V kaj verjamem

V zadnjih dneh se sprašujem, v kaj verjamem…
V boga?
V usodo?
V pravico?
V naključja?
V resnico?
V sanje?
Vase?
Vate?
Vanj?
Vanjo?
Vanje?
V kaj verjamem?
V eden in edini, ta trenutek tukaj in zdaj, ki ga živim in v katerem diham, ker je to vse, kar imam (o).
Morda še tudi …
V ljubezen.
V luno.
V prijaznost.
V angele.
V življenje.
.
Ne vem.
.
V kaj verjameš ti?

Ob tem poslušam eno izmed mojih ljubših pesmi… Into your arms od Nicka Cavea, v kateri se tudi on sprašuje v kaj verjame… v boga, v angele, v ljubezen …

Angel iz makrame vrvic, ki sem ga izdelala sama.

Roke

roke dvignjene roke odprte
roke ki visijo s praga
roke ki mahajo
lovijo poljube kot metulje
roke ob tvojem boku
stisnejo k sebi
približajo popek ustnicam
roke na vsaki strani
in potem lahno šepetajo s prsti
z blazinicami pišejo nevidna pisma
po koži po laseh po hrbtu
roke ki se lahko dotaknejo
roke ki se lahko odmaknejo
mehke trde raskave kamnite železne
ki poletijo kadar so krila
kadar so plavuti se spustijo
naredijo prostor globini
potežkajo mehko in voljno
kadar sklenejo dlan z dlanjo
je konec vojne konec katastrofe
začetek življenja
kadar stresajo na pragu radostno
roke roke roke

najlepši dar objemov

— Vinko Möderndorfer

Jesenski dež

V zraku jesenski dež
tih in sanjav,
mehko šuštenje lip,
gabrov in trav.
Dež, dež, jesenski dež
bajko drobi
lipam in gabrom in travam
opolnoči.
Poslušajo bajko prelepo
in trava se v snu smehlja.

Kaj sanjajo drobne trave,
ko boža jih šum dežja? –
Dež, dež, jesenski dež
tih in sanjav…
Sovraži noči in boji se
srce šelestenja trav.