Everest in Tomaž

Danes sem gledala film Everest,
ki me ni prepričal. Je pa v meni zbudil spomin na Tomaža Humarja, velikega človeka, ki sem ga res občudovala. Zato delim te misli iz njegove knjige Ni nemogočih poti.

Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odpiranja in da družba ne pomeni varnosti. Spoznavati začenjaš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Priznavati začenjaš svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, s pokončno držo odraslega, ne s potrtostjo otroka. Naučiš se graditi vse svoje poti danes, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš … Da si resnično močan in da si resnično vreden. ~ Tomaž Humar

Volja do življenja

Danes je obletnica jedrskega napada na Hirošimo. Vsako leto se spomnim na to obletnico zaradi knjige Sadako hoče živeti, ki me je zelo pretresla in je zagotovo ne bom nikoli pozabila. Knjigo sem prebrala v osnovni šoli, ko nisem niti točno vedela zakaj se je šlo v drugi svetovni vojni. Bolj kot o drugi svetovni vojni sem razmišljali o deklici Sadako, ki je preživela bombni napad, vendar kasneje zbolela zaradi vplivov sevanja. Featured imageKnjiga govori predvsem o izjemni volji do življenja male Sadako. Sadako je kljub temu, da je ležala v bolnišnici, cel čas zlagala papirnate žerjave. Verjela je, da bo ozdravela, ko zloži 1000 žerjavov. Po stari japonski legendi bi naj namreč tisoči papirnati žerjav izpolnil željo po boljšem zdravju. Sadako žal ni uspelo. Kljub žalostnemu koncu me zgodba navdihuje z energijo in voljo do življenja. Ne glede na to, kaj vse se nam zgodi in v kakšnih situacijah se znajdemo, se ne smemo predati, ampak moramo vztrajati.