se lahko obrne v drugo smer. Eno najpogostejših obžalovanj pred smrtjo so kaj če-ji… Kaj bi bilo, če bi si takrat upal in bi naredil to in to.. znan0?
  2. Stremenje za visokim samospoštovanjem: bolj pomembno kot visoko samospoštovanje je to, da vidimo sami sebe v realni luči. Da se zavedamo, da smo vredni.Prijetna občutja, ki temeljijo na našem notranjem občutku vrednosti so prisotne dlje časa.
  3. Zunanje nagrade: sreča je znotraj in ne zunaj nas. Seveda nas lahko nov avto ali počitnice v tropskih krajih osrečijo, vendar je vse to le začasno. Najboljše stvari v življenje ponavadi sami ustvarimo in jih zbiramo – dobri odnosi, pozitivne izkušnje in lepi spomini.
  4. Ko dosežem ta cilj… ko smo mlajši si velikokrat govorimo, ko končam srednjo šolo, ko bom poročen, ko bom imel otroke.. ti cilji oz. mejniki pridejo, mi smo pa še kar nismo popolnoma srečni. Treba pa se je zavedati, da so določene ovire venomer prisotne. Ko obvladamo eno težavo, se že pojavi druga. Namesto da bi bili tukaj in zdaj, se cel čas podimo za nekimi cilji, medtem pa dragoceni trenutki in dnevi minevajo, življenje gre mimo nas.
  5. Negativne misli: o tem, da negativizem ni dober, čivkajo že vrabci. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da so naše  misli povezane s čustvi – ko so naše misli negativne, smo težko veseli. Pri odkrivanju naših vzorcev mišljenja je zelo uporabna kognitivna terapija.
  6. Primerjanje…je kradljivec sreče. Ste se kdaj zalotili, da ste bili na Facebooku ali Instagramu in si mislili… če bi bilo moje življenje tako in tako, bi bil srečen. Ne zavedamo pa se, da je to kar vidimo samo delček, da je vse ustvarjeno in ni nujno da je tako. Bolj verjetno objavimo sliko fine večerje kot pa ponesrečen poskus peke torte…
  7. Življenje v preteklosti: velikokrat kdo reče, kako bi bilo super, če bi se lahko vrnili v preteklost in spremenili stvari.. vendar pa, kar je bilo je bilo. Z obžalovanjem, da nekaj smo ali nismo, ne naredimo nič oz. je nesmiselno. Takrat smo pač  razmišljali drugače kot zdaj, kar ni nič takega, saj  se cel čas razvijamo.
  8. Nejasni cilji: brez da bi vedeli kdo smo, kdo nismo, koga in kaj si želimo v življenju, ne moremo upravljati s svojim časom in energijo. Če vemo kdo smo in v katero smer gremo si lažje postavljamo cilje in uravnavamo svoje vedenje.
  9. Zanemarjanje hvaležnosti: obstaja veliko razlogov zakaj bi morali hvaležnost prakticirati vsak dan, saj so raziskave pokazale, da ima hvaležnost veliko pozitivnih učinkov na naše počutje. Kdaj ste nazadnje pomisli za kaj vse ste hvaležni v svojem življenju?
  10. Pozabljanje na proces: velikokrat si življenje naredimo težje kot je to potrebno. Sreča je pot in ne cilj. Življenje je polno tako lepih kot težkih trenutkov, nekateri dnevi so dobri, nekateri so slabi. Tako je. In to je v redu.

 

 

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo

Bronnie Ware  je avstralska medicinska sestra, ki že dolga leta dela v paliativni oskrbi. To pomeni, da s pacienti preživlja zadnjih 12 tednov njihovega življenja. Skozi pogovore s pacienti je odkrila, da ljudje ob koncu življenja premoremo nek objektiven pogled na lastno življenje in da se pri pacientih pojavljajo podobne teme o katerih govorijo. Svoje ugotovitve je strnila v knjigi 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo (The top five regrets of the dying).

1. Želim si, da bi imel/a pogum živeti “lastno življenje” in ne tako, kot drugi pričakujejo od mene.

Ta želja je bila najbolj pogosta. Ko se ljudje zavedajo, da je njihovo življenje pri koncu in pogledajo nazaj, takoj opazijo veliko neuresničenih ciljev in sanj, ki jih niso dosegli ali izpolnili, ker niso “poslušali” sebe.

2. Želim si, da ne bi tako trdo delal/a. Featured image

To željo je izrekel vsak moški pacient. Zaradi tega, ker so toliko časa posvetili delu jim je ostalo manj časa za otroke in partnerko, za kar jim je sedaj zelo žal.

3. Želim si, da bi imel/a pogum za izražanje čustev.

Veliko pacientov je reklo, da so zadrževali svoja čustva zato, da se niso sprli oz. da je bilo vse v redu. Zato so velikokrat imeli občutek, da zanikajo sami sebe in niso tisto kar so v resnici.

4. Želim si, da bi ostal/a v stiku s prijatelji. 

Velikokrat se šele v stiski zavemo koliko nam pomenijo dobri prijatelji. Če se ne trudimo za prijateljstvo to lahko hitro zbledi.

5. Želim si, da bi si dopustil/a biti bolj vesela. 

Veliko se nas ne zaveda, da  je biti vesel oz. srečen, izbira. Ujeti smo v rutine in vzorce, ki nam dajejo udobje ter se bojimo sprememb. Hkrati pa smo nekje globoko v sebi otroci, ki si želijo biti kdaj neumni in se smejati na ves glas.