Kako naj se ti približajo

te roke
– tako si krhka in plaha -,
da ne vznemirijo brstiča,
ki v tebi spi?

Kako naj ti šepetajo
ti pogledi
– tako nevedna, tako svetla si-,
da ne skale globine
tvojih zenic?

Samo vzgib vetra mi bodi
v tišini,
da trave v meni
spet vzvalove,
samo odsvit zarje
v temo,
da rože v meni trudne oči
spet odpro,
samo daljen klic,

da samotno srce
spet vzdrhti,
da prisluhne
neslišnim stopinjam
vetra, zvezd, oblakov in ptic …

Gledaš me.
Ničesar ne reci.

20190429_153144.jpg

Kako si?

Za vas imam čisto enostavno vprašanje z željo, da si odgovorite čim bolj iskreno.

Kako si?

Kako pogosto vprašate sami sebe kako se počutite?

Vam je pomembno, da veste oz. ozavestite to kako se počutite?

20190512_123007.jpg

Moje današnje počutje je ponazorjeno s to fotografijo – zvita sem v klobčič.

 

 

Mah

03ccb0c6fac809f9b1bd50dc595e420eNEKAJ ostane
nazadnje vedno nekaj ostane

nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH

in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
ostane

nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu

Vinko Möderndorfer

Teorija žalosti

 

20190411_230203

 

Na svetovni dan knjige objavljam knjigo, ki me je nazadnje presunila.

V bistvu naslov knjige pove vse in ne bi mogel biti boljši… ker točno o tem govori, o žalosti. Ta žalost zajame tudi bralca, če ima vsaj malo empatije.
Knjiga je še en dokaz, da stvari niso vedno kot so videti.

Koliko ljudi ve, da je za velikim Einsteinom bila velika Mileva?

In da brez nje mogoče ne bi bilo njegovih velikih odkritij?

Aprilski utrinek

Utrinek današnjega dne, ko sem na birmanskem kolesu z domačimi šparglji in čebulo v košari znova ugotovila, da čas/življenje teče po svoje – tudi, če se mi zdi, da se nič kaj ne dogaja, da je vse isto in da samo živim iz dneva v dan, ko pogledam nazaj, vidim, da se vse spreminja in da sem tudi jaz drugačna. 💓
Za birmo (15 let nazaj ?!) sem dobila kolo, ki ga imam še vedno. Takrat sem bila carka, ker ima 21 prestav, medtem ko je večina ostalih imela kolesa “samo” z 18 prestavami. Kolo je znamke Rog, katere ime se v zadnjem času pojavlja v čudnih kontekstih.
Sprašujem se, kaj danes dobiš, ko greš k birmi? Če sploh greš.
S tem kolesom sem odraščala in rasla – prišel je zvonec za preganjanje pešcev z ljubljanskih kolesarskih stez. Zaželela sem si tudi košaro, da je prevoz domačih dobrot bolj enostaven. Parkrat je bilo potrebno menjati zračnice. Bremze so ostale iste in jaz sem še vedno tista, ki nadzoruje balanco.

20190409_173203.jpg