Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.
Ne gre samo za ljubezen do moža. Gre za ljubezen do sebe, do življenja, do sočloveka, do novih izkušenj, do narave… in še bi lahko naštevala.
Samo priznam pa tudi, da je včasih prekleto težko čutiti oz. najti to ljubezen. Še največje težave imam pri ljudeh (tistih, ki mi niso blizu).
Danes ne bom napisala nič novega, ampak prilepila povezavo na objavo, ki sem jo napisala že pred več kot tremi leti, pa je še vedno aktualna.
Kaj ljudje pred smrtjo najpogosteje obžalujejo?
https://psihodrobtinice.com/2015/07/22/5-najpogostejsih-obzalovanj-pred-smrtjo/
Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,
fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).
Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.
Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.
Vsi ljudje v življenju doživljamo tako prijetne kot neprijetne trenutke.
Nihče od nas v življenju ni in ne bo brez:
Hkrati pa tudi nihče od nas ni in ne bo brez:
Pomembno je videti in verjeti v te prijetne trenutke, predvsem takrat, ko se počutimo, da razpadamo na majhne koščke. Ker v vsakem primeru smo in živimo.
Facebook me je opomnil na spodnji zapisek. Leta 2011 sem ga prepisala iz knjige Noro življenje Evalda Flisarja. Tudi po šestih letih se mi zdi še vedno dober opis človekovega iskanja smisla.
“Ne upamo si priznati, da je skoraj vse kar počnemo, oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda.
Če bi si to priznali, bi se odrekli upanju, da ima življenje smisel, ki se ga da odkriti.
Zato ob presledkih odpremo predale in odvržemo vse, kar mislimo, da lahko pogrešamo (pisma, spominke, obleke).
Potem pobrišemo prah in se počutimo manj obteženi, več prostora imamo. Obenem čutimo, da smo v življenju zaključili neko poglavje in začenjamo novo.
Seveda nazadnje spredvidimo, da je to samo trik in da nas pekli drugačen nered: odsotnost ritma v duši; prepričanje, da bi morali vedeti, pa ne vemo; da bi morali stopati trdno, ne se majati kot pijanci; da bi skratka morali vedeti, kaj hočemo. In kdo smo.
Takrat nas pograbi panika: odletimo ven in začnemo iskati odgovore; zvezde, ki bi nam kazale pot; cilje, ki bi nas napolnili z energijo. Zaželimo si, da bi bila pot le ena (ne pa ena od mnogih); da bi bile stvari samo takšne, ne pa tudi drugačne; da bi bilo življenje enosmerno, ne pa motna voda s tokovi, ki nas lahko vsak hip spodnesejo.”
Ljudje si radi kompliciramo in otežujemo življenje, potem pa venomer skrbimo. Velikokrat pretirano razmišljanje sploh ni potrebno, ker je lahko življenje zelo enostavno. Ugotoviti moramo samo kaj je tisto kar nas osrečuje in kdo je tisti ob katerem smo srečni. Ker ob koncu dneva, ko se uležemo v posteljo in tik preden zaspimo, smo samo to, kar smo. Ni pomembno nič drugega. Ne to kakšen avto imamo, ne to kaj vse smo naredili čez dan, kaj smo po izobrazbi, koliko denarja imamo na TRR … Pomembno je, če se dobro počutimo v svojem telesu, če smo pomirjeni sami s sabo, koga imamo radi, ob kom nam srce hitreje bije, brez koga si življenja ne morem predstavljati, …. Pomembna je ljubezen in povezanost – kako in kako globoko smo se dotaknili ljudi okrog nas ter koliko sebe smo jim dali.
Danes sem gledala film Everest,
ki me ni prepričal. Je pa v meni zbudil spomin na Tomaža Humarja, velikega človeka, ki sem ga res občudovala. Zato delim te misli iz njegove knjige Ni nemogočih poti.
Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odpiranja in da družba ne pomeni varnosti. Spoznavati začenjaš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Priznavati začenjaš svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, s pokončno držo odraslega, ne s potrtostjo otroka. Naučiš se graditi vse svoje poti danes, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš … Da si resnično močan in da si resnično vreden. ~ Tomaž Humar
