Zakaj je tako težko biti srečen?

Vsak posameznik si po svoje razlaga kaj zanj pomeni biti srečen. Cel čas smo bombardirani z raznimi instant nasveti kako biti veseli in srečni vsak trenutek našega življenja. S tem dobivam(o) občutek, da je treba cel čas doživljati samo prijetna občutja in čustva, da je treba pozitivno misliti, da nam mora biti v življenju vedno fajn…. Zato na nek način cel čas iščemo ugodje, vendar pa avtocesta do sreče ne obstaja. Lahko pa nadzorujemo veliko dejavnikov, ki nas ovirajo pri naši sreči:

  1. Strah: strah pred spremembami je nekaj povsem normalnega. To, da ostanemo v bedi, pa ni. Najpogosteje nas je strah neznanega, neuspehov, kaj bodo rekli drugi ljudje… Treba je le malo poguma, da stopimo iz naše cone udobja in naše življenje se lahko obrne v drugo smer. Eno najpogostejših obžalovanj pred smrtjo so kaj če-ji… Kaj bi bilo, če bi si takrat upal in bi naredil to in to.. znan0?
  2. Stremenje za visokim samospoštovanjem: bolj pomembno kot visoko samospoštovanje je to, da vidimo sami sebe v realni luči. Da se zavedamo, da smo vredni.Prijetna občutja, ki temeljijo na našem notranjem občutku vrednosti so prisotne dlje časa.
  3. Zunanje nagrade: sreča je znotraj in ne zunaj nas. Seveda nas lahko nov avto ali počitnice v tropskih krajih osrečijo, vendar je vse to le začasno. Najboljše stvari v življenje ponavadi sami ustvarimo in jih zbiramo – dobri odnosi, pozitivne izkušnje in lepi spomini.
  4. Ko dosežem ta cilj… ko smo mlajši si velikokrat govorimo, ko končam srednjo šolo, ko bom poročen, ko bom imel otroke.. ti cilji oz. mejniki pridejo, mi smo pa še kar nismo popolnoma srečni. Treba pa se je zavedati, da so določene ovire venomer prisotne. Ko obvladamo eno težavo, se že pojavi druga. Namesto da bi bili tukaj in zdaj, se cel čas podimo za nekimi cilji, medtem pa dragoceni trenutki in dnevi minevajo, življenje gre mimo nas.
  5. Negativne misli: o tem, da negativizem ni dober, čivkajo že vrabci. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da so naše  misli povezane s čustvi – ko so naše misli negativne, smo težko veseli. Pri odkrivanju naših vzorcev mišljenja je zelo uporabna kognitivna terapija.
  6. Primerjanje…je kradljivec sreče. Ste se kdaj zalotili, da ste bili na Facebooku ali Instagramu in si mislili… če bi bilo moje življenje tako in tako, bi bil srečen. Ne zavedamo pa se, da je to kar vidimo samo delček, da je vse ustvarjeno in ni nujno da je tako. Bolj verjetno objavimo sliko fine večerje kot pa ponesrečen poskus peke torte…
  7. Življenje v preteklosti: velikokrat kdo reče, kako bi bilo super, če bi se lahko vrnili v preteklost in spremenili stvari.. vendar pa, kar je bilo je bilo. Z obžalovanjem, da nekaj smo ali nismo, ne naredimo nič oz. je nesmiselno. Takrat smo pač  razmišljali drugače kot zdaj, kar ni nič takega, saj  se cel čas razvijamo.
  8. Nejasni cilji: brez da bi vedeli kdo smo, kdo nismo, koga in kaj si želimo v življenju, ne moremo upravljati s svojim časom in energijo. Če vemo kdo smo in v katero smer gremo si lažje postavljamo cilje in uravnavamo svoje vedenje.
  9. Zanemarjanje hvaležnosti: obstaja veliko razlogov zakaj bi morali hvaležnost prakticirati vsak dan, saj so raziskave pokazale, da ima hvaležnost veliko pozitivnih učinkov na naše počutje. Kdaj ste nazadnje pomisli za kaj vse ste hvaležni v svojem življenju?
  10. Pozabljanje na proces: velikokrat si življenje naredimo težje kot je to potrebno. Sreča je pot in ne cilj. Življenje je polno tako lepih kot težkih trenutkov, nekateri dnevi so dobri, nekateri so slabi. Tako je. In to je v redu.

 

 

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo

Bronnie Ware  je avstralska medicinska sestra, ki že dolga leta dela v paliativni oskrbi. To pomeni, da s pacienti preživlja zadnjih 12 tednov njihovega življenja. Skozi pogovore s pacienti je odkrila, da ljudje ob koncu življenja premoremo nek objektiven pogled na lastno življenje in da se pri pacientih pojavljajo podobne teme o katerih govorijo. Svoje ugotovitve je strnila v knjigi 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo (The top five regrets of the dying).

