Sebi

Ko so tvoje misli polne,
lahko poslušaš, kako mi bije srce.
Ko težko je tvoje breme,
k meni se lahko zatečeš.

Vprašaj, kaj me vodi dalje,
so dosežki in razdalje.
Kot list gre z vetrom in se mu upira,
jaz grem s tokom in se mu upiram.

Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«

Solze v tvojih so očeh,
pusti, da tečejo.
Ko najine želje so različne,
sprejmeš me in sprejmem te.

Poglej me,
ni nujno, da ima vse pomen.
Večnost in ta planet nista prijatelja
in jaz sem kot snežinka, ki čaka na pomlad.

Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«

Ni ti treba se dokazovat,
vežejo nas iste solze, isti strah.

Belo se pere na devetdeset

Enostavno branje, ampak pretresljiva zgodba. Brutalno realističen popis dogajanja v življenju deklice, ki postaja ženska in si za vedno zapomni, da se belo pere na devetdeset.

Veliko več bi lahko napisala o tej zgodbi, pa je tako težko izbrati “prave” besede oz. besede, s katerimi bi lahko opisala vse tisto, kar sem čutila in podoživljala ob branju.
Že dolgo oz. sploh ne vem če kdaj, sem ob knjigi tako močno jokala.
Mogoče mi je zdaj malo bolj jasno kako je, ko ti življenje da klofuto, ali dve ali tri in jih potem sploh ne šteješ več.

20190227_174340.jpg

Ti ne poznaš konjev

Si opazil da konji gledajo
čez ograje med ljudi
Ko se goli kdaj poljubljamo
In plešemo na ulici
Ti ne poznaš konjev
Ti ne moreš vedeti stvari
Ti prihajaš iz mesta
Ti ne gledaš v oči
Ti ne poznaš konjev
Veš, mi tega ne razumemo
Ko nas hranijo za sabo
In nam svetijo tako močno
Da še ponoči zvezd ne vidiš
Ti ne poznaš konjev
On te gleda v dušo
Skozi biserne oci
Ti ponavlja pesem
Da za vedno njihov si
Ti ne poznaš konjev
Ti ne veš za njihov sij
Ti prihajaš iz mesta
Ti ne moreš vedeti stvari
Ti ne poznaš konjev

Fed Horses – Ti ne poznaš konjev