Včeraj je bila nedelja. Tako – tako nedelja. V bistvu sploh ni bil slab dan, ampak občutki in misli nedeljskega večera me velikokrat potrejo. Pa ne zato, ker se zavedam, da je pred mano ponedeljek, ko bo treba spet v službo. Prikrade se mi tisti občutek, da nisem dovolj izkoristila vikenda. K temu prispeva tudi spremljanje dogajanja na Facebooku ali Instagramu, ko vidim, kaj vse bi lahko tudi jaz počela pa nisem: zajtrk v postelji,
fotogenični burger za večerjo, romantična kopel v dvoje, izlet na Bled … Vedno bolj nezadovoljna postajam, ko se zavem, da je za mano cel vikend zamujenih priložnosti. Zakaj si nisem naredila popolne sobote ali nedelje? Kaj pri vragu mi je bilo, da sem se lotila čiščenja stanovanja in odpovedala kavico s prijateljico? V celem vikendu mi je namreč uspelo pospraviti stanovanje, oprati umazana oblačila in jih potem pospraviti, zaliti rože in pogledati film (Trije plakati pred mestom, priporočam, mimogrede).
Potem ko val otročjega ljubosumja, če mu lahko tako rečemo, mine, pa se zavem, da sploh ni bilo slabo. Sicer res nimam slikovnega materiala za Instagram, ampak meni je bilo fajn obešati mokre cunje na stojalo. Težko in naporno je, če smo cel čas na lovu za srečnimi in veselimi trenutki. Ker bo slej ko prej prišlo razočaranje. Bolj pomembno je užiti življenje v tem trenutku, takem kot je.
Že veliko vikendov in nedelj je a mano, ki so bile tako tako, nič posebnega, pač okej. Danes sem ugotovila, da je tudi včeraj bila okej nedelja. Včeraj sem pozabila, da niti ni potrebno da so vse nedelje okej, kaj šele da bi bilo vedno vse nedelje super. Nekatere bodo pač tudi tako tako.
Danes sem gledala film 
srečni vsak trenutek našega življenja. S tem dobivam(o) občutek, da je treba cel čas doživljati samo prijetna občutja in čustva, da je treba pozitivno misliti, da nam mora biti v življenju vedno fajn…. Zato na nek način cel čas iščemo ugodje, vendar pa avtocesta do sreče ne obstaja. Lahko pa nadzorujemo veliko 