1. Želim si, da bi imel/a pogum živeti “lastno življenje” in ne tako, kot drugi pričakujejo od mene.

Ta želja je bila najbolj pogosta. Ko se ljudje zavedajo, da je njihovo življenje pri koncu in pogledajo nazaj, takoj opazijo veliko neuresničenih ciljev in sanj, ki jih niso dosegli ali izpolnili, ker niso “poslušali” sebe.

2. Želim si, da ne bi tako trdo delal/a. Featured image

To željo je izrekel vsak moški pacient. Zaradi tega, ker so toliko časa posvetili delu jim je ostalo manj časa za otroke in partnerko, za kar jim je sedaj zelo žal.

3. Želim si, da bi imel/a pogum za izražanje čustev.

Veliko pacientov je reklo, da so zadrževali svoja čustva zato, da se niso sprli oz. da je bilo vse v redu. Zato so velikokrat imeli občutek, da zanikajo sami sebe in niso tisto kar so v resnici.

4. Želim si, da bi ostal/a v stiku s prijatelji. 

Velikokrat se šele v stiski zavemo koliko nam pomenijo dobri prijatelji. Če se ne trudimo za prijateljstvo to lahko hitro zbledi.

5. Želim si, da bi si dopustil/a biti bolj vesela. 

Veliko se nas ne zaveda, da  je biti vesel oz. srečen, izbira. Ujeti smo v rutine in vzorce, ki nam dajejo udobje ter se bojimo sprememb. Hkrati pa smo nekje globoko v sebi otroci, ki si želijo biti kdaj neumni in se smejati na ves glas.

Življenje je potovanje

Featured imageCitat na sliki popolnoma opiše moje trenutne misli. Za mano je nepozabnih osem dni v Kaunasu v Litvi. Udeležila sem se Erasmus + projekta Take Initiative to Rock Your Career. Spet sem se vrnila domov bolj bogata kot sem šla tja. Spoznavanje novih ljudi, razpravljanje o življenjskih vprašanjih, sproščanje, brainstorming, zabava, pisanje projektov,  energizerji, preizkušnje lastnih meja…

nepozabne izkušnje.

Featured image

Vendar pa ne smemo pozabiti, da nam ni treba iti daleč. Ni treba iti na konec sveta. Nova in drugačna izkušnja je lahko že za vogalom. Samo z dvignjeno glavo, nasmehom, odprtimi očmi in toplim srcem moramo hoditi naokrog.

Trenutki

Življenje sestavljajo trenutki. Tega se včasih ne zavedamo preveč dobro. Pomislite kako kratek je  trenutek. Lahko je le sekunda, par sekund… Tako malo, pa trenutek lahko spremeni tudi življenje. Zame je danes tak dan, ko sem se tega dobro zavedla. Dvomim, da se bom čez nekaj časa spomnila, da je današnji dan sreda, da je trinajsti maj. Mislim pa, da si bom za vedno zapomnila tiste iskrice v očeh in stisk otroške roke.

Ne zapomnimo si dni, zapomnimo si trenutke.

Featured image

Minimalizem

Imate kdaj občutek, da vas stvari, ki jih imate v lasti, na nek način obremenjujejo ali utesnjujejo?

So vaše police polne raznih spominkov in okraskov, ki jih hranite, ker jih ne morete dati vstran?

Imate cel čas občutek, da vam nekaj manjka in da boste, če boste tisto kupili,  bolj srečni?

Vam v omari stoji kako oblačilo, ki ste ga kupili, potem pa nikoli oblekli?

Featured image

O teh občutkih v knjigi Minimalizem  – živeti s smislom pišeta Američana Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus. Mene je že nekaj prvih strani povsem prevzelo in mi dalo misliti, zato to knjigo želim deliti z vami.

Kaj je torej minimalizem? Pravzaprav nič novega ali zapletenega. Gre zgolj za načelo upiranja začaranemu krogu potrošništva, pri katerem opustimo vse odvečno in nepomembno, da bi se lahko osredotočili na tisto, kar zares šteje: zdravje, odnosi, strast, osebna rast in prispevanje k zboljšanju skupnosti.

Sama (še) ne sledim povsem temu načelu. Že prej pa sem opazila, da čustim veliko olajšanje, ko kako stvar ali oblačilo, ki ga ne rabim več, dam vstran. Včeraj sem imela spet tak dan. Sijalo je sonce, dišalo je po pomladi in spremembah. Zato sem se lotila pospravljana in čiščenja sobe ter omar. Oblačila, ki jih nisem nosila že dolgo, sem vzela iz omare in jih bom podarila. Nakit na katerem se je nabiral prah sem popsravila v škatlo in čaka na novo lastnico. Nedelujoči kemični svinčniki so šli v smeti. Stare revije gredo v zabojnik za star papir… Oblekla sem svežo posteljnino, obrisala prah, naredila svež šopek. Zvečer sem šla spat zadovoljna kot že dolgo ne.
Featured image